Wacken Rocks South (drugi dan) – poklon botrom thrash metala Slayer! (2009)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 81

“Predvidljiv nastop starih mačkov, potekal je gladko in po pričakovanju. Ker se od Slayer vedno pričakuje največ, je to pomenilo izjemen zaključek večera. Videli smo popolno obvladovanje dogajanja na odru, sevajočo karizmo prav vse četverice in nenazadnje, videli smo nekaj največjega v thrash metal svetu, kar je kadarkoli tlačilo mater zemljo!”

Lokacija: Rieden – Kreuth / Nemčija
Datum: sobota, 28.08.2009


Po burnem praznovanju prvega dne z različnimi sladkimi likvorji alkoholnega porekla ter druženju s fascinantnimi In Extremo, je končno napočil prvi pravi festivalski dan, ko se je zagnala koncertna dejavnost obeh odrov, manjšega v dvorani imenovanega “Wet stage” in seveda večjega, na odprti travnati površini, ki je predstavljal glavni oder. Rad bi izpostavil Slayer dejstvo. Wacken Rocks South je doživel drugi dan svoj vrhunec, saj so na njem nastopili, kot glavni nosilci, ki so zaključili koncertni večer, legendarni thrash metal velikani Slayer. To je bil prvi špil skupine letos nasploh v Evropi, drugi in zadnji letošnji evropski nastop Slayer, pa je sledil naslednji dan v nemškem mestu Aurich, kjer se je odvijal festival Wacken Rocks Seaside.

Dopoldan smo preživeli nadvse koristno. Odpeljali smo se do 15km oddaljenega mesta Burglengenfeld. Gre za stik s srednjeveško idilo tovrstnih germanskih mestec, z dominantnim gradom na vrhu griča. Tam smo nekaj malega prigriznili, bili nepozabne bitke z osami in se korenito podprli za naskok na popoldansko večerno metal seanso!

9MM: 12.05-12.35 

Najprej smo smuknili pokukat kaj se dogaja na “mokrem odru”. In imeli kaj videti. Na odru so frfotali umazani nemški rock n’ roll “holcerji” 9mm! Besedila povsem v nemščini! Skupini poveljuje pevec in ritem kitarist Rock Rotten, družbo pa mu na odru delajo še kitarist Richie, s koreninami iz Puerto Rica, ki po stasu formule za izračun prostornine krogle, sodi med prave velikane rocka, pa basist Maubi in še ne polnoletni bobnar Bommel. 9mm so predstavljali eno najlepših odkritij festivala, saj so delovali neverjetno prepričljivo. Ne le umazano navit zvok, delnega hreščanja, v osnovi spisan po receptu rock n’ rolla, ki ne pozna kompliciranja, pač pa le preproste “enozložne” kombinacije sprehajanj po “kvadratkih” kitarskega vratu (dvostrunsko riffanje v kvintah) in seveda vokal Rocka Rottena. Ta poseduje neverjetno moč. Pravzaprav je delovalo vse skupaj, kot da želi Rock razsuti z vokalom prav vse membrane monitorjev. Zadirčen in prodoren vokal. Na meji diktatorskega vpitja iz najboljših Hitlerijanskih časov, nesramno in arogantno uperjenega pogleda, namerno spakljivih grimas. Izredna karizma, ki te v trenutku potegne na svojo stran. Zvok in stas skupine s treskanjem iz polnih jajc, naravnost v čelo blesavo. Precej opotekajočih glav se je zaletavalo druga v drugo pod odrom. Predstavljajte si mosh pit pijanih vinskih mušic, se pravi mosh pit v upočasnjenem posnetku, kjer bi lahko navdih za body checke črpali tudi najbolj slavni NHL hokejisti. Torej neverjetno trda in umazana rock n’ roll različica, kjer brez zavor pokajo mišice! Ich will…erst Hart, je pomenila to, da je pred njo Rock ustavil koncert ter vprašal moški del publike: “Koliko vas bo nocoj vodilo spolne odnose?” (pravo izvorno vprašanje je zvenela seveda precej bolj perverzno). Sledi povratno momljanje. Rock ponovi vprašanje bolj razločno, sledi huronski odziv moškega dela publike. Valjda bomo vsi to počeli, to ja seveda nam moškim logično! Nato sledi tudi enako vprašanje ženskemu delu publike. A več od nekakšnega stokanja, dveh izgubljenih ženskih duš nismo slišali. Skratka, ta skladba poseduje v vodilnem verzu tudi sosledje besed …ich werde ficken…, ki je vgrajeno v tipično rock n’roll drvarnico riffovskega kotaljenja. Torej zajebancija do fundamenta! Rad bi še razdelal na hitro kaj približno so 9mm. Motorheadom dodaš še malo Running Wild hitrosti ter vržeš na pladenj velika AC/DCjevska jajca! Verjemite, na koncertih zasedbe 9mm se vedno v vseh ozirih pošteno bliska! Zavrtite si skladbo Kampfschwein in vam bo takoj vse jasno!

