Wacken Rocks South festival – tretji dan (2009)

0 8

Lokacija: Rieden-Kreuth / Nemčija
Datum: 29.08.2009


Tretji dan festivala Wacken Rocks South je postregel s šibkejšim seznamom nastopajočih, glede na drugi dan, ko so ga zaključili veliki očaki thrash metala Slayer. No, ne glede na to, se človek ob imenih Edguy, Stratovarius, Grave Digger, Girlschool,… lahko le veselo muza. Še posebej, če je njegova destinacija stalnega bivanja daleč od območij Evrope, ki so posejana z vsakodnevnimi odličnimi rock ali metal koncerti. Ta posejanost seveda velja za vso Nemčijo!

Ravno zavoljo tega dejstva, da se vrstijo koncertni dogodki vseskozi, pred tvojim lastnim pragom, so Nemci navajeni na nastope skupin Edguy, Stratovarius, Grave Digger, Girlschool, kot bi dihal zrak, zato si pač mnogi niso delali velikih utvar nad tretjim dnem. Slayer so bili s svojim nastopom drugega dne definitivni vrhunec festivala, tudi zmagovalec festivala in mnogi obiskovalci so se odločili, da pač tretji dan festivala ni več dovolj zanimiv in so zato vzeli pot pod noge in počasi skozi tretji dan zapuščali festival.

AGATHODAIMON: 12.35-13.20

Pod glavnim odrom smo se pojavili okrog ene popoldan. Nemški black metalci Agathodaimon so bili ravno do kosti zagriženi v izvedbo zaključnih 20 minut svojega špila. Oprava kot se šika, sado-mazo usnje, neti, obvezni “corpse paintingsi” po obrazu. Pod odrom komaj kakih 400 firbcev. Ozračje pa kljub jasnemu dnevu brez pripeke, tako da se je dalo normalno dihati tudi na soncu. Skupino, ki je svoj novi album izdan v letošnji pomladi naslovila prikladno s “Phoenix”, kar sovpada z velikimi pretresi in nadevanimi menjavami postave, po novem gradijo  Sathonys (kitara, čisti vokal),  Jan Jansohn (kitara), Felix Ü. Walzer (klaviature), Till Ottiger (bas kitara) in novinca Manuel Steitz (bobni) ter pevec Ashtrael. Zlasti je bilo zanimivo poslušati kako se je Ashtrael ujel z ostalo kompanijo, predvsem z navezo Sathonysevih čistih vokalov. Agathodaimon so tudi sredi belega dne dokazali, da znajo zarisati preko še tako jasnega in sončnega dne, njegovo najbolj črno različico, zabeljeno z njihovim razumevanjem black metala. Šest članski pompozno melodični in ekstremni metalski naskok s skladbami Cellos For The Insatiable,  Ne Cheama Pamintul, Ghost Of A Soul, Tongue of Thorns, An Angel’s Funeral, Banner of Blasphemy, Alone In The Dark. Simfonična black metal odisejada je vzplamtela zlasti v zaključnem delu, ko so se fantje lotili Banner Of Blasphemy s kultnega prvenca “Blacken The Angel” (1998) in zaključili nastop s povsem novo skladbo Alone In The Dark.

THE NEW BLACK: 13.55-14.40 

The New Black so znova Nemci, za katere je bilo sprva mišljeno da nastopijo pred Agathodaimon, a so zaradi spleta okoliščin zamenjali vrstni red obeh nastopajočih skupin. Ti možje razvijajo v žalovanje ovito rockovsko različico, ki jo zaznamuje masivni zvočni zid nižje uglašenih kitar, preko katere je položen značilni raskavo okrašeni falset pevca skupine. Manj zanimiv nastop smo preskočili.

