Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Wig Wam
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 41:55
Ocena: 4.5/5
Wig Wam so tisti norveški nepridipravi, ki so svojo domovino zastopali leta 2005 na Evroviziji (bilo je v Kijevu – Ukrajina) in s skladbo In My Dreams prislužili Norveški deveto mesto v konkurenci 39. nastopajočih držav. Od takrat dalje se Wig Wam drži slogan »rocker je novi šlager« in temu sloganu zelo učinkovito služijo.
“Wall Street” je četrti studijski album skupine. Wig Wam na njemu ne prinašajo glasbene revolucije, ali osebne artistične preobrazbe, pač pa sledijo zastavljeni špuri glam metal revivala Skandinavskega porekla. Pravzaprav ga poglabljajo, na njem izražajo veliko aranžersko zrelost, ki se te z leti kljubovanja v glasbenem poslu navzame. Seveda če poseduješ prave talente in pravi občutek za pristopanje v oblikovanju glasbe kot umetnosti, tega pa Wig Wam nikakor ne primanjkuje. Zasedba, ki obstaja od leta 2001 dalje, je sestavljena iz prekaljenih mačkov, ki so se kalili pred ustanovitvijo Wig Wam v domačih zasedbah Dream Police, Artch, Sha-Boom, Ole Evenrud in Alien, ali pa preizkusili v vlogah solo izvajalcev. Torej? Ni skrivalnic za Wig Wam. Danes ne več.
Predstavljajte si novodobno različico Kissovsko naravnane neposredne porogljivosti in rockovske potence odete v sofisticirano aranžiranje mnogo boljših glasbenikov, kot so pripadli recimo nekdanji tovarišij legendarnih The Sweet v sedemdesetih. Preprosti ritmi, naravnani večinoma v srednje hitrem tempu, preko njih položen preprost, a domiseln, riff odprtega tipa, rožljavo navita basovska linija poudarjeno copotave »noge«, grabežljivi refrenski napevi podprti z napevi zborovskih harmonij malopridnih tolp, vodilni vokal eksplozivnega pristopa, s tenom arogance porednega fanta, ki napeljuje na skušnjavo. Glam. Žurerski rock! V drugem planu prišteješ k temu še čičkarije odrskega lišpanja brez česar ne gre v takšni situaciji in Wig Wam so tu.
Ne glede na to, da je otvoritvena skladba Wall Street naslov asociacije novega evrovizijskega kandidata, pa nadaljevanje albuma dokazuje artistično zorenje skupine Wig Wam. Toliko razgibanosti Wig Wam na en album v celokupni zaokrožitvi nabranih skladb na njem še nikdar doslej niso servirali. Govorimo o skladbah, ki aranžersko zdržijo v vsej kredibilnosti svoje forme. Že OMG! nekolik razjaše iz začetne grabežljivosti tipične glam hard rock retorike, ki jo predstavi uvodna Wall Street. No, tretja po vrsti, Victory Is Sweet pa poudari izjemen občutek za teatralno melodično nalezljivost, ki jo plasira v skladbo in atmosferično razvija lahko takšna skupina, kot je Wig Wam. Gre za skladbo, ki črpa iz melodičnih zasnov evropskega skladanja suit klasicistov iz časov starega dobrega baroka, prelite z zlobnikavo komponento harmoniziranja na bazi razstavljenih kitarskih akordov, ki tvorijo učinkovit melodični iztržek v spremljavi vokala. Zborovski napevi v refrenih, ki odlično učinkujejo v dialogu z vodilnim vokalom, pa dodatno poglabljajo nekakšen dramatičen, a veličasten občutek, ki jo nosi ta skladba. Gre za eno najboljših kompozicij albuma, z izredno mračno, a svečano grabežljivo atmosfero.