AXXIS: 12.40-13.20 

Pod glavnim odrom se znajdemo, ko na njem že vneto “šelestijo” naši dobri stari znanci Axxis, ki smo jih obiskali natanko pred letom dni na bikerskem festivalu v Puli (Hrvaška). Zanimivo je tudi to, da so Axxis napovedali uradni izid novega studijskega albuma “Utopia”, le dan po špilu na Wacken Rocks South festivalu. Kljub temu ga na koncertu niso predstavljali, pač pa igrali skladbe iz albuma “Doom Of Destiny” (2007), kot je denimo  Tales Of Glory Island, s katero so odprli koncert, pa kasneje na sredi koncerta Bloodangel. Seveda so nastop začinili s klasikami kot so Little War, pa Touch The Rainbow, ki so ga izvajali v akustični različici. Za to priložnost je Bernhard znova povabil na oder dekle, ji v roke posadil tamburin ter jo napotil, kako mora rokovati z njim, da jo slučajno “ne odnese po svoje” iz osnovnega ritma med skladbo. Trenutek, ki je neizmerno zabaval tako občinstvo, kot tudi skupino na odru. Kitaristu Marcu, so v enem letu, ki je minilo od našega snidenja v Puli, pognali bujni dolgi lasje, Bernhard Weiss pa ostaja še naprej posebna odrska figura, z edinstvenim vokalnim pristopom, ki ga ne moreš zgrešiti vselej, ko vrli možakar odpre svoja usta. Pevec ohranja sijajno formo, skupina pa odlično delovno kemijo na odru. Axxis so zaključili svoj 40. minutni koncert s klasiko Kingdom Of Madness, ki je obudil nekdanje slavne hardrockerske čase skupine. Axxis so se namreč že pred nekaj leti prelevili, v čiste simfonične power metalce!

HERMAN FRANK BAND: 13.25-14.00 

Za 9mm je na “mokri oder” stopil bivši Accept kitarist Herman Frank s svojo skupino. Ta je vneto predstavljal svoj novi studijski album “Loyal To None”, iz katere je izstopal zlasti ultra šrapnel Bastards Legion, napisan v klasični “bad to the bone” Accept maniri. Herman je še vedno neuničljiva klena kost, z izdelanim odrskim videzom in neverjetno karizmo. Skupina je pričarala ekstremno navit in voluminozen zvok, ki je zajel dvoranico in hitro podjarmil vse lojalne okosteneli obliki heavy metala izvirnega nemškega porekla. Za povrhu ti skupina nabije še skladbo Kill The King, z odličnim in izdelanim vokalom teatralnega porekla, ki suvereno povezuje nastop, srednje orientiranega tempa in koketnih strupeno napadalnih riffov in mera je polna! Zasedba Peter Pichl (bas kitara, Nektar, Runnig Wild), Stefan Schwarzmann (ex-U.D.O., ex-Running Wild, ex-Helloween, Godiva,…) in pevec grškega porekla Jiotis Parachidis, ki obdaja Hermana Franka, je uprizorila podobno zgodbo, ki se je malo kasneje ponovila na velikem odru, ko so ga zasedli U.D.O. Zmagovalno!