DEZPERADOZ: 15.15-16.00 

Pod odrom znova, potem, ko so se na njem pojavili Dezperadoz. Znova nemška skupina. Ti ljubitelji puščavskih sipin, prerije in zbiratelji kaktusov, radi orišejo na odru revolveraški obračun pri O.K. Corralu. Na odru stojijo torej štirje možakarji, bogato potetovirani, pošteno okrancljani z žvončkljavimi verižicami, pevec Alex je imel na stojalu za mikrofon privezano kar repetirko, basist pa lobanjo goveda. Torej izdelan videz, ki je silno pomemben element, kar prinese sleherni skupini ob ustvarjalnosti le dodatno kredibilnost. Dezperadoz pa niso mogli vzbuditi toliko navdušenja kot arogantni rock n’ rollerji 9mm dan pred njimi na Wet Stageu. Zlasti ne zaradi manj karizmatičnega petja pevca Alexa, ki se tudi ne more pohvaliti s posebno karizmo, kakršno bi potreboval vodja skupine, ki goji umazani rock južnjaškega značaja. Skupina je seveda vključila v repertoar tudi skladbo O.K. Corral, lotila pa se je (že precej zlajnane) priredbe skupine The Doors, Riders On The Storm. Precej, precej bolj statičen in manj zanimiv nastop glede na naslednike Warpath, a z več publike pod odrom, saj imajo Dezperados kot Nemci, na domačih tleh seveda tudi temu primerno več simpatizerjev. A človek bi na ves okrašeni “strup” westerna, pričakoval precej več odrezavosti in ne priseganja na kompromise. 

WARPATH: 16.45-17.45 

Potem pa so zastružili na glavnem odru mladi rdečeličneži Warpath. Doma iz Velike Britanije so ponesli na oder izkustvo, ki se glasi kombiniranje starošolskih thrash metal prvin Megadeth, Testament, Forbidden! Končno! Še s kakšnim mlečnim zobom, a prepričljivo v marsičem. Po izgledu ni tuje posnemanje kakšnega Dave Mustainea s strganimi kavbojkami, kar sicer ni navada v metal žanru. S svetlolaso grivo, je zlasti na omenjenega heroja spominjal pevec in ritem kitarist z “lastovičje” oblikovano kitaro, Richard Goss. Skupina je zelo mlada, kar se je pokazalo na manj izdelanem nastopu, nekaterih nepotrebnih in odvečnih odrskih gibih in sprehajanju, kar je dajalo občutek, da skupina ni ravno vajena velikih odrov. Vseeno namerno režečih obrazov in s pristopom do izvedbe avtorskega materiala, ki je potrdil da skupina neizmerno uživa na odru. Pod odrom 300 ljudi, Goss pa je plaho in ne ravno samozavestno ogovarjal občinstvo. Neizkušenost skupine se je poznala zlasti v trenutku, ko je ta skušala kar dvakrat zapustiti oder, pa se je vrnila, z informacijo, da je na razpolago še nekaj časa in “preveč poštenim” vprašanjem, če publika sploh še želi, da igrajo. Warpath imajo zunaj sveži prvenec “Warpath”. Na njem je materiala za manj kot 40. minut. Skupina je odigrala vseh osem skladb na koncertu, torej celo ploščo v živo in superiorno hitro razgrajaško Damnation ponovila še enkrat v dodatku. Warpath so pokazali, da znajo postaviti komade, da znajo izpostaviti riff, ga podkrepiti z ultra nevarnim podvozjem dvojnega bas boben kotaljenja in da posedujejo velik, velik ustvarjalni žar. Mladi in visoko talentirani kvartet, o katerem bomo v prihodnosti lahko še mnogo slišali. Thrash revitalizem, a v drugačni sferi, če jim npr. poiščemo za primerjavo britanske brate Evile.

CRIPPER: 17.50.18.25  

Na Wet Stageu v dvorani so malo pred pol šesto popoldan zavzeli oder Nemški death/thrash metalci Cripper. Zanimali so nas zlasti zaradi pevke Britte. Najbolj je šokiralo to, da pravzaprav skupina gradi svoj jaz na starošolsko oblikovanih nemških thrash riffih, ki so oviti v growlanje Britte. To je spomnilo še najbolj na vokalne sposobnosti Holy Moses pevke Sabine Klassen. Britta je odrska “umazanka”, ki še kako buri duhove, ko opazuješ njen nastop. Ne zadržuje se prav mnogo in tako hitro odstrani navidezno bariero, da ekstremni vokali ženskam pač ne godijo. Povsem suvereno se je kosala punca z growl stilom! Skupina Cripper je pravkar izdala svoj drugi studijski album “Devil Reveals”, ki ga je tudi predstavljala razredčenemu, a zelo dobro razpoloženemu občinstvu, med katerim so prednje vrste pošteno mikastile z glavami okrog svoje spinalne osi. Odlična skupina s staro Kreator, Destruction riffovsko osnovo in suverenim jurišem ekstremnega vokala pevke Britte, je bila vredna sleherne preizkušnje! 