The Bigger The Better »popravi vtis«, recimo raje vrne stvari na glamersko žurersko mesto, ko zasedba blago vijuga po tradicionalnih figureskah zasedbe Def Leppard (poskočni refren), skladba Try My Body On pa sproža drugič na albumu podobne asociacije povezane z danes artistično izrazno že več let povsem omrtvičenimi Def Leppard. Bleeding Daylight je primer idealnega »hit makerja«. Skupina tu kapitalizira svoj prirojeni občutek za graduirano pretkano stopnjevanje vzdušja z krešendom v odličnem, melodično popolnoma izkoriščenem in polno definiranem »sing along« refrenu. Gre za pravi antemični hard rocker izjemne komponente polne grabežljivostti in neo – klasicističnega tena, aranžersko odvijugan v retoriki pravega skandinavskega principa. Veliko razgibanost in dinamični razvoj dogodkov albuma pa potrjuje prijetna akustična balada Tides Will Turn, z melosem ki dolguje kar nekaj navdiha znamenitemu The Beatles/Queen obveznemu šolskemu čtivu.
Skladba, ki bi jo še posebej vzljubile frekvence radijskih valov, pa je nedvomno Wrong Can Feel So Right. Zviti lisjaki so tu sestopili s stopalke plasiranja distorzije v zvoku, spravili v aranžmaje več akustične kozmetike ter servirali komad popovskega šarma retro nostalgije, ki v nastavkih zadiši po klasičnih pristopih izdelave top hit singlea po vzoru The Sweet mojstrstva, ali celo Steve Miller Band pop pretanjenosti koprene bluesa, česar ne skriva vodilna fraza. Da skladba poseduje posebno grabežljiv refrenski napev, ki učinkuje ob poslušanju na prvo žogo, je skorajda samoumevno.
One Million Enemies? Se spominjate dobe osemdesetih, ko so ZZ Top veselo podkovali svoje ritem linije z umetnimi ritmičnimi vzorci in posledično tresli vrhove takratnih glasbenih lestvic po svetu? No Wig Wam ne gredo tako daleč, vseeno pa dodajo v strukturo kompozicijo hudomušno klaviatursko vižo, ki v dialogu z osnovnim ritmom vzbuja v uvodu kitice tak občutek in razkriva tisto sarkastično plat skupine. Zabavno in polno učinkujoče! Natural High poglablja ta sarkastično zabavni značaj skupine, deluje kanček desperadovsko v kitici, potem pa se melodično glamovsko razmahne v refrenu in dostavi na album še en štiklc, ki bi se brez težav v svoji organsko zveneči formi lahko brez težav znašel na rockersko svobodnih frekvencah radijskih valov. Kolikor jih je pač še svobodnih (neodvisnih) na planetu. Zasedba je presenečenje privarčevala za konec albuma. Tu se nahaja namreč akustični instrumental Things Money Can’t Buy, ki deluje kot izhodna skladba iz glasbene podlage za film. Prav zato je nastavljena na konec, saj česa takšnega od Wig Wam nismo ravno vajeni. Odlična kompozicija, z melanholično noto, sicer ni pravi naslov za »party time« značaj skupine, pa vseeno, izpostavlja z njo skupina enkrat več izjemno čut za kreiranje vnetljivih kompozicij, polne kompaktnosti. Predvsem se delo kitare v bravuroznih solažah prave skandinavske šole dotakne nebeških akrobacij in vratolomnih hitrosti. Dinamita v prstih nikakor ne zmanjka, kitarski vrat, pa se pri tem pošteno osmodi. Pravi posladek ob koncu.
“Wall Street” je odličen album! Z njim Wig Wam potrjujejo svoje artistično zorenje. Skladbe so optimalno strukturirane. Od glave do pete. Skupina je spravila od sebe v raznolikosti vodilnih arnažmajev izjemno dinamičen in v vzdušjih valujoče razgiban album, ki potrjuje izjemen dar za kombiniranje popadaljive udarnosti in izrazitega iztržka konfiguriranja nalezljive melodičnosti. Nekaj kar je Wig Wam znano že od pamtiveka. Le da z leti obvladujejo to veščino vse bolje in bolje.
Zasedba
Glam (Åge Sten Nilsen) — vokal
Teeny (Trond Holter) — kitara
Flash (Bernt Jansen) — bas kitara
Sporty (Øystein Andersen) — bobni
Produkcija
Wig Wam
Seznam skladb
1. Wall Street
2. OMG! (Wish I Had A Gun)
3. Victory Is Sweet
4. The Bigger The Better
5. Bleeding Daylight
6. Tides Will Turn
7. Wrong Can Feel So Right
8. One Million Enemies
9. Try My Body On
10. Natural High
11. Things Money Can’t Buy