HEAVEN SHALL BURN: 15.35-16.20 

Tam okrog pol četrte popoldan so zavzeli glavni oder nemški metalcoreovci Heaven Shall Burn, ki jih je pod oder prišla bodrit številna publika kakšnih slabih 3000 pripadnikov skupine. Pevec je v enem od nagovorov mojstrsko “nadražil” publiko, da preteče cel krog okoli stolpa v katerem se je nahajala mešalna miza v oddaljenosti od odra 100m, kar je dvignilo prave salve prahu v zrak. Med Heaven Shall Burn smo uživali ob pogledih na enormno “mosh pitanje”, kot tudi intenzivno “crowd surfanje”. Varnostniki so dobesedno uživali pod odrom ob lovljenju zmešanih Heaven Shall Burn fanovskih glav. Torej gre za tradicijo koncerta Heaven Shall Burn, ki jo razumejo tako varnostniki, kot publika in to je zelo pomembno. Energija prešernega odklopa je bila neomadeževana. Resda je skupina namerno “pošvedrano” oblečena, kot bi se pred nastopom zglasila na Karitasu in si zasilno nabrala nekaj starih cap, kar je sicer slog novodobnih skupin s predpono “core”, a odlično igra in suvereno obvladuje odre. To pa je konec koncev bistveno. Skupina se je sprehodila skozi repertoar, ki je med drugim vključeval sledeče skladbe: Behind The Wall Of Silence, Endzeit, Voice Of The Voiceless, Counterweight, Like A Thousand Suns, Murderers Of The Murderer, The Weapon They Fear. Intenzivni nastop so zaključili Heaven Shall Burn z Edge Of Sanitiy priredbo Black Tears.

U.D.O.: 17.05-17.50

Nekaj mesecev nazaj je srce slehrnega heavy metalca vzplamtelo, ko je slišal novico, da so dobri stari Accept spet združeni in pripravljeni na novo turnejo in album. A Accept bodo delovali z eno veliko napako – na vokalu ne bo nezamenljivega Uda Dirkschneiderja! Edini logičen nadomestek za Accept oboževalca je tako obisk U.D.O. koncerta, skupine, ki jo je Udo ustanovil ob odhodu iz Acceptov daljnega leta 1987. Še lepše je, ko U.D.O. igrajo na festivalu, kjer se ravno nahajaš. Skupina deluje na temeljih  stare Accept šole, vsak komad stavi na odličen riff, ki pripelje do blazno nalezljivega refrena, vse skupaj pa je zabeljeno z vreščečim Udotovim vokalom. Točno ob napovedanem času so Stefan Kaufmann, Igor Gianola (oba kitara), Fitty Wienhold (bas kitara) in Francesco Jovino (bobni) zavzeli svoje položaje na odru ter začeli z uvodnim delom klasike Metal Heart – in ljudstvo v prvih vrstah je zajel val navdušenja. Ena najbolj prepoznavnih skladb nemške šole heavy metala je namreč pravšnji povod za headbanganje in roko v zraku – v podporo bandu! Kje je medtem tičal striček Udo? Ko je bilo inštrumentalne uverture konec, se je prikopicljal iz zaodrja in začel peti. Peti? Kdor ga je slišal prvič, mu je njegovo petje nedvomno privabilo nasmešek na obraz. Zaprte oči, grimase na obrazu in na kilometer prepoznaven vreščeč, hripav, dokaj visok glas. Skupaj z nizko, rahlo buckasto postavo zgleda zares komično. A kaj vse je ta možicelj naredil za heavy metal! Med razmišljanjem o vsem, kar sem na grobo opisal, je nastop s svetlobno hitrostjo potekal dalje. Slišali smo štiri Accept klasike in štiri pesmi iz U.D.O. obdobja, iz slednjega so nam fantje postregli “malo mešano” – z že starejšo They Want War (1987) in tremi razmeroma novejšimi deli. Vse oči so tekom nastopa uprte v frontmana banda, starosto, ki vsebuje karizmo, ki mu ni para. Ko so sledili inštrumentalni deli, se je Udo pomaknil v ozadje odra in prepustil drobtinice tudi kitaristoma Kaufmannu in Gianoli, ki sta tako dobila nekaj trenutkov za samopromocijo. Band je svoje delo opravil z odliko – pod odrom je fanom povečal utrip v heavy metal žili do maksimuma, prve vrste so bile v deliriju, tudi zadaj pa verjamem, da so komadi, kot sta Princess of the Dawn in Balls to the Wall naredila, kar je njuna naloga – dober heavy metal žur!

