Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Frankie Goes To Hollywood
Založba: ZTT Records
Izid: year
Trajanje: 64:00
Ocena: 4.5/5
Ena najbolj unikatnih skupin novovalovskega gibanja osemdesetih so bili brez dvoma nepozabni posebneži Frankie Goes To Hollywood, ki so še pred izidom prvenca »Welcome to the Pleasure Dome«, predvsem s pomočjo tedanjih medijev, postali pravcati simbol kontroverznosti in navidezne norosti, pa tudi nekakšna še danes ne povsem nerazvozlana glasbena enigma, saj bi se lahko člane banda v isti sapi označilo za pompozne fanatike in edinstvene genialce. Njihov prvenec je originalno izšel kot dvojni LP z dobro uro slogovno nadvse pestrih kompozicij na katerih je lahko slišati nekatere najboljše in tudi nekatere manj posrečene glasbene ideje iz poprockovske zakladnice osemdesetih.
Številna kontroverzna dejanja okrog promocije »Welcome to the Pleasure Dome« so še pred izidom plošče poskrbela, da je bil komercialni uspeh albuma že vnaprej zagotovljen, medtem ko je njegov kultni status, tudi dandanes, po testu časa, samo še zrastel, pa čeprav se je kasneje zvedelo, da je njegov producent, legendarni Trevor Horn (tudi nekdanji pevec pri skupinah The Buggles in Yes), poskrbel za še kaj več kot samo za izjemno produkcijo. Večino aranžmajev naj bi namreč odigral kar Horn sam na bas kitari in s pomočjo zunanjih sodelavcev (med njimi je najti tudi oba (nekdanja) Rabinova Yes pajdaša, kitarista Steve Howea, ki je prispeval akustično kitaro na naslovni skladbi in južnoafriškega kitarista Trevorja Rabina), medtem ko naj bi bil instrumentalni prispevek članov Frankie Goes To Hollywood, od katerih naj bi se popolnoma angažiral samo pevec Holly Johnson, zgolj simboličen.
Tudi v primeru, da je vse to res, nič ne zmanjša pomena »Welcome to the Pleasure Dome« kot celote na tedanjo poprockovsko sceno, medtem ko se je vse skupaj spremenilo že na naslednjem FGTH albumu »Liverpool« (1986) na katerem so aktivno sodelovali prav vsi člani banda. FGTH so še pred izidom »Welcome to the Pleasure Dome« nanizali kar tri hite; poleg »War« in »Two Tribes« je njihov daleč najbolj prepoznan hit postal »Relax«, ki še dandanes uživa obilo radijskih predavanj. Povedati pa je treba, da se vsi omenjeni trije hit singli zaznavno razlikujejo od verzij, ki se nahajajo na »Welcome to the Pleasure Dome«.
Lep dokaz, kako nenavadna glasbena formacija so bili FGTH, je otvoritveni orkestralni pomp in kaos v podobi zadušnice »The World Is My Oyster«, kjer že skorajda nadležno visoki operetni vokali in simfonični aranžmaji prebijajo ‘zvočni zid’, medtem ko se Holly Johnson predstavi kot nekakšen skrivnostni in cinični ‘novovalovski’ papež. Temu sledi skoraj 14 minutna naslovna kompozicija, artrockovska poslastica, katere ni moč spraviti v nek trden žanrski okvir. Odpre se s predirljivimi živalskimi zvoki, ki zvenijo kot, da bi prihajali iz pragozda ter z zvokom pastoralne piščali, katere polagoma utišajo elektronski efekti. Temu sledi neverjetno posrečen prehod v subtilno ‘pop’ sekcijo, kjer pobudo prevzamejo galantni sintetizatorski in klavirski aranžmaji ter melodične baskitarske variacije.
Bojevito razpoloženi časovni prehodi notri vnašajo nekak šamanski utrip, medtem ko še posebno navduši Holly Johnson s svojo specifično barvo glasu, kateri še dandanes ni para (nekoliko soroden mu je samo David Bowie). Steve Howe poskrbi za nekaj nadvse subtilnih in mehkih improvizacij na akustični kitari, medtem ko prebrisani Johnson ves čas skrbi za dobro zabavo in pozitivno vzdušje. Popolnoma banalno, napol ljubezensko, napol kvazipornografsko besedilo, znotraj katerega se znajdeta Kublaj Kan in supernova (dejansko je bilo navdahnjeno po znamenitem epu Samuela Taylorja Coleridgea z naslovom ‘Kubla Khan’), je v perfektni simbiozi z ritmično razgibanim glasbenim zaledjem, znotraj katerega dobi vsak inštrumentalisti priložnost za improviziranje. Za vrhunec pompa pa poskrbi zaključni vnos epskih ženskih vokalnih harmonij, ki poskrbi za izjemen preliv v veličastni, zmagoviti refren. Gospod Johnson ne bil brez primerjave, če ne bi za finale vse skupaj začinil s smehom epsko-bizarnih dimenzij. Frankie iz imena banda in iz besedila za naslovno skladbo se seveda nanaša na Franka Sinatro. Ta neukročeni kolaž karseda različnih dejanj bi se lahko označilo za bizarnega, pompoznega in čezmernega, a obenem tudi za briljantnega, čudovitega in unikatnega.
