Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Shiver, The
Založba: Maris Musik
Izid: year
Trajanje: 34:25
Ocena: 3/5
Valpurgina noč je po legendah na nemško govorečih območjih čas, ko imajo čarovnice svoje rajanje in mrliči vstajajo iz grobov. Tovrstne legende so poznali tudi številni pesniki iz obdobja romantike, tudi naš dr. France Prešeren, ki je izboljšal Zoisov prevod Bürgerjevega mračnega epa Lenora, ki je bil prav tako navdahnjen z Valpurgino nočjo. Na isti dan, se pravi na praznik sv. Valpurge, je leta 1966 zloglasni ameriški satanist Anton LaVey ustanovil svojo cerkev. Vse to je gotovo navdihnilo izjemno obskurni švicarski progrockovski band The Shiver, ki je v svoji karieri izdal samo en studijski album z naslovom »Walpurgis« ter med redkimi ljubitelji progresive, ki sploh vejo za izid te plošče, ostal znan predvsem po dveh stvareh.
Najprej po tem, da so tedanjo glasbeno srenjo in kritično javnost šokirali s seksualno eksplicitno naslovnico, ki je bila prvo tovrstno delo izpod rok legendarnega, žal že pokojnega švicarskega grafičnega oblikovalca H.R. Geigerja, moža, ki je najbolj znan po tem, da je ustvaril znanstvenofantastično pošast Xenomorfa iz filmske serije ‘Alien’ ter prispeval naslovnico za Emerson, Lake & Palmer klasiko »Brain Salad Surgery« (1973). Geigerjeva erotično začinjena naslovnica, ki je že skorajda mejila na pornografijo in je bila nedvomno precej provokativna za svoj čas, je neznanemu švicarskemu proto-prog bandu iz St. Gallena že na začetku onemogočila, da bi se pojavil na ameriškem trgu, pa tudi v drugih državah je komajda kdo izvedel za izid »Walpurgis«, ki dandanes ostaja kulten zbirateljski album za vse progrockovske sladokusce, čeprav njegova glasbena vsebina še zdaleč ni tako fascinantna kot bi marsikdo utegnil pomisliti. »Walpurgis« naslovnica sicer dandanes sploh ne deluje več tako šokantno in bolj kot na kaj drugega spominja na groteskno spodobo nekega bizarnega genetskega eksperimenta, ki je pravkar pobegnil iz laboratorija popularne serije video iger in filmov z naslovom ‘Resident Evil’.
Druga, za ljubitelje obskurnih biserov zgodnjega prog rocka precej bolj pomemba in z glasbeno vsebino »Walpurgis« povezana stvar, pa je bila odlična priredba Procol Harum klasike »Repent Walpurgis«, ki je, nekoliko ironično, daleč najboljša kompozicija na celotnem albumu skozi katero so člani The Shiver med kreiranjem mračne in intenzivne atmosfere demonstrirali ves svoj aranžerski in improvizacijski potencial. Ta fenomenalni simfoprogrockovski inštrumental, kjer vladajo prostrane plasti Hammond orgel in melanholične klavirske variacije v režiji klaviaturista Jellya Pastorinija ter dramatične kitarske solaže v domeni kitarista/pevca Dannya Ruehlea, je bil skorajda na kvalitetni ravni Procol Harum originala s tem, da je pod The Shiver taktirko izpadel še bolj temačno. The Shiver so sicer na svojem edinem dosežku pred razpadom prisegali na eklektično kombinacijo simfoničnega rocka, psihadeličnega rocka in blues rocka. Od primerljivih skupin tudi v nadaljevanju albuma še najbolj spominjajo na Procol Harum. Vokal angleškega pevca Petra Robinsona seveda ni bil niti približno primerljiv z Garyem Brookerjem, vendar je bil v danih razmerah povsem soliden, še posebno ob podpori kvalitetnih spremljevalnih harmonij.
Žal preostale skladbe na albumu, čeprav nobena izmed njih ni bila zares slaba, po kakovosti nikakor niso dohajale te kompozicijske mojstrovine zgodnjega simfoničnega prog rocka in so večinoma upravičeno utonile v pozabo. »Ode To Salvation Army« je manj kot minuto dolga inštrumentalna improvizacija. Spodobna, vendar ne ravno vznemirljiva priredba The Moody Blues standarda »Leave This Man Alone«, ki je v The Shiver izvedbi križanec med bluesom in psihadeličnim rockom, vsebuje dramatična večglasja, ki so predhodnica tega kar so kmalu zatem veliko boljše prakticirali Uriah Heep. »What’s Wrong With The Blues«, kjer se lahko občuduje samo Pastorinijevo odlično igranje Hammond orgel, je povsem generičen blues rocker, ki dandanes zveni hudo zastarelo. Nezanimivo pa je zvenel že v času izida, ko je bilo bolj ali manj že konec britanske blues rock invazije.
Test časa precej slabo prestanejo tudi preostale skladbe na albumu. To velja tudi za mračni psihadelični eksperiment »Hey Mr. Holy Man«, ki vsebuje melanholične aranžmaje na Hammond orglah in zborovske, skorajda sakralno začinjene večglasne harmonije, vendar, če ne drugega, vsaj sovpada s temačno naravo večine skladb na »Walpurgis«. »Don’t Let Me Be Misunderstood« je solidna, vendar precej nepotrebna priredba The Animals standarda, ki kaže na pomanjkanje lastnih skladateljskih idej v glasbenem obdobju, ko sta bila izvirnost in pustolovstvo ključnega pomena.
»No Time« je generični psihadelični rocker, ki bi imel zaradi svojega melodičnega, večglasnega refrena, podkrepljenega s šelestečimi plastmi Hammond orgel, morda celo hit potencial, če bi izšel dve leti prej, ko je bila psihadelična scena na svojem vrhuncu. Album se zaključi z »The Peddle«, še enim niti najmanj impresivnim in hitro pozabljivim blues rockerjem, kjer niti velika količina kitarskih in klavirskih improvizacij, ne zadostuje, da bi band izpadel kaj več kot drugorazredna verzija skupine Cream.
»Walpurgis« si je prislužil kultni status predvsem zaradi odlične priredbe »Repent Walpurgis«, unikatne naslovnice ter izjemne obskurnosti nedvomno nadarjenega švicarskega banda, ki je imel v sebi veliko neizkoriščenih rezerv. »Walpurgis« je bil dragocen dosežek za švicarski proto-prog, čeprav je kot celota povsem povprečen album, ki je tudi zaradi svoje premalo avanturistične narave slabo prestal test časa. Ruehle in Pastorini sta po The Shiver razpadu ustanovila kratkotrajno skupino Deaf. Kasneje pa je Ruehle zasnoval Island, prav tako kratkotrajno, vendar eno izmed najbolj cenjenih švicarskih mračnih progrockovskih zasedb.
Zasedba
Peter Robinson – vokal
Danny Ruehle – kitara, orglice
Jelly Pastorini – klavature
Mario Conza – bas kitara, flavta
Roge Maurer – bobn
Produkcija
Peter Hochstrasser
Seznam skladb
1. Repent Walpurgis (7:10)
2. Ode to the Salvation Army (0:38)
3. Leave This Man Alone (5:15)
4. What’s Wrong With The Blues (5:15)
5. Hey Mr. Holy Man (3:15)
6. Don’t Let Me Be Misunderstood (4:40)
7. No Time (2:50)
8. The Peddle (4:45)
Galerija slik