GIRLSCHOOL: 18.30-19.30 

Girlschool, legendarna britanska zasedba, kvartet štirih punc, danes bi rekel “zrelih” punc, ki ga tvorijo Enid Williams (bas vokal),  Kim McAuliffe (ritem kitara, vokal), Denise Dufort (bobni), torej tesne sodelavke vse od leta 1978 in z njim, na mestu (pokojne) Kelly Johnson, ki je v lanskem letu po šestletni bitki z rakom na hrbtenjači, podlegla zahrbtni bolezni, od leta 2000, stalna kitaristka Jackie Chambers, so seveda predstavljale svojevrstno atrakcijo Wacken Rocks South festivala. Stara šola, pristni pristop pionirstva iz časov, ko je bil rock n’ roll še mlad. Koncert so pričele z bobnarskim uvodom Denise, ki je bila pokrita s kapico s šiltom in opremljena s sončnimi očali ter tako kukala izza bobnov, kot nekakšna želvica iz svojega oklepa. Popoldansko sonce se je v času nastopa Girlschool uprlo na prednjih nekaj metrov odra in tako se niti Jackie Chambers ni sramovala sončnih očal. Girlschool so sestavile večino repertoarja iz svojih prvih dveh plošč “Demolition” in “Hit And Run”, ki veljata za kultne klasike. Brez šale so ustrelile svoj vražji rock n’ roll, znamenitih enozložnih, a silno invadivnih in podkožno zapeljivih riffov, kakor so se delali v najboljših rock časih. Izmed četverice je najbolj navdušila zlasti basistka Enid, s katero na vokalu komadi še bolje funkcionirajo, kot če se glavnega vokala loteva Kim. Svoja leta so punce uspešno zakrile z znanimi pripomočki, ki se skrivajo v vsaki bolje založeni drogeriji ter odrsko pojavo kronale z odlično izdelanim videzom (opravo). Pri tem je seveda popolno zmago odnesla Enid, do potankosti izdelana usnjena žrebica, ki je vneto gnetla pet strunsko bas kitaro in pretekla na odru najdaljšo metražo izmed vseh treh kitaristk. Zasedba je navduševala z energičnim nastopom, ki je vključeval klasike, Future Flash, C’mon Let’s Go, Not For Sale, Hit And Run, Coming At You, I Spy, Race With The Devil, Demolition Boys. Edini minus leti na dejstvo, da je manjkala Emergency. V času izvedbe Demolition Boys so se zastori za Denise dvignili in roadeji so pričeli kar s pripravo odra za nastop Grave Digger. Je časa res zmanjkalo še za Emergency? To bo ostala enigma. Način kako so spravili legendarno skupino z odra, z natančnimi izpolnjevanjem minutaže obremenjeni organizatorji, ne sodi ravno k renomeju, tradicionalno najboljših prizorišč rock in metal festivalov v Evropi!

