Vrnitev v otroštvo s pomočjo prijaznega velikana Fisha s katerim smo se potepali po ulicah Augsburga (2006)

0 43

“Vsekakor upam, da je bil to šele začetek našega koncertnega in prijateljskega druženja z “očetom” neo-progresivenga rocka; škotskim orjakom nežnega srca in ostrega peresa.”

Datum: četrtek, 04.05.2006
Lokacija: Augsburg / Spectrum / Nemčija


Glavnina naše RockLine ekipe se je odločila, da je Fishov koncert dogodek katerega nikakor
ne gre zamuditi. V letošnji koncertni suši progresivnega rocka je Fishova “Return To Childhood” turneja in njegov koncert v nemškem Augsburgu prišel kot naročen za vse ljubitelje Marillion in njegovih solo del pa tudi za vse tiste, ki smo nazadnje doživeli neo-prog katarzo ob lanskoletnem nastopu Arene na Dunaju in smo bili že pošteno lačni podobnega koncerta. Fish ima še danes posebno in pomembno mesto pri večini fanov Marillion saj je slednjim v 80-ih prav njegov nepozabni vokal, odrska igra, interpretacija njegovih odličnih besedil ter vsesplošna karizma prinesla prepoznavnost, ki jih je kasneje profilirala v enega izmed glavnih upov progresivnega rocka “druge generacije”, tako imenovanega neo-progresivnega rocka. Fishu gre nedvomno levji delež za to in ni jih malo, ki še danes obžalujejo njegov odhod iz skupine leta 1988. A, to je bilo nekoč, medtem pa so tako Marillion kot Fish ubrali povsem različne glasbene poti. Toda njihova skupna dela oz. tisti štirje “klasični” albumi Marillion katere so posneli skupaj za veliko njihovih ljubiteljev
še vedno ostajajo najboljši albumi skupine. Fish je od tedaj oblikoval nadvse solidno solo kariero s kar nekaj nadvse všečnimi albumi, ki se odlikujejo po variabilnosti hkrati pa se na koncertih za razliko od Marillion nikoli ni odpovedal izvedbi njihovih klasik. Ravno lani pa je prišel na idejo, da bi v živo izvedel celotni “Misplaced Childhood” (1984), najuspešnejši in za večino tudi najboljši album Marillion katerega si ti niso v celoti “drznili” izvesti že od leta 1986. In tudi to je bil eden od razlogov, da se tega koncerta ni smelo zamuditi, kajti takih priložnosti ni veliko, Fish pa s svojo skupino tudi zelo redko zaide izven območja zahodne in severne Evrope.