ALESTORM: 17.55-18.30 (prestavljen koncert na 29.08.2009, ob 2.30) 

Še kratka besedica o piratskih pijancih iz Škotske Alestorm. Pobje, ki so imeli nastop napovedan za malo pred šesto uro popoldan, so na prizorišče zamujali. Tako so bili prestavljeni šele na poltretjo uro zjutraj naslednjega dne, da nastopijo na mokrem odru. Ko smo se sprehajali na relaciji od glavnega odra proti kempu, v času, ko bi morali začeti igrati Alestorm, je kar lep kup razjarjenih glav zapuščalo dvorano z “Wet stageom”. Ena izmed njih je stanje opisala nekako takole: “Če boste odšli na koncert Alestorm, vedite da je skupina nevidna, da je vsa publika v dvorani nevidna in da igrajo Alestorm tako potiho, da jih prav nihče ne sliši!” Tako je okarakterizirala stanje, da je koncert odpadel. No očividci, ki so dočakali poltretjo uro zjutraj, so vedeli drugi dan povedati, da so se Alestorm dejansko znašli na odru. Znašli pa so se kot trio, brez bobnarja. Igrali so na štanc mašino in zveneli slabše kot povprečna skupina, na redni vaji. Razglašeni, z vse polno napakami med igranjem in pomotami pri petju verzov. Toliko o tem, ali so vredni vsega kravala in podpore s strani “zblaznelih”, ki so jih vzeli očitno bolj za svoje zato, ker so Alestorm globoko zagledani v sode angleškega Ale piva, kar pa se glasbenega izrazoslovja lastne avtorske biti in karizme tiče, je v njej otpipljivega manj, kot je črnega za nohtom povprečnega bosanskega Hamdije, ki vihti kelo in “špohtl”, nekje visoko ob stari stavbi Ljubljanske Opere. Alestorm? Fej in fuj!

