Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Nucleus
Založba: Vertigo Records
Izid: year
Trajanje: 45:48
Ocena: 5/5
“We’ll Talk About It Later” je bil drugi album, kateri je nastal v delavnici legend britanskega jazz rock fusiona Nucleus. Prah po izjemnem prvencu “Elastic Rock” (1970) se še ni dodobra polegel, ko so se v isti zasedbi vrnili še močnejši ter ustvarili najboljši izdelek svoje kariere s katerim so se postavili ob bok največjim odličnikom jazz fusiona. Legendarni trobentač in skladatelj Ian Carr ter njegova tovarišija inštrumentalnih perfekcionistov so postali na “We’ll Talk About It Later” še tesneje povezani v vlogi enakovrednega glasbenega kolektiva ter se izkazali z zaznavno bolj agresivnim muzikalnim pristopom.
Nucleus so bili od vsega začetka Carrova skupina, zato je njegova trobenta znotraj njihove glasbene podobe zavzemala veliko pomembnejše mesto v primerjavi z večino ostalih jazz fusion skupin, kjer ponavadi sploh ni bila prisotna ali je igrala povsem obrobno vlogo. Veliki ljubitelj legendarnega Milesa Davisa in njegovi sodelavci so se radi predstavljali tudi kot Ian Carr’s Nucleus, kar je bil večkrat vzrok za zmedo, saj marsikdo ni bil prepričan ali gre za samostojni projekt ali za skupino. Vendar je škotski trobentaški prvak svojim inštrumentalnim sodelavcem vselej dopuščal veliko svobode, tudi pri komponiranju posameznih kompozicij. Na tem albumu je v vlogi skladatelja zablestel predvsem klaviaturist Karl Jenkins, kateri je napisal večino izmed najboljših kompozicij.
Vrhunski inštrumentalisti so samo v nekaj mesecih prešli na naslednjo stopnjo svojega razvoja ter na “We’ll Talk About It Later” svojo unikatno fuzijo jazza in progresivnega rocka še razširili z večjo vsebnostjo nepredvidljivih improvizacijskih in solističnih vložkov. Električna kitara Chrisa Speddinga, edinega rockerja med samimi jazzerji, je tu dobila še večjo vlogo. Njegovo vpletanje žgočih rifov in duhovitih solaž v navezi z veličastno pihalno sekcijo poskrbi za peklensko inštrumentalno kombinacijo ob katerih zardi tudi marsikatera težko rockerska skupina tistega časa. Carrovo genialno igranje trobente je tudi tokrat osupljivo, pravzaprav najboljše v povesti britanskega jazz fusiona ter pod več kot očitnim Milesovim vplivom. V navezi z občasnim oboistom/saksofonistom Jenkinsom in saksofonistom/flavtistom Brianom Smithom tvori smrtonosno pihalno sekcijo. Tudi ritem sekcija v navezi Clyne/Marshall pogostokrat zveni kot, da bi prihajala z drugega sveta.
Album se od začetka do konca ponaša s skorajda zasvajajočo energijo, fluidnostjo in dinamiko. Nucleus s svojim naelektrenim jazz rock fusionom poskrbijo za pravcato inštrumentalno termo-nuklearno bombo, kar nazorno potrdi že uvodna kompozicija. Veličastni rušilec “Song For the Bearded Lady” je ena najboljših in najbolj znanih stvaritev v povesti skupine za katero so značilni nenehni izbruhi surove kinetične energije in čistega muzikalnega perfekcionizma. Nucleus poslušalca že v uvodu kompozicije prerešetajo z veličastnimi pihalnimi harmonijami in razbeljeni kitarskimi pasažami med katerimi se sprehajajo uničujoči bobnarski prehodi in rožljajoče bas delnice. Carrova trobenta v navezi s saksofoni dobesedno melje pred seboj. Njegova solaža je nedvomno ena najboljših trobentaških solaž kar sem jih kdaj slišal. Nič manjši “zvezdnik” te kompozicije je Spedding s svojimi divjimi improvizacijskimi vložki, medtem ko se Jenkinsova predstava na električnem klavirju lahko meri z najboljšimi deli klaviaturskih veličin na področju jazz fusiona in progresivnega rocka. Ob tej eksplozivni inštrumentalni pravljici se bodo v trenutku ovlažile brbončice vseh inštrumentalnih gurmanov.