Zatorej smo se že navsezgodaj odpeljali proti našemu cilju ter brez večjih zapletov in daljših postankov prispeli v Augsburg, slikovito in prijetno nemško mestece blizu Münchna, ki je nadvse presenetilo s svojo domačnostjo. Po krajšem ogledu situacije smo se brez veliko razmišljanja odpravili proti Spectrum klubu, koncertni dvorani ki je od zunaj izgledala le malo večja od običajne gostilne, vendar kot se je kasneje izkazalo, je bila povsem dovolj velika za potrebe koncerta. Zbrali smo vse potrebno za morebitne podpise in intervju ter pobožno upali, da bi nam uspelo pred koncertom narediti intervju z legendarnim pevcem. Pred vhodom v dvorano še ni bilo nikogar in odločili smo se pokukati za vrata dvorane, ki so vodila proti odru. Tam so roadiji že raztovarjali ter pripravljali inštrumente in ostalo opremo. Nekoliko negativno nas je presenetil pogled na postavljene mize v bližini odra, ki pa na srečo sredi koncerta niso bile v napoto. Po ogledu dvorane in dolgotrajnem čakanju smo se le uspeli dogovoriti za intervju. Odšli smo na dvorišče za dvorano in na klopci zagledali dvometraša mogočne postave, ki je ravno malical sendvič in v trenutku nam je bilo jasno kdo sedi pred nami. Po opravljenem intervjuju v katerem smo Fisha spoznali kot umetnika, ki ni samo izvrsten glasbenik, pevec in igralec temveč tudi človek izjemnega srca in inteligence smo se pred koncertom nameravali napotiti na krajši sprehod po mestnih ulicah. Ko tako stojimo na prehodu za pešce pa se nenadoma pred nami, glej ga zlomka, znajde Fish! Očitno je ugotovil, da mu je všeč naša družba in skupaj smo se odpravili po mestnih ulicah. To je bila kaj nenavadna druščina, kajti večina izmed nas je bila še vedno v stanju nejevere, da se pogovarja z enim izmed svojih najljubših glasbenikov. Moram priznati, da sem imel globoko v sebi cel kup vprašanj zanj, a mi zaradi vznemirjenosti besede preprosto niso šle iz ust. Razen tega se mi morebitna vprašanja povezana z njegovo solo kariero in Marillion enostavno v tistem trenutku niso zdela primerna. Spotoma smo se ustavili tudi v cvetličarni saj je Fish strasten vrtnar, ki ne zamudi priložnosti da si v vsakem mestu, ki ga obišče ogleda najbližjo cvetličarno. Vmes nam je zavzeto razlagal kako namerava doma vzrediti asparaguse ter o očetovskih problemih, ki jih ima s svojo 15-letno hčerjo. Potem smo se usedli zunaj lokala ter se začeli pogovarjati o vsem mogočem, ne samo o glasbi. Fish se je po pričakovanju izkazal za nadvse zanimivega sogovornika, polnega vprašanj povezanih z nami in s krajem od koder prihajamo. Njegova dostopnost je bila prav neverjetna. Prav nič zvezdniškega ni zaslediti na njem in več kot očitno je, da na to danes gleda skorajda s prezirom, kajti od svojih časov z Marillion se je marsičesa naučil. Kljub temu, da še vedno v zmernih količinah rad spije vrček ali dva (med pogovorom je spil samo eno pivo) pa je Fishov tipično rockerski način življenja že zdavnaj mimo. Svojih slavnih dni z Marillion se ne rad spominja. Pokvarjeni menedžerji so ga odtujili od glasbe in bistva skupine. Svoje pa je takrat pridodala tudi nenadna slava, katere si menda nikakor ni želel kljub temu, da je po naravi uživač. Zato je naredil temeljit preobrat in zdaj vse posle povezane s svojo solo kariero in skupino vodi sam in ima preko samozaložbe popoln nadzor nad vsemi svojimi izdajami. Povedal nam je tudi kako je s svojo skupino leta 1996 nastopil v Bosni, že eno leto po koncu vojne in da je bil to verjetno njegov najljubši koncert sploh oziroma koncert ki mu je najbolj ostal v spominu. Beseda je ponovno nanesla tudi na stvari, ki niso povezane z glasbo. Med drugim na nogomet in nedavno tekmo med Škotsko in Slovenijo. Pa o znamenitostih naših dežel. Pogovor se je končal tako, da smo Fisha povabili, da se kdaj oglasi pri nas kar je z veseljem sprejel. Verjetno bi za mizo ostal še dlje, če se mu ne bi mudilo na pripravo pred začetkom koncerta do katerega ni bilo več daleč. Drug drugemu smo zaželeli vso srečo in se poslovili (do začetka koncerta). Kar težko je bilo verjeti – sedeti z legendo progresivnega rocka na pijači vsekakor ni nekaj kar bi se dogajalo vsak dan.

Ko smo se tako polni globokih vtisov vračali proti dvorani nas je zopet doletel šok. Kot da bi bili med seboj mentalno povezani je za nami v istem hipu, čez prehod prišel Fish, ki je v rokah nosil tri velike gajbe pijače, za člane skupine in spremljevalno ekipo kot se je kasneje izkazalo med koncertom. Ker se mu je že kar mudilo nas je na hitro pozdravil in jo urno popihal proti vhodu. Narod, ki se je medtem počasi že začel zbirati pred vhodom v dvorano pa je, ko je hodil mimo njih, ostal povsem hladen in ravnodušeni ter se še zmenil ni zanj! Pregovorna nemška hladnost se je tokrat pokazala v vsej svoji luči. Tudi sami smo se usmerili proti vhodnim vratom kajti do začetka koncerta res ni bilo več veliko časa. Še prej smo si ogledali izjemno bogat “merchandise”, ki se je kar šibil od razno raznih majic, CDjev in DVDjev. Zlasti vabljiv je bil “Curtain Call”, set treh dvojnih koncertnih albumov Marillion, za neskromno ceno 60 evrov. Novega DVDja z aktualne turneje ni bilo zaslediti. Ko smo se vrnili v dvorano se je ta še polnila, a mize pred odrom so bile že nabito polne. Narod se je pred koncertom zalagal s pizzami in pivom in sprva se je nekako zdelo, da so na koncert prišli zgolj poslušat spremljevalno glasbo ob obedu in klepetu s kolegi ne pa na koncert glasbenika, ki je v 80-ih posredno pomagal progresivni rock obuditi od mrtvih in ki so ga mnogi takrat razglaševali za naslednika Petra Gabriela.