DORO: 18.35-19.35 

Doro Pesch je legendarna heavy metal pevka. Njena karizma, pozitivna naravnanost, odprtost, nevzvišenost in dostopnost, je lahko velik zgled drugim glasbenikom. Madam je prebredla velike stvari v svoji glasbeni karieri in nas lahko vse skupaj samo poučuje. Praktično ena in edina ženska, ki se lahko pohvali z zelo uspešno solo kariero heavy metala na planetu, Doro, ki je edina legitimna naslednica zapuščine Warlock. Okrog sebe je zbrala spremljevalno ekipo “latino ljubimcev”, žalostnih pogledov, neo-šminkeraja, tattoo manije in ostalega kičeraja. Med imeni zasedbe definitivno izstopa bobnar Johnny Dee, ki je med igro fasciniral z perfektnim vgrajevanjem dvojne bas boben stopalke s čimer je prispeval levji delež h kontroliranju dinamike in razgibanosti skladb, zlasti v smislu valovanja vzdušja! Mož je opozoril na svojo kvaliteto tudi z nekaj odličnimi prehodnimi “rollingi”. Doro ohranja glas in stas v izredni formi. Na odru seva izredno energijo njena karizma. Vseskozi drži očesni kontakt s publiko, precej odrskih gibov pa je podedovala tudi od ekselence Ronnie James Dia.  Doro je svojo set listo sestavila tako, da je večinoma preigravala Warlock skladbe. Napad torej kar z Earthshaker Rock z druge Warlock plošče “Hellbound”. Prvih pet skladb koncerta popoln Warlock napad! V nadaljevanju je bila zanimiva naveza med skladbo Celebrate, ki se je nenadno in odlično prelila v Metal Racer, novo Warlock klasiko s prvenca “Burning The Witches”. Fantastika. Nasploh zato, ker je šlo za unikatno set listo, precej spremenjeno glede na druge poletne špile, ki jih je Doro letos že izvedla. Deležni smo bili tudi poklona tvorcem heavy metal biblije Judas Priest, ko se je zasedba lotila priredbe Breaking The Law. To je odprl kitarist Luca Pinciotta v duhovito prekodirani akustični maniri. Skupina je tako odigrala en krog skladbe (predrefren-refren), potem pa bruhnila z navito distorzijo pravi magnetni plaz, ki je spravil na kolena vso množico. Znamenje da smo pri vrhuncu koncerta, je napovedalo prihod najbolj znane in obvezne Warlock skladbe All We Are, ob kateri ni treba posebej poudarjati, da je se je med njo pretočilo daleč največ izmeničnega energetskega fluksa. Doro je hkrati opozorila s skladbami Night Of The Warlock in Celebrate, da ima zunaj sveži novi album “Fear No Evil” (2009). Svoj intenziven in brez napake izveden nastop je skupina kronala s skladbo We Are The Metalheads, ki jo je Doro napisala posebej ob 20. obletnici festivala Wacken Open Air in na tak način izrazila veliko spoštovanje organizatorju, ki ohranja metalski plamen še kako živ. Ni kaj. Po doživetem, sledi le eno. Skupino je treba nujno obiskati v Zagrebu, na oktobrski headlinerski turneji, ki sledi v letošnjem letu!

DER W: 20.20-21.30 

“Der W” je bivši basist in vodja skupine Böhse Onkelz Stephan Wiedner, ki se je na zrelejša leta preizkusil v vlogi pevca -solista! Spremlja ga zasedba dveh kitar, bas kitare in vsekakor bobnov. Der W je torej ime tudi njegovi skupini. Taista skupina je v lanskem letu izdala debitantski album “Schneller, höher, Weidner”, ki ga je kar celega odigrala na koncertu Wacken Rocks South festivala. Böhse Onkelz nosijo kultni status v Nemčiji in Avstriji in Stephanu se ni bilo potrebno kdove kako detajlno naprezati na odru, da mu publika ne bi jedla iz rok. Pravzaprav se Stephanu pozna, da je večino kariere prebasiral in mu do izdelane vloge pevca manjka še kar nekaj porcij ajdovih žgančkov. Prvo kot prvo, neduhovita odrska igra z enoličnim gibanjem na levi in desni strani odra, drugo kot drugo, premalo poudarka na impozantnejšem odrskem videzu. Kljub različici rocka, ki ni padlo daleč od zapuščine Stephanove matične skupine, to pomeni preprosto zategovanje akordov, preproste povedi, z nekaj več poudarka na gradnji intenzivne zavese riffovskega ozadja, a ne pretirane! Vokal dokaj običajen, punkerski, a z vživetim in suverenim pristopom. Na nekaj delih so fantje dokazali, da jim ni domače le enolično nažiganje, pač pa da so odlični glasbeniki, ki spravijo iz sebe tudi zahtevnejše naloge, kadar je to potrebno. To vključuje zanimivejše trenutke, ki so jih pričarale nekatere (sicer redke) solaže obeh kitaristov in zahtevnejši bobnarski vložki na prehodih. Sicer je površinski občutek, ki ga oživlja Stephanov pristop nekakšno “samo smiljenje” in emotivno objokavanje za časom lepših dni, a ni kaj. Popularnost je popularnost. Nemški publiki je vsa stvar silno dopadljiva, zato so Der W zbrali dotlej pod odrom daleč najbolj številno publiko. In verjemite. Niso je izneverili. Niti s priredbo Gewinnen kann jeder, zasedbe Nordend Antistars, v kateri se je Stephan prav tako nekdaj udejstvoval. Za zunanjega opazovalca pa je koncert skupine Der W nekaj, ki žal ne zapusti posebnega občutka zadostitve.