O največjemu hitu z albuma, pravzaprav eni najbolj uspešnih pop skladb celotne generacije, se pravi »Relax« (Come Fighting)«, še danes tečejo številne sociološke razprave, zato na tem mestu zares ni potrebno izgubljati preveč besed; v osnovi gre za odličen poprockovski dosežek z elementi dancea in sintpopa, ki v verziji z albuma zveni občutno boljše od bolj znane single izdaje. Tudi to pot najbolj blesti Johnsonova vokalna predstava, medtem ko so ritmični prelivi na sintetizatorjih speljani po najbolj zabavnih dance motivih, kateri na široko odprejo pot ikonoklastičnemu refrenu. Slednji se s peresno lahkoto zasidra v ušesnih končičih, medtem ko dodatne vokalne harmonije in elektronski okraski poskrbijo, da se v ozadju ‘stalno nekaj dogaja’. Tu se skriva odgovor, da osrednji motiv, kljub skorajda banalni ritmični repeticiji, ne izgubi izjemne moči in energije, ki soustvarita nepozabno vzdušje. »Relax« bi bil verjetno med prvimi tremi kandidati, če bi bilo potrebno izbrati nek hit, ki je definiral neko glasbeno ero oziroma osemdeseta.
Manj zanimivo in navdahnjeno izpade sicer dokaj duhovita priredba ameriškega soul glasbenika Normana Whitfielda z naslovom »War (And Hide)«, katero je že prej priredil tudi Bruce Springsteen, tako da ne predstavlja najbolj inovativne poteze. FGTH so svoji verziji te pacifistične klasike dodali celo kopico elektronskih in tolkalnih okraskov ter odrezavih bas linij, medtem ko je gospod Johnson dodal tudi nekaj sočnih socialnih komentarjev in banalnih vokalnih improvizacij. Toliko boljši dosežek izpade energična orkestralna poslastica »Two Tribes (For the Victims of Ravishment)«, tretji veliki hit z albuma, ki vsebuje predirljive bas linije in sočne kitarske fraze, medtem ko je Johnsonov vokal tokrat v ugodni družbi spremljevalnih ženskih vokalnih harmonij.
»Ferry (Go)«, še ena priredba, tokrat avtorja Gerrya Marsdena, člana skupine Gerry and the Pacemakers (originalni naslov skladbe je »Ferry Cross the Mersey«), je kratka balada z nežnim orkestralnim aranžmajem in Johnsonovim subtilnim pevskim pristopom, ki močno spominja na glasbo za božične praznike. Temu sledi najbolj brezvezna ali bolje rečeno nepotrebna stvaritev/priredba na celotnem albumu, priredba »Born To Run«, katerega je v izvirniku napisal Bruce Springsteen. Ta izrazito ameriško obarvana, patriotska skladba, izpade sila ‘nerodno’ v rokah angleškega banda. Pred popolno banalnostjo je ne reši niti Johnsonov specifični vokalni pristop, razbeljene kitarske pasaže in kompleksne bas linije. To v osnovi sicer ni slaba priredba, a slogovno nikakor ne sodi na »Welcome To The Pleasure Dome«. Prijetna balada »San Jose (The Way)« je s svojim kalipso utripom še ena precej banalna in dokaj nepotrebna priredba, ki jo je leta 1968 pod originalnim imenom »Do You Know The Way to San Jose« pela ameriška diva Dionne Warwick.
Kontroverznih priredb je nenadoma konec z zabavnim, ‘plesno razpoloženim’ poprockerjem »Wish (the Lads Were Here)«, katerega zaznamujejo odebeljene bas linije, ki soustvarjajajo jahajoč ritem, mogočna večglasja in pomenljiv refren. Slogovne pestrosti albumu zlepa ne zmanjka. Inštrumental »The Ballad of 32« namreč predstavlja še en izlet na artorockovsko območje, saj vsebuje eterični simfonični aranžma, kompleksne kitarske variacije in galantno akustično spremljavo, ki v navezi skrbijo, da se kompleksno vzdušje nenehno menja. Efekti na sintetizatorjih so prepredeni z ‘zamegljenimi’ zvoki dveh oseb med seksom, medtem ko vse skupaj proti izteku popelje odlična kitarska improvizacija.