Žal je bila pred našim novim prijateljem še predskupina. Natančneje neka deklica prikupnega videza na akustični kitari, katere imena se na žalost ne spomnim, ki pa je imela le to smolo, da s svojim sicer simpatičnim nastopom v glasbenem smislu nikakor ni sodila na ta koncert. Pokazala je sicer, da poseduje določen glasben talent, predvsem kar se petja tiče, a je njen nadvse pogumen solistični nastop začel že po nekaj minutah dolgočasiti z repetativnostjo in klišejskostjo. Po svoje pa je opravila svoj nastop korektno in se zahvalila Fishu, ki ji je omogočil mesto predskupine na njegovi turneji. Da, Fish ima resnično zlato srce, da jo je vzel s seboj na turnejo. Čeprav ne odobravam njegovega izbora (katerekoli) predskupine vseeno bolje, da je izbral njo kot pa kake lokalne “heroje”. Sicer ni skrivnost, da Fish na svojih koncertih v slogu Petra Gabriela in Pink Floyd rad uporablja pevke na spremljevalnem vokalu (in moram priznati, da nadvse uspešno), a ponavadi le v večjih dvoranah tako, da je bil strah nekaterih pred morebitnim punčkinim ponovnim nastopom sredi Fishevega nastopa povsem odveč, čeprav ne dvomim da bi se njen spremljevalni vokal dobro pokril z večino izmed njegovih solo del. Po koncertu smo jo ponovno zasledili pri “merchandisu” kjer je med drugim prodajala tudi svoj solo album.

Ozračje pred Fishevim nastopom je bilo do tedaj že do konca razgreto in nestrpno smo čakali, da se s svojo skupino v kateri so bili še dolgoletni kitarist Frank Usher, drugi kitarist Andy Trill, klaviaturist Tony Turnell, basist Steve Vantsis in bobnar Dave Innes, ki je nedavno zamenjal Johna Tonksa, pojavi na odru. Njegova odločitev, da ima v skupini dva kitarista ni bila presenečenje saj si je menda zaželel dodati drugačne, dodatne teksture na kitari in tako nekoliko predrugačiti klasike Marillion pa tudi svoja solo dela. Vsekakor dobra poteza, kajti od Fisha niti nisem želel, da bi celoten “Misplaced Childhood” odigral kot popolno kopijo studijske verzije. To njegovo progresivno potezo , da ji doda še nekaj duše svoje skupine gre samo pozdraviti.