GRAVE DIGGER: 20.25-21.25 

Glavni oder se je počasi pričel ovijati v temo. Malo preko osme zvečer so na njemu tevtonski heavy metal drvarji Grave Digger. To skupino smo si imeli čast ogledati na februarski turneji, ko so nastopili tudi v Ljubljani in dan zatem v Zagrebu. So 100% posebneži na evropski heavy metal sceni in njihovemu nastopu je vredno vselej prisluhniti. Prvikrat sem doživel tudi to, da se je klaviaturista H.P. Katzenburga, tradicionalno opravljenega v nošnjo smrti, lahko opazovalo ves čas na odru med koncertom skupine. Doslej je bil na Grave Digger koncertih vselej skrit nekje za kakšnimi škatlami monitorjev. Druga omembe vredna posebnost je ta, da je skupina odslovila kitarista Thila Hermanna, ki je bil del skupine v letu 2008 in do konca turneje “Ballads Of A Hangman” v letu 2009. Čeprav je vse na videz delovalo prepričljivo in še okrepilo odrsko pojavo Grave Digger, je očitno nekaj škripalo v skupini, za kar pozna osnovni razlog za odslovitev Thila iz skupine, le šef Chris Boltendhal. Zasedba je udarila z naslovno skladbo novega albuma “Ballads Of A Hangman”. Brez posebnosti, so Grave Digger prišli, videli in prevzeli odrski tron. Chris je bil odlično razpoložen in je med pogostim ogovarjanjem občinstva le to dodobra prebudil iz otopelosti, ki je bila vzrok silnemu in nenormalnemu večernemu mrazu, za ta letni čas. Predvsem je iz sna povlekla dober obisk pod odrom klasika Excalibur, Grave Digger pa so navdušili tudi z vključitvijo “Reaper” (1993) cvetke Wedding Day. Znova je godil pogled na Mannija Schmidta, ki je enkrat več fasciniral v dejstvu, koliko zvočno izraznega prostora lahko zapolni vsega ena sama kitara v heavy metalu. Boltendhal je imel odličen dan. Brez večjih težav je odpel tudi najtežje dele svojih linij, kar velja zlasti za refren kultne in obvezne klasike Knights Of The Cross. Po tej skladbi je sledil svečan trenutek, ko je Chris napovedal slavljenca, dne 29.08.2009, bobnarja skupine Stefana Arnolda, ki je na ta dan koncerta skupine na Wacken Rocks South festivalu nadel še eno leto na svoj križ, publika pa je skupaj s skupino v spremstvu klaviatur Stefanu zapela rojstno dnevno zdravico. Po pričakovanjih so Grave Digger svoj nov odličen koncert zaključili s klasiko istoimenskega prvenca “Heavy Metal Breakdown”, ki so jo rutinirano raztegnili v klasičen metalski izhod iz koncerta. Ravno v tem trenutku je druženje z Grave Digger doseglo svoj spektakularni zaključek.

FATAL SMILE: 21.20-21.55  

Po koncertu Grave Digger sem kot utrgan tekel v dvorano, kjer je stal Wet Stage, saj so na njem že drgnili strune fantastični švedski hard rockerji, doma iz Stockholma, Fatal Smile. Ti pobje, bi morali nastopiti tudi letos marca v slovenski Cerknici, kjer so nas obiskali Finci Lordi, kot njihova predskupina. Pa je njihov koncert odpadel. Vzrok? Preveč me vprašate, ne vem! Skratka to je bila priložnost da nadoknadim zamujeno. In imel sem kaj videti. To je vožnja po prvinah sleaze rocka. Admiralski suknjič na pevcu “Blade-u”, gosta nakodrana blond griva, obilo šminke okrog oči, nastopaštvo brez primere, z brezsramnim levo in desno bočnim suvanjem. Ta pevec je izredna nova okrepitev skupine, ko jo sestavljajo še kitarist “Y”, bobnar “Zteff” in basist “Alx”. Vihtenje stojala za mikrofon visoko v zrak, podedovano od Europe pevca Joeya Tempesta, izredne gestikulacije in duhovito ogovarjanje publike v Angleškem jeziku. Precej hladni in odsotni Nemci, pa so vseeno pripravili drzno presenečenje skupini. Tik v prvi vrsti je stal par našemljen v člane skupine Kiss. Moški je nosil opravo Gene Simonsa. Komplet od glave do pete, ženska pa opravo Paula Stanleya. Umreš od smeha, ko to vidiš. Lažni Gene stoji med koncertom nepremično, strmi na oder in le od časa do časa iztegne svoj jezik, po vzoru svojega originala. Kaj vse ljudje ne počno? In še sreča, da počnejo. Rock n’ roll je od glave do pete v osnovi zamišljen, kot najprej zajebancija in žur, šele potem pride vse ostalo. Fatal Smile so odlično uigran kvartet, z izrednim vokalom, izredno karizmo, izredno odrsko igro. Sodijo v krog novovalovskih skandinavskih hard rock skupin H.E.A.T., Wig-Wam, Chrash Diet, Hardcore Superstar,…Nemara ste skupino ujeli letos junija pred Queensryche v Muenchnu. Skupina je užgala nekaj skladb z novega albuma “World Domination”, kot so S.O.B., s katero so zaključili koncert, pa Run For Your Life in Out Of My Head, pa iz albuma “Neo Natural Freaks” Learn-Love-Hate, Crash & Burn, posebej pa je presenetila z izvedbo skladbe Hip M.F., ki je izšla kot njen prvi single, še pred izdajo kateregakoli studijskega albuma. Eden redkih pravih trenutkov v katerem so uživali pravoverni sleaze hard rockerji na letošnjem Wacken Rocks South festivalu. Fantastična predstavitev skupine, poudarjenega erotičnega naboja! Ugriznite kroglo!