»Krisco Kisses«, še en socialno angažiran dosežek, kjer ne manjka odločnih kitarskih pasaž in mogočnih bas linij, se odpre na skorajda agresiven način, nakar s pomočjo duhovitega refrena prevzame nekoliko bolj subtilne ambientalne odtenke. Po odličnem uvodnem delu in dokaj povprečni sredini se album v zaključnem delu spet drastično izboljša, kar se lahko sliši že na odličnem zimzelenu »Black Night White Light« na katerem se FGTH na najboljši možen način izkažejo kot unikatni mojstri subtilnosti, melodramatike in epike. Fenomenalni, večglasni refren je pospremljen z melodičnimi, odebeljenimi bas linijami, inovativnimi elektronskimi okraski in veličastnimi simfoničnimi aranžmaji, tako da se vse skupaj lahko brez problema označi za ‘art pop rock’. Ne manjka tudi inteligentna kitarska improvizacija, medtem ko Johnson ne neha navduševati s svojim vokalnim kameleonstvom, ko enkrat zveni kot kakšen nori, populistični diktator in v naslednjem trenutku spet kot izrazito nežna duša. »The Only Star in Heaven« se odpre s kratkim, za tiste čase celo inovativnim, raperskim vložkom, nakar sledi nagel prehod v relativno kompleksno ‘pop’ sekcijo z dance utripom. Tu vnovič navduši izjemen smisel FGTH za improvizacijsko kombinatoriko in menjavanje posameznih motivov.
Najboljša skladba na celotnem albumu pa se nahaja čisto na koncu »Welcome to the Pleasure Dome« v podobi zimzelene power balade »The Power of Love«, še enega velike hita in, kar je najbolj pomembno, ene najlepših ljubezenskih pesmi vseh časov. Glavno sporočilo skladbe, da je na koncu ljubezen edina, ki v tem življenju res nekaj pomeni, je še danes univerzalno, vendar je način na kakršnega Holly Johnson odpoje to nesmrtno balado tisti, ki jo je za vse večne čase zacementiral med nesmrtne klasike. Količina vnesenih emocij, katere posreduje ta pevski kameleon je še dandanes neverjetna, medtem ko se v ozadju pretakajo veličastni in nepopisno lepi orkestralni aranžmaji v režiji gostujoče glasbenice Anne Dudley. Holly Johnson, večni burkež in ena najbolj kontroverznih glasbenih osebnosti osemdesetih, na »The Power of Love« demonstrira enkratno pevsko predstavo, ki je še dandanes inkarnacija zrelosti in duhovne globine, kakršne ne premorejo pevci veliko bolj slovitih in dolgoživih rockovskih skupin. FGTH album zaključijo v ‘svojem slogu’, s sakralno zadušnico »Bang«, kjer se še zadnjič pozabavajo na račun starega ‘mafijozota’ Franka Sinatre.
Kontroverznosti, laži, seks in prevare, gor ali dol, »Welcome to the Pleasure Dome« je eden najbolj zanimivih in nenavadnih albumov osemdesetih let 20. stoletja v režiji kakšne poprockovske skupine. Izjemna slogovna raznovrstnost, skorajda kaotična nepredvidljivost in inteligentna artrockovska komponenta na večini skladb, tudi na nekaterih hitih, poskrbijo, da je album veliko boljše preživel test časa, kot si je večina predstavljala po njegovem izidu. Potencial banda je bil izjemen, četudi ga nikoli niso znali maksimalno izrabiti. Ravno zato je nekako krivično in po svoje žalostno, da se Frankie Goes To Hollywood dandanes večina spomni samo po ‘nenehno’ predvajanem mega hitu »Relax«. FGTH so že na naslednjem albumu, »Liverpool«, po mnenju nekaterih celo še boljšem dosežku od »Welcome to the Pleasure Dome«, postali precej bolj resen band in pristrigli peruti norčijam ter kontroverznostim, edino škoda, da je bil to obenem tudi njihov ‘labodji spev’.
Zasedba
Holly Johnson – vokal
Brian Nash – kitara
Peter Gill – bobni
Mark O’Toole – bas kitara
Paul Rutherford – spremljevalni vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
J. J. Jeczalik – klaviature, programiranje
Andrew Richards – klaviature
Louis Jardim – tolkala
Anne Dudley – klaviature, orkestralni aranžmaji na “The Power of Love”
Steven Lipson – kitara
Steve Howe – akustična kitara na “Welcome to the Pleasuredome”
Trevor Rabin – kitara
Trevor Horn – spremljevalni vokal, bas kitara
Produkcija
Trevor Horn
Seznam skladb
1. The World Is My Oyster
2. Welcome to the Pleasure Dome
3. Relax (Come Fighting)
4. War (And Hide)
5. Two Tribes
6. For The Victims of Ravishment
7. Ferry (Go)
8. Born to Run
9. San Jose (The Way)
10. Wish (The Lads Were Here)
11. The Ballad of 32
12. Krisco Kisses
13. Black Night White Light
14. The Only Star in Heaven
15. The Power of Love
16. Bang