Fish je na oder prikorakal ovit s palestinsko ruto, sicer njegovim obveznim pripomočkom že od prvih koncertnih nastopov z Marillion. To pa je tudi vse kar je po teh letih ostalo od njegovih “Gabrielovskih” rekvizitov, kajti možakar konec koncev šteje že 48 pomladi in verjetno bi bilo malce nenavadno, če bi se na odru pojavil našemljen v dvornega norca z naslovnic Marillion ali s keltsko masko kot je to počel nekoč. Koncert je odprl z našponano “Big Wedge”, potencialnim hitom z njegovega prvega albuma “Vigil In a Wilderness of Mirrors” (1990). Kljub temu, da ob refrenu ni bilo ženskih spremljevalnih vokalov, ki so značilni za studijsko verzijo je bila odigrana na izjemnem nivoju, spremljevalne vokale pa smo tako ali tako na nek način nadomestili mi iz občinstva. Fish je že takoj dokazal, da je odličen odrski igralec, ki se popolnoma vživi v nastop in prav vse nas je navdušil s svojim neposrednim in pristnim stikom do občinstva. Med bolj progresivno usmerjenim “Moving Targets” (Field Of Crows, 2004) je recimo v nekem delu ponazarjal streljanje s puško ter se popolnoma ovil v svojo palestinsko ruto. Od inštrumentalistov me je tu najbolj navdušil basist Vantsis s svojo nagruvano linijo basa sicer pa je tu Fish pri petju prvič pokazal svojo dramatično plat, ki se je z leti komajda kaj zmanjšala. Dramatični instrumentalni izhod pesmi je postregel z najboljšim kar odlikuje Fisha in njegovo skupino. Po tej skladbi pa ni pozabil omeniti tudi svojih “novih prijateljev iz Slovenije” in vsa pozornost občinstva se je za trenutek usmerila k nam. Fishev hard rockersko obarvani prog je še posebno prišel do izraza na odlični “Brother 52” (Sunsets On Empire, 1996), kjer je sredi nastopa poskrbel za obilo smeha, ko je med instrumentalno sekcijo prek mobitela poklical svojega očeta, ki je ravno praznoval rojstni dan. Fish nam je preden ga je poklical dal “navodila” in ko nam je namignil smo zapeli “happy birthday”. Klicanje prek mobitela sredi koncerta je sicer praksa, ki jo rad uporablja predvsem Ian Anderson (Jethro Tull), a Fisheva nadvse duhovita gesta je delovala povsem pristno. V tej skladbi je bil zlasti všečen zaključni instrumentalni del, ki ima keltski vložek, nekaj kar Fish rad uporablja v svojih pesmih in kjer sta oba kitarista, zlasti Trill s svojo solažo, prvič navdušila. S “Sunsets On Empire” je sledila še “Goldfish and Clowns”, pesem srednjega tempa ki je navdušila s Fishovimi vokalnimi akrobacijami, predvsem spremembami njegove barve glasu, pa z odličnimi solažami obeh kitaristov. Višek Fishove solo set liste pa je bila nedvomno odlična izvedba “Raingods Dancing”, sicer osrednjega dela epa “Plague of Ghosts” (Raingods With Zippos, 1999), ki je sicer med seboj razdeljen na šest med seboj povezanih skladb, ki bi če bi bile posnete v enem kosu dale 25 minutni ep. Vsekakor gre za njegovo najbolj ambiciozno solo delo kot je tudi povedal med intervjujem. S svojim dramatičnim refrenom in epsko linijo je ta pesem pošteno dvignila ozračje v dvorani. Glavni kitarist Frank Usher je tu ponovno navdušil s svojo izvrstno in originalno solažo. To je moj najljubši Fishov solo komad (pravzaprav celotna suita, a to je pač njen najboljši del) zato sem bil še posebno vesel, da so ga izvedli. “Raingods Dancing” se je neposredno prelila v zaključni del suite ” Wake Up Call (Make It Happen)”, ki je tako kot na albumu zaključila suito. Ta skladba je povzročila antiklimaks svoje predhodnice in je s svojimi floydovskimi pasažami na kitari in klaviaturah poskrbela, da se je ozračje v dvorani zazibalo v neko drugo dimenzijo. Fish je dal tako vedeti vsem, ki ga ne poznajo kot solo glasbenika, da je sposoben še kako ustvarjati progresivne epe kadar se mu zahoče. Med “Innocent Party” (Field Of Crows, 2004) so do izraza spet prišli njegovi hardrockerski glasbeni elementi saj je ta skladba ena izmed njegovih najtrših hkrati pa ima izjemno epski refren. V tem je že na meji prog metala. Skoraj isto bi lahko rekel tudi za “Long Cold Day” (Fellini Days, 2001), ki ima izredno surov zvok kitar vendar pa se potem njeno vzdušje popolnoma spremeni. Tu se je Fish izkazal s svojo čudovito, globoko osebno interpretacijo, ki je bila ob nastanku te pesmi verjetno posledica strtega srca. “Credo” (Internal Exile, 1991), ena izmed njegovih najbolj priljubljenih solo pesmi, je bil čudovit zaključek prvega dela koncerta, kjer se je glavni refren stopnjeval dokler niso z odra odšli vsi glasbeniki s Fishom na čelu. Narod je družno skandiral “Credo” in Fish je bil nadvse zadovoljen z odzivom. Nato je popolnoma prepustil petje narodu, medtem ko je sam odšel iz odra. Posamezni člani so postopoma sledili njegovemu zgledu s tem, da je vsak na svojem inštrumentu nadaljeval ritem ob prepevanju naroda. Zadnji je z odra odšel bobnar Innes, ki si je skorajda privoščil manjšo solo točko saj ga je energija publike očitno potegnila za sabo. Fish se je odločil za nadvse bistroumno potezo. Svoj koncert je razdelil na dva dela. V prvem je za ogrevanje odigral svoja najbolj znana solo dela, predvsem tista z bolj hard rockerskim nabojem, ki so dodobra razgrela občinstvo in najboljše, se pravi izvedbo “Misplaced Childhood” in ostalih Marillion klasik, prihranil za drugi del ko je bilo vzdušje že dodobra razgreto. Tako je uspel ohrantiti pozornost tistih, ki ne poznajo dobro njegovih solo del ter jih pustil v napetem pričakovanju glavnega dela koncerta.