VOLBEAT: 22.15-23.20 

Vsak, prav vsak band ob ustanovitvi muči isto vprašanje. Kako čim hitreje na svojo stran pridobiti oboževalce ter z njimi slavo. Odgovor so očitno našli Danci Volbeat, ki so v sorazmerno kratkem času (preigravati so začeli leta 2001) postali obče znani in s tem eni izmed nosilcev ogromnih festivalov, katerih v letošnjem poletju za Dance res ni bilo malo. Eden teh festivalov je bil tudi Wacken Rocks, kjer jih je organizator za Slayerji smatral celo kot drugo struno dogodka.. Naj si vsak ob tem dejstvu in pogledu na ostale bande vsak misli svoje, sam pa se z organizatorjem ravno ne bi strinjal.

Ob poplavi novejših bandov, oblečenih v iste barve, pri katerih je težko najti kakšno prepoznavno značilnost, ki bi jih delala edinstvene, so Volbeat svetla zvezda, ki izstopa iz sivega povprečja. Obiskovalcem so predstavili svoj unikaten zvok, h kateremu sovpada stil frontmana Michaela Poulsna – nekakšno mešanico rockabilly-ja in heavy metala. Glasbeno obzorje Volbeat članov je zelo široko, tako je v njihovi glasbi poleg omenjenih dveh zvrsti moč slišati tudi vplive punka – igrali so priredbo Misfitsov Angelfuck – in countrya – eno izmed pesmi so posvetili večni legendi Johnny-ju Cashu. Pestra zvokovna podoba je bila všeč občinstvu, na prizorišču je bilo moč opaziti največje število dolgolascev do tedaj. Ob Poulsnu, ki poglede privablja s svojo zanimivo zunanjostjo (bela srajčka in rockabilly frizura) je na odru zelo opazna tudi najnovejša pridobitev, kitarist Thomas Bredahl, saj izžareva veliko energije in na odru nikoli ne miruje. V dobro uro dolgem programu so zajeli skladbe iz vseh treh dosedanjih studijskih albumih, s poudarkom na še vedno aktualnem, lani izdanem Guitar Gangsters & Cadillac Blood. Naslovna skladba zadnjega albuma, Still Counting ali denimo zadnjezaigrana We so štiklci s čudovito ujetim pravim Volbeat duhom, kar je začutilo tudi ljudstvo in skupaj z Danci  poplesavalo, dokler se ni dobro uro dolg nastop že zaključil…

SLAYER: 00.10-1.25 

Pozno zvečer, pravzaprav že ponoči, je končno napočil čas za zvezde večera in celotnega festivala – headlinerji prve izvedbe Wacken Rocks South festivala so bili nosilci ameriške “Bay arena thrash” scene – veliki Slayer. V koledarčku Slayerjev je v turnejskem letu 2009 le dvakrat moč opaziti evropski nastop – ta večer je bil prvi, že naslednji dan so vratove svojih oboževalcev razgibavali na severu Nemčije, to pa je tudi to. Rockline se je torej mudil na enem izmed samo dveh Slayer nastopov daleč naokoli – tako časovno kot krajevno. Tom Araya, Jeff Hanneman, Kerry King in Dave Lombardo je postava, ki je leta 1981 sramežljivo začela pisati svojo zgodbo, konec osemdesetih izdala nekaj kultnih plošč, ki so in vedno bodo metalski “evergreeni”, katere v svojem začetku preigrava vsak thrash metal band. Po samozrušitvi Metallice s prestola thrash kraljev so dandanes Slayer s še vedno zelo solidnimi izdajami gonilna sila omenjene zvrsti, in kot so pokazali, jim lahko primat kraljev thrasha vzame samo (že napovedan) odhod v pokoj.