STRATOVARIUS: 22.10-23.25 

Stratovarius je skupina, velikega povratka na prizorišče, ki je v meni osebno burila največ duhov z vprašanji kako bo novi kitarist Matias Kupiainen nosil orjaško obutev bivšega kitarista Tima Tolkkija. Stratovarius so v letošnjem maju izdali nov album “Polaris” mešanih občutkov. Nekaj je zanimivih skladb, zlasti prve tri, nekaj pa zvodenelih klišejev, ki preveč spominjajo na že povedano pri skupini. Zasedba je zajela veter v jadra in izkušeni žrebci na čelu s pevcem Timom Kotipeltom, bobnarjem Joergom Michaelom in klaviaturistom Jensom Johansonom, se zaveda, da je po apokalipsi s Timom Tolkijem in ponovnim vstajenjem skupine, potrebno znova pridobiti oboževalce in publiko na svojo stran. Opozoriti, da si znova živ in da brcaš naokoli bolj kot kdajkoli prej. Tako so tudi sestavili repertoar! Iz klasik. Najprej so presenetili vse pod odrom z otvoritveno mini epsko suito Destiny. Že uvodna skladba je odgovorila na vsa vprašanja in ugibanja. Matias odlično funkcionira v zasedbi. Je prekleto hiter, dlakocepsko natančen, neo-klasično šolani kitarist in uspešno hodi po težko ulovljivih korakih Tima Tolkkija. Poleg bravuroznega soliranja, je to dodatno potrdil vsem dobro znan občasni navzkrižni solistični ogenj med Jensovimi klaviaturami in Matiasovo kitaro, kar je ena od zaščitnih znamk skupine, iz najpomembnejših Tolkki era časov. In Kotipelto? V odlični pevski formi. Možakarju se niti za košček glas v letih petja ni skrhal. V zanj značilni odrski igri je vseskozi suvereno poveljeval kvintetu in držal ob sebi publiko pod odrom. Stratovarius so za mnoge tega dne pod odrom predstavljali vrhunec, saj se je namnožilo zlasti v prednjih vrstah število obiskovalcev iz drugih držav. Na ograji v prvi vrsti je bila denimo razobešena Slovaška zastava, opaziti pa je bilo mogoče tudi nekaj poševnookih obiskovalcev, ki še posebej cenijo evropsko simfonično melodiciranje (od časa Deep Purple navzgor seveda) v rock in metal glasbi. Stratovarius so resnično fascinirali s set listo, kjer niso manjkale obvezne klasike Speed Of Light, Kiss Of Judas, Visions, Hunting High And Low,… Skupina se je soočila s podobno peripetijo, kot pred njimi Girlschool. Ob koncu izvedbe koncerta, ko je skupina izvajala svoj najbolj zimzeleni komad kariere Black Diamond, ki nikakor ne sme manjkati na repertoarju Stratovarius, so znova dvignili tehniki zaveso ozadja za bobnarjem Joergom Michaelom ter se že lotili podiranja kulis. Tako je skupina komaj zaključila ta komad do konca in se ni imela časa niti dostojno posloviti od publike kakih 4000 obiskovalcev, katerim se je razkazala v zares močni luči. Fantje odhajajo na svetovno turnejo, na kateri bodo sprva obredli vse čezoceanske kontinente in se nato vrnili v letu 2010 na območje stare celine. Stratovarius, tudi brez Tolkkija v postavi, ohranjajo ves svoj znani čar na odrih!