Album se z odličnim “Sun Child” nadaljuje v podobnem, razgretem tempu, kjer ne manjka inteligentnih improvizacijskih vložkov ter barvitih ritmičnih sekcij. Nagajivi pihalni aranžmaji se tu zapletejo v divji ples s šegavimi kitarskimi frazami in režečimi bas linijami. Speddingove vah-vah pasaže se na izjemen način pretakajo skozi nepredvidljivo ritmično kombinatoriko ter se večkrat znajdejo med dvema ognjema v režiji trobente in saksofona. “Lullaby For a Lonely Child” se, svojemu imenu primerno, ponaša z umirjenim, skorajda spokojnim uvodom na tolkalih in električnem klavirju. Subtilna spremljava na trobenti ter elegantni vložki na akustični kitari znotraj kompozicije vnašajo vzdušje veličastnosti. Zaradi rahločutnega patosa, predvsem na račun umirjenih ritmičnih sekcij, gre za eno izmed najlepših kompozicij v povesti skupine. Sledi naslovni “We’ll Talk About It Later”, kateri se ponaša s številnimi divjimi rockerskimi vložki na električni kitari. V nadaljevanju navduši neverjetna stopnja dinamičnosti preko norih improvizacij, predvsem na kitari in klaviaturah pa tudi ponorela pihalna sekcija.
“Oasis” je s skorajda desetimi minutami najdaljša pa tudi najbolj ambiciozna kompozicija na albumu, kjer osupne pobesnela uporaba pihal ter raznovrstnih ritmičnih okraskov. Na njej se Carr prek trobentaških orgij pokloni svojemu velikemu učitelju Milesu Davisu. Vse na tej kompoziciji je hrana za inštrumentalne bogove; od Marshallove ubijalske porabe bobnarskih činel, Clynneovih funkovskih bas linij, vesoljskih pihalnih improvizacij do Speddingovih trdo rockersko zabeljenih kitarskih fraz. Za največje presenečenje albuma pa poskrbi burleska “Ballad of Joe Pimp”, katera s prisotnostjo Speddingovega vokala predstavlja velik kontrast glede na običajno Nuclues inštrumentalno glasbo. Gre za edino stvaritev v njihovi povesti, katera je po zaslugi žgočega kitarskega rifa na katerega bi bili ponosni tudi kakšni Black Sabbath bližje hard rocku kot pa jazzu. Speddingovo petje je prežeto s črnim humorjem na račun zlagane partnerske zveze. Režeči rifom v ozadju prikimavajo nagajiva pihala, katera še dodatno zasolijo to netipično, a simpatično stvaritev.
Za temperamentni zaključek albuma pa poskrbi “Easter 1916”. Naslov skladbe in govorjeno besedilo sta navdahnjena po odločilnem letu boja za irsko neodvisnost. To je razvidno tudi iz fotografije, ki se nahaja na naslovnici albuma. Medtem, ko se divji bobnarski prehodi sprehajajo skozi pulzirajoče kitarske rife in agresivna pihala, se lahko v ozadju sliši kratek recital o tem pomembnem zgodovinskem dogodku. Smithova solaža na saksofonu je izvrstna, še bolj pa navduši Marshallova solistična bobnarska predstava, ki je morda celo najboljša v njegovi karieri. Idealni zaključek za album, kateri predstavlja utelešenje jazz fusionističnega idealizma.
“We’ll Talk About It Later” se uvršča med najboljše dosežke v povesti jazz rock fusiona, skupaj z najboljšimi izdelki s strani takšnih veličin žanra kot so Miles Davis, Weather Report, Mahavishnu Orchestra, Return To Forever, itd. Po moji oceni hkrati spada tudi med pet najboljših albumov v zgodovini britanskega jazz fusiona. Z njim so Nucleus dosegli vrhunec v kreiranju brezčasnih inštrumentalnih harmonij in improvizacij, znotraj katerih so uspeli vplesti najlepše vrline iz sveta jazza in rock glasbe. Kljub svoji odličnosti pa jim album ni uspel prinesti širše prepoznavnosti. Tudi v nadaljevanju svoje kariere nikoli niso uspeli doseči komercialnega uspeha prej naštetih legend žanra, vendar to v ničemer ne zmanjšuje veličine te mojstrovine in še nekaterih njihovih dosežkov s katerimi so si zagotovili nesmrtnost na področju jazza in inštrumentalne glasbe.
Opomba: ta recenzija je posvečena Ianu Carru (21.4.1933 – 25.2.2009). R.I.P.
Zasedba
Ian Carr – trobenta, rog
Karl Jenkins – električni klavir, oboa, klavir, bariton saksofon
Brian Smith – tenor in soprano saksofon, flavta
Chris Spedding – električna in akustična kitara
Jeff Clyne – akustični bas, električni bas
John Marshall – bobni, tolkala
Produkcija
Peter King
Seznam skladb
1. Song For The Bearded Lady
2. Sun Child
3. Lullaby For A Lonely Child
4. We’ll Talk About It Later
5. Oasis
6. Ballad of Joe Pimp
7. Easter 1916