Bližal se je vrhunec koncerta in atmosfera v dvorani je dosegla vrhunec. Rossinijeva “La Gazza Ladra” je bila nasneti intro, ki je vsem “poznavalcem” Marillion naznanil da gre zdaj zares. Dramatični uvod na klaviaturah je naznanil začetek s “Pseudo Silk Kimono”. Fish je v vsej svoji vokalni melanholiji v najboljšem slogu odprl prizorišče za naslednjo skladbo, ki jo pozna tudi dosti tistih, ki glasbe Marillion sicer ne poznajo in se gibljejo v bolj komercialnih glasbenih vodah. Sledila je namreč “Kayleigh”, največji hit skupine in tudi njihova najbolj znana skladba.Tedaj je publika eksplodirala od navdušenja in bil sem nadvse presenečen nad dejstvom, da je večina v prvih vrstah znala na pamet peti skoraj celotna besedila iz albuma. Trill je tu v osrednejm rifu in solažah povsem uspel ujeti Rotheryev duh, medtem ko je Usher navduševal s svojimi solističnimi dodatki, ki jih na originalu ni. Ta skladba je preprosto ustvarjena za Fisha in morda na najboljši način odslikava njegovo osebnost, no vsaj tistega Fisha kakršnega se bomo spominjali z Marillion – “obskurnega škotskega poeta strtega srca”. Sledil je “Lavender”, prav tako velik hit, kjer je Fish pokazal enega najboljših vokalnih trenutkov na celotnem koncertu. Zanimivo, kako opazno je pri izvajanju Marillion klasik njegov vokal postal še bolj dramatičen in vživet kot je bil v prvem delu koncerta. Za trenutek, če ste zatisnili oči se je resnično zdelo, da ste na kakem koncertu Marillion sredi 80-ih kljub dodatku še ene kitare. Sledila je dramatična “Bitter Suite”, kjer so v uvodu Fishove igralske sposobnosti in njegovi izjemni recitali prišli do polnega izraza. Ko je tako v uvodu skladbe sedel sključen pred bobni in se držal za glavo je resnično deloval kot kup nesreče kateremu se je pravkar strlo srce. Posebno me je zanimalo kako se bosta na tem odličnem epu odrezala kitarista, ki sta imela težko nalogo obuditi magijo nenadkriljivih Rotheryevih atmosferičnih solaž. Oba sta nadvse pozitivno presenetila. Eden izmed vrhuncev je bil prav gotovo “Heart of Lothian” katerega je Fish odpel tako kot zna pač le on, povsem zvestega studijski verziji. Ostali glasbeniki pa so navdušili predvsem v melodičnem prehodu, zlasti klaviaturist in oba kitarista, ki sta tu v solažah nadvse uspešno harmonizirala med seboj. Družno smo prepevali glavni refren in tu je Fish prvič preizkusil katera polovica publike je bolj “notri”. Sledili sta dve krajši, a izjemno atmosferični skladbi. Do skrajnih meja dramatična “Waterhole (Expresso Bongo)” je pošteno razburkala atmosfero v dvorani, medtem ko jo je “Lords of the Backstage” še stopnjevala napetost v dvorani s Fishovimi  vokalnimi igrami. Napetost je nenadoma popustila z “Blind Curve”, ki je bila odigrana v vsej svoji epski veličastnosti. Oba kitarista sta znova navdušila s solažami, ki jih je svoje čase izvajal Rothery. Med osrednjim melanholičnim delom je Fish znova navdušil s svojo vokalno in igralsko igro, ko je med recitali “I’ve never been so wasted” in “I can sense a child” znova upodobil človeka kateremu se pred očmi ruši njegov svet potem, ko je zatajil otroka v sebi. Zlasti je bil dramatičen del, ko je stopnjeval besedo “childhood”, čemur je sledila odlična Turnellova solaža na klaviaturah v kateri mu je uspelo ujeti duh Marka Kellya hkrati pa dodati nekaj svojega, tako kot oba kitarista. Zame pa je bil prav gotovo eden izmed vrhuncev “Childhoods End?”. Ena izmed mojih najljubših Marillion skladb, ki me vedno znova ko jo slišim presune s svojo atmosfero, ki zveni kot tisto iskreno razodetje, ko človek v sebi znova odkrije otroka, ki ga je zatajil in se zave, da ni nikoli konec otroštva – “there’s no childhoods end!” “White Feather” je s svojim optimističnim vzdušjem, izjemnim sporočilom (eno najboljših Fishovih besedil) in stopnjevanjem glavnega refrena zaključil nepozabno interpretacijo legendarnega albuma. Ta je zame celo presegla vsa pričakovanja. “They call me the Fish” in sledilo je začasno slovo.