EDGUY: 00.20-01.35 

No in za zaključek festivala so tu še Edguy! Še pred tremi leti na Gods Of Metal festivalu 2006, je razpored veleval da gredo prvi na oder Edguy in potem nekje, višje na razporedu, šele Stratovarius. A časi se spreminjajo. Edguy so izredno priljubljena in cenjena heavy metal skupina, ki pa glavnino zadnjega desetletja piše glasbo, z močnim priokusom melodičnega hard rocka. Zasedba Tobias Sammet (vokal), Jens Ludwig (solo kitara), Dirk Sauer (ritem kitara), Tobias “Eggi” Exxel (bas kitara) in Felix Bohnke (bobni), deluje v takšni kompaniji že dobrih deset let. Odlično naoljen stroj je sicer občasno prisiljen v prednostna pogajanja, glede prioritet glasbenega artizma vselej, ko Tobias aktivira svoj stranski projekt Avantasia. Edguy, ki so imeli na razpolago uro in dvajset minut špila so se takoj lotili oživljanja albuma “Tinnitus Sanctus” (2008), preko zaporedja Dead Or Rock in Speedhoven. Pri tem je zanimivo opazovati postavitev članov. Na skrajni desni gledano na oder, stoji osamljen solo kitarist Jens Ludwig, na njegovi nasprotni strani pa skupaj drug ob drugem basist Tobias Exxel in ritem kitarist Dirk Sauer. Tako je sproščeno ogromno prostora za neverjetno živahnega odrskega peklenščka pevca Tobiasa Sammeta, ki preteče s svojim brezžičnim mikrofonom glavnino koncerta. Še več. Skupina je prednja monitorja odmaknila z roba odra za minimalno dva metra v notranjost odra, tako da je lahko Sammet tekal prosto z enega na drug konec neposredno, pred samim občinstvom. Pravzaprav je dinamika in razgibanost nastopa Edguy skoraj v celoti odvisna od Sammetovega dnevnega razpoloženja. Ne glede na zajedljivi mraz, ki je ohromil občinstvo, je Tobias s svojim prisrčnim smislom za humor odtajal prav ves led in spravljal skozi cel nastop ljudi v izredno dobro voljo. Pristno in nevzvišeno komuniciranje med občinstvom in pevcem je ena najpomembnejših zaščitnih znamk Edguy, ki nam odgovori takoj, zakaj je ta skupina tako priljubljena. Med skladbe novega albuma so Edguy vtaknili vrhunce starejših albumov, zlasti Vain Glory Opera, Babylon in Tears Of A Mandrake, poseben trenutek koncerta pa je napočil, ko je skupina z občinstvom vred zapela zdravico kitaristu Jensu za njegov jubilej ob 32. rojstnem dnevu. Torej, če na hitro prevrtimo nazaj, smo imeli zadnji dan na festivalu kar dva slavljenca (drugi je Stefan Arnold, bobnar Grave Digger).

Tobias Sammet je nekaj premorov izkoristil za kar nekaj žgočih potegavščin. Nikakor mu ni šla v račun relativna rezerviranost publike. Ko je vprašal koliko nas pozna novi album skupine, je publika vrnila zelo bled odgovor. Tobias ni mogel kaj da si ne prizna, da se pod odrom pač nahajajo sami Slayer fani. Hitro se je domislil rešilne bilke in pokazal na Sauerja, češ da imajo tudi Edguy svojega Kerryja Kinga (Sauer slovi po višjem čelu), hkrati pa se je obdregnil tudi v svoje vse bolj veneče lasišče, češ da bo Kinga tudi sam ujel čez kaki dve leti. S takšnimi nagovori je Tobias resnično pomagal publiki premagovati neznosen mraz te koncertne noči. Na eni izmed točk je vprašal, če je v publiki kakšna punca. Znova medel povratni odziv. Tobias pa ob tem ni osladno posvetil katerega izmed komadov puncam, pač pa se le obdregnil: “No nič čudnega zakaj potem heavy metal propada!”

Edguy je upravičeno pripadla vloga glavnih nosilcev festivala, čeprav gre za srednje veliko skupino, ki bi jo mirne duše lahko nasledile na odru skupine, ki so pisale podobo osemdesetih kot npr. Scorpions, Quennsryche, Def Leppard itn… Očitno se je organizator odločil, da bo letos, ko organizira Wacken Rocks South previdnejši v finančnih investicijah. Skupina se je prikazala v izredni formi in obljubila, da se naslednje leto znova srečamo. Edguy so prevalili prvi del Tinnitus Sanctus turneje januarja letos, v septembru sledi obisk severne Amerike, na evropske odre se vrnejo v decembru 2009. Če bo fortuna naklonjena, ga ni vraga, zakaj jih ne bi znova obiskali!

