Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Friedman, Marty
Založba: Prosthetic Records
Izid: year
Trajanje: 53:46
Ocena: 4.5/5
Skrajni čas je, da še pred Novim letom 2018 obdelamo aktualni izdelek nekdanjega Megadeth shredderja Marty Friedmana. Dejansko kremeniti kitarist in neomajni raziskovalec zvočnih prostranstev ter krajin tudi z njim znova navdušuje. Čeprav je mož definitivno neo-klasično oblikovani glasbenik in to ob dejstvu, da je v večjem delu samouk, saj je zgledna večina točk na »Wall of Sound« tako ali drugače »zalučana« v nedrje črpanja navdiha iz šolskega abecedarija klasične glasbe, znova navdušuje Friedmanovo visoko inteligentno spajanje neoklasičnega metala z drugimi žanrskimi primesmi. Principi aranžiranja so torej krepostno pomaknjeni v iztočnice klasične glasbe, ali pa Friedman z neverjetno prefinjenostjo fuzira različne žanrske svetove, hkrati s tem pa tudi izbrane ritmične ključe, na katerih temelji svoje kompozicije. Da ne bo pomote, »Wall Of Sound« je v osnovi metalski album, kar se od Friedmana torej pričakuje!
Večkrat potegne kakšna izmed kompozicij na skrajno zmetalizirano verzijo glasbene podlage za film (Streetflight, For a Friend). Te skladbe so dozirane s tako imenovanim svečanim pompom, zahvaljujoč zlasti izdatno zgoščeni zvočnosti, za katero skrbi Friedmanova produkcija. Od tod ne čudi, zakaj je mož novemu albumu dodelil tak naslov. Ta dramatiska teatralnost modernih zvočnih principov se lahko primerja celo z masivno sliko orkestralne zvočnosti kakšnih Devin Townsend Project. Občasno je slika zvočne krajine tako gosta, da se kompozicija skorajda nagne h kaosu, vendar pa Friedman v slogu izrednega vrvohodca vedno znova silno spretno še pravi čas ujame ravnotežje in poskrbi, da ohranjajo sicer kompleksne kompozicije visoko kompaktno formatiranje. Na tak način nagovori poslušalca že uvodna Self Pollution.
Zanimivo je, da je skladba Something To Fight, v kateri je Friedman uporabil tudi gostujoči vokal, neverjetno spreobrnjena proti principom komponiranja, ki izhajajo iz elementarnosti thrash in speed metala, kar kliče na vzporednice s časi Megadeth in Cacophony, pa čeprav je Something to Fight, na kateri gostuje v vlogi pevca Jorgen Munkeby iz zasedbe Shining, kompleksno zasoljena in se tako Munkeby kot Friedman v svojih vrlinah ter teatru razkazovanja svojih talentov razpneta preko vseh ekspresivnih meja. Oba se izvrstno dopolnjujeta, sama skladba pa prinaša glede na to, da je edina vokalna na albumu, več kot dobrodošlo popestritev izdelka.
Skladba The Soldier v uvodnem delu potrjuje, da se je Friedmana skozi leta bivanja na Japonskem le dotaknil tradicionalni melos dežele vzhajajočega sonca in to je moč začutiti v sentimentu ter atmosferi zlasti v uvodnem delu skladbe. Skladba Whiteworm velja za eno najbolj progresivnih na albumu, kjer preklopov med različnimi ritmičnimi strukturami in motivi ne manjka. Obenem je ta skladba značilna tudi po tem, da je vanjo Friedman vtaknil elemente latino melosa in salse ter to izvrstno združil z neoklasičnim metalom. Navdušuje tudi Pussy Ghost, kjer se Friedman v uvodnem delu oprime celo elementov black metala, saj je ekstremno trzanje preko strun in sam zvočni zid teh linij podprt z ekstremnimi blast beati.
Kar uspeva Martyju Friedmanu na tem albumu, je ponovno razbijanje konvencionalnih glasbenih vzorcev in klišejev ter idejna ekspanzija, ki pelje ekspresivni pečat tega umetnika na poljane neodkritih glasbenih dimenzij. Z lahkoto je mogoče izluščiti, da je Friedman poseben kitarist, posebne vrste glasbenik in njegova igra popoln unikat. Zavoljo tega je tudi percepcija glasbe edinstvena in s tem tudi njegov način dojemanja terminov glasbene kolizije oziroma glasbene fuzije, kar rezultira v novi dražljivi zbirki enajstih novih kompozicij, ki s svobodoljubnim »Friedman eksperimentom« vse po vrsti navdušujejo. Nemara je kakšna repeticija odveč in se album občasno že kar pretirano šibi od solističnih avantur, je pa po drugi plati taisti album za poslušalca neverjetno privlačen po adventivni plati, saj išče nenehni stik z visokim nivojem virtuoznosti in progresivne kompleksnosti v instrumentalni glasbi, kot jo razume današnji domet kitarskega rocka in kitarskega metala. Je album, na katerem se čuti, da je Friedman polnokrvno užival, ko ga je ustvarjal, saj je ustvarjen s strastjo in velikim žarom. Na nek način je osvežil osnovno platformo oziroma razvojni domet instrumentalnega rocka, ki postavlja kitaro v središče ekspresije. Ko smo že pri tem, je tak občutek vzbujal tudi album »Inferno« in v primeru novih izdaj v prihodnje bo, vsaj kar se Friedmana tiče, njegova glasba vselej vznemirjala. Tako bo v sami izvedbeno komponistični estetiki ostajala na moč posebna stalnica vsakdana vseh še tako zahtevnih glasbenih gurmanov.
Marty Friedman – Whiteworm (uradni zvočni zapis):
Zasedba
Marty Friedman – kitara, vsi ostali instrumenti, programiranje
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Jinxx (Black Veil Riders) – violina na skladbi št. 2
Jørgen Munkeby (Shining) – vokal na skladbi št. 8
Shiv Mehra (Deafheaven) – kitara na skladbi št. 6
Produkcija
Marty Friedman
Seznam skladb
01. Self Pollution
02. Sorrow And Madness
03. Streetlight
04. Whiteworm
05. For A Friend
06. Pussy Ghost
07. The Blackest Rose
08. Something To Fight
09. The Soldier
10. Miracle
11. Last Lament