Darkness of Christ, uvodna tema iz albuma “God Hates Us All” (2001) je že vse od izdaje albuma “tape intro” Slayer nastopov.  Oder se je zavil v meglo, v zraku se je zavohalo morbidno vzdušje, ki je zelo posrečeno ujet v intru, po minuti in pol pričakovanja in razbijanja srca pa se je zgodilo! Kitarska trojica pridrvi na oder in začne z logičnim nadaljevanjem – Disciple, še eno skladbo iz že omenjenega albuma. Že prvi težak riff je v zrak pognal zbrano množico, ki je bila največja na celotnem festivalu, za prvimi vrstami pa se je začel boj za preživetje, poimenovan tudi moshpit. Kako nepozabna izkušnja je na odru gledati kitarsko dvojico King & Hanneman! Legendarni “dvojček”, ki skupaj deluje že skoraj 30 let, je prisotnim odčital pošteno lekcijo uigranosti in nezmotljivosti – glede na stalno koncertiranje je to prav logičen pojav. Strahvzbujajoča zunanjost Kerryja Kinga in njegov ledenohladen odnos do publike, na katero se požvižga in ji tekom koncerta ne privošči niti pogleda, sta dve značilnosti, ki pri Kerryju najbolj izstopata. Kljub njegovi groteskno strašljivi odpravi je bilo hitro opaziti, da pri solažah ostaja nesiguren, celo smešen. Pri Jeffu Hannemanu imam občutek, da kljub njegovi pomembni vlogi v skupini na odru uživa v igranju v senci, v drugem planu, saj ga s svojo osebnostjo mnogokrat King povsem zasenči. Pogled na Dave-a Lombarda je zakrival ogromen bobnarski set, tako da je bilo opazovanje dogajanja za bobni malce otežkočeno, a Dave se ni dal motiti. Znova je dokazal, iz kakšnega testa je! Že rahlo sivemu Tomu Arayi, ki si poleg z igranjem bas kitare kruh skuži kot vokalist, leta nezadržno tečejo, kar se kaže v vse večjem naporu pri vokalnih nalogah – največji dokaz je Angel of Death, pri katerem začetnega visokega krika sploh ne izvede, pač pa z nasmeškom na ustih le-to prepusti publiki. Večino časa se Araya nahaja v srednjih vokalnih vodah, kar mu ne dela nobenih težav, medtem ko pri (redkih) visokih krikih svoj glas priredi starosti – za stopničko ali dve ga zniža. Sicer pa gre za izjemnega frontmana!  Publiko vseskozi drži v šahu, njegov nastop je prepričljiv, publika hlasta za njegovimi izračenmi besedami, nasploh je edini od četverice, ki sploh (v kakršnikoli obliki že) komunicira z občinstvom. Preostala trojica se ne da motiti. Niti pod razno.

Set lista je bila izredno predvidljiva – postregli nam niso z niti enim sladkorčkom. Po pričakovanju so povsem zanemarili albume iz sredine devetdesetih, zaigrali pa med drugim novi singel Psychopathy Red, ki se bo nahajal na prihajajočem, jeseni izdanem “World Painted Blood” albumu. Do igranja omenjene skladbe je imel King ogromne tehnične težave, nagajala mu je povezava med kitaro in ozvočenjem, ki so jo tehniki naposled le uspeli odpraviti. Vrhunec koncerta je bilo – predvsem za tiste, ki so si Slayerje ogledali prvič – zadnjih nekaj komadov, katerih riffi dvignejo prav vse kocine na telesu in kateri bodo vedno z zlatimi črkami zapisani v vse metalske učbenike.  Predvidljiv nastop starih mačkov, potekal je gladko in po pričakovanju. Ker se od Slayer vedno pričakuje največ, je to pomenilo izjemen zaključek večera. Videli smo popolno obvladovanje dogajanja na odru, sevajočo karizmo prav vse četverice in nenazadnje, videli smo nekaj največjega v thrash metal svetu, kar je kadarkoli tlačilo mater zemljo!

besediloUrban Bolta (U.D.O., Volbeat, Slayer)
besediloAleš Podbrežnik (uvod, Axxis, 9mm, Herman Frank Band, Heaven Shall Burn, Alestorm, Doro, Der W)
fotografijeAleš Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X