Takoj, ko so Edguy zaključili izvedbo obveznega dodatka s skladbo King Of Fools, so varnostniki pričeli odganjati množico izpod odra. Festival je ugašal. Večina kioskov je bilo že zaprtih, poslednji pa so tudi zaključevali s svojo dejavnostjo. Prostor z uradnimi spominki nastopajočih skupin je prav tako bil že davno tega skrbno pospravljen. Rajanje se je nadaljevalo v dvorani in na “mokrem” odru, vendar pa smo precej zdelane narave, obrnili svoje smerokaze na šotor in spalne vreče. Jutri nas čaka dolga pot v Slovenijo.

Tako se je sklenila prava festivalska sezona koncertnih nastopov za leto 2009. Polna pozitivnih vibracij, občutij in napolnjenih baterij, je izkušnja iz Rieden-Kreutha potrdila, da nemška nacija diha in živi rock/metal kulturo, ker ceni in spoštuje glasbo in glasbene skupine. Od mednarodnih, do domačih zasedb. Res da številka 8.000 obiskovalcev ne pove mnogo, a že po tradiciji, Nemci poznajo pravila igre, pravila vedenja. Spoštujejo začrtane meje, ki veljajo za vse. Kadar pijejo, sicer pijejo kolikor pač gre, a vseeno pri tem ohranjajo neko zdravo mejo, ki jim veleva, da se umaknejo stran, ko je pač mera polna in ne počnejo neumnosti, kar pritiče slovenskim metalcem in rockerjem. Slovenija se lahko od takšnih izkušenj samo uči in se bo še dolgo časa učila. Preprosto smo drug narod, ki teh prvin rock in metal kulture pač ni nikoli imel v krvi. Če se jih kdaj nalezemo, super, sicer pa bomo, peščica slovenskih glasbenih fanatikov, rade volje še naprej obiskovala in uživala na drugih evropskih festivalih.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


NASTOPAJOČI:
MAIN STAGE
11:15 – 12:00 BELOVED ENEMY
12:35 – 13:20 AGATHODAIMON
13:55 – 14:40 THE NEW BLACK
15:15 – 16:00 DEZPERADOZ
16:45 – 17:45 WARPATH
18:30 – 19:30 GIRLSCHOOL
20:25 – 21:25 GRAVE DIGGER
22:10 – 23:25 STRATOVARIUS
00:20 – 01:35 EDGUY

WET STAGE
10:45 – 11:10 TRIBE
12:05 – 12:30 PUSSY SISTER
13:25 – 13:50 HÄMATOM
14:45 – 15:10 EMERGENCY GATE
16:05 – 16:40 GRAND MASSIVE
17:50 – 18:25 CRIPPER
19:35 – 20:10 FIVE AND THE RED ONE
21:20 – 22:55 FATAL SMILE
23:20 – 23:55 FEUERSCHWANZ
01:20 – 01:50 DEFY THE LAWS OF TRADITION
02:10 – 2:40 ELA
03:00 – 3:30 BULLET MONKS

GRAVE DIGGER set lista:
1. The Gallows Pole (uvod)
2. Ballads Of A Hangman
3. Excalibur
4. Hell Of Disillusion
5. Wedding Day
6. In The Dark Of The Sun
7. Knights Of The Cross
8. The Roundtable
9. Valhalla
10. The Last Supper
11. Rebellion (The Clans Are Marching)
12. Heavy Metal Breakdown

STRATOVARIUS set lista:
1. Destiny
2. Hunting High And Low
3. Kiss Of Judas
4. Deep Unknown
5. Million Light Years Away
6. Will The Sun Rise
7. Winter Skies
8. Phoenix
9. Higher We Go
10. Eagleheart
11. Visions
12. Black Diamond

EDGUY set lista:
1. Dead Or Rock
2. Speedhoven
3. Tears Of A Mandrake
4. Lavatory Love Machine
5. Vain Glory Opera
6. Ministry Of Saints
7. Save Me
8. Mysteria
9. Superheroes
10. Babylon
—dodatek—
11. King Of Fools


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X