Kmalu je sledil prvi dodatek z dvema nepozabnima klasikama Marillion. Na oder se je Fish vrnil oblečen v dres škotske nogometne reprezentance ter se vprašal kako je to mogoče, da si večina domačinov, se pravi Nemcev, ne bo mogla privoščiti udeležbe na
letošnjem svetovnega prvenstva v nogometu, ki bo letos pri njih. Naslednjo skladbo, ki govori o stranpoteh slave in pretiranega pitja, je posvetil vsem nogometnim navijačem in pivskim bratcem v dvorani. Ni bilo težko uganiti o kateri skladbi je govora in sledil je “Incommunicado” (Clutching At Straws, 1987), ki je s svojim izredno navitim ritmom
ponovno dvignil temperaturo v dvorani. Kot najbolj duhovita stvaritev Marillion mi ob vsakem poslušanju pred očmi nariše tisti nepozabni video, po moje njihov najboljši, kjer Fish kot igralec blesti v vlogi pijanca, na koncu pa vsi člani Marillion objeti plešejo “kolo”. In tako je bilo tudi tokrat le, da so Fish in člani skupine ob zaključku skladbe ob stopnjevanju glavnega refrena zaplesali kolo s kozarci polnimi koktejla, katerega je bilo na pretek saj so se natakarice ves čas koncerta sprehajale od odra proti šanku. Vzdušje “Clutching At Straws” je bilo tako popolno. Svoj trenutek pozornosti je tedaj dobil tudi najmlajši udeleženec koncerta,  Teodor iz Romunije, katerega je Fish povabil kar na oder ter mu podaril mikrofon. Poleg tega je bila to nadvse simbolična gesta, ki se je odlično skladala s konceptom “Misplaced Childhood”, pozabljenega otroštva, in tako je ta deček na koncertu na nek način obudil glavnega junaka tega albuma katerega je sicer na naslovnici upodobil Robert Mead. Hm, morda pa samo jaz v vsaki stvari iščem neko simboliko? Sledilo je neposredno nadaljevanje z “Marquet Square Heroes”, legendarnim prvim singlom Marillion iz leta 1982. Ob njegovih prvih taktih in izbruhu energije, ki je temu sledila so dokončno oživeli tudi tisti “zaspanci” v prvih vrstah, ki so do tedaj že od utrujenosti obmirovali. Ob meni je namreč nenadoma začel skakati in peti nek možakar, ki je bil sicer večino koncerta dokaj stoičen. Ob teh dveh klasikah bi zlasti pohvalil klaviaturista kateremu je uspelo ujeti pristni Kellyev zvok klaviatur iz 80-ih. Sledil je še drugi dodatek z nepozabnimi epom “Fugazi” iz istoimenskega albuma Marillion iz leta 1984. Izvedba tega epa je bila vrhunska in nenadkriljiva v vsej Fishovi dramatičnosti in z bedami jo je težko opisati. Boljše pesmi za zaključek koncerta enostavno ne bi mogel izbrati in ko je bilo koncerta konec smo nekateri še vedno ostali z željo po še kakšnem dodatku.

Kaj po vsem tem še reči? Čeprav kitaristoma ni povsem uspelo ujeti Rotheryeve sofisticiranosti sta navdušila s svojo skoraj brezhibno tehnično izvedbo in originalnimi dodatki na solažah. Fishova odločitev dveh kitaristov, kar je sicer spremenilo osnovni zvok skladb hkrati pa jim pridodalo nekaj novega, se je izkazala za posrečeno. Fish nas je prav tako povsem prepričal. Po vseh teh letih je vokalno še vedno v odlični formi in njegov vokal je izgubil le malo nekdanje barvitosti. Komajda se opazi le to, da je z leti izgubil nekaj tiste dramatično zlobnikave ostrine kateri pa je zato pridodal zrelost. Odrske karizme mu prav tako še vedno nikoli ne zmanjka. Njegovi recitali sredi posameznih skladb so bili prav tako posebno doživetje. Lahko rečem, da je izvedba legendarnega albuma presegla vsa pričakovanja. Isto velja za celoten koncertni nastop. Odziv občinstva je bil kljub stolom in stalnem točenju pijače med njim korekten. Evforija je bila ves čas v razumnih mejah in vsako prerivanje je bilo izključeno glede na to, da so publiko sestavljali ljudje zrelih let. V nekaterih primerih so me s svojim odzivom celo pozitivno presenetili. Pa ne samo med izvajanjem Marillion klasik.

Legendarni koncept je tako pred našimi očmi ponovno oživel. Vsak ljubitelj Marillion bi se moral Fishevega koncerta vsaj enkrat udeležiti saj poleg nepozabnega solo nastopa in nadvse všečnih solo del še vedno na vrhunski način igra dela, ki so jih Marillion verjetno že zdavnaj pozabili igrati. To je bil koncert katerega se bomo člani RockLine še dolgo spominjali in ga ohranili v najboljšem spominu. Enostavno ne najdem dovolj besed, da bi opisal vse nabrane vtise, ki so v meni ostali še več dni po koncu koncerta. Vsekakor upam, da je bil to šele začetek našega koncertnega in prijateljskega druženja z “očetom” neo-progresivenga rocka; škotskim orjakom nežnega srca in ostrega peresa. Vsa zahvala za nepozabno doživetje pred in med koncertom gre temu velikemu glasbeniku še večjega srca. Vsi tisti, ki ste se želeli udeležiti tega koncerta pa ste se mu morali zaradi določenih razlogov odpovedati pa si za tolažbo zapomnite – “there is no childhoods end!”

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Bojan Horvat


1.) Big Wedge
2.) Moving Targets
3.) Brother 52
4.) Goldfish and Clowns
5.) Raingods Dancing
6.) Wake Up Call (Make It Happen)
7.) Innocent Party
8.) Long Cold Day
9.) Credo
—zaključek prvega dela koncerta—
10.) Pseudo Silk Kimono
11.) Kayleigh
12.) Lavender
13.) Bitter Suite: Brief Encounter/Lost Weekend/Blue Angel
14.) Heart of Lothian: Wide Boy/Curtain Call
15.) Waterhole (Expresso Bongo)
16.) Lords of the Backstage
17.) Blind Curve: Vocal Under a Bloodlight/Passing Strangers/Mylo/Perimeter Walk/Threshold
18.) Childhoods End?
19.) White Feather
—prvi dodatek—
20.) Incommunicado
21.) Market Square Heroes
—drugi dodatek—
22.) Fugazi

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X