Izvajalec: California Guitar Trio
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Album se odpre krhko milo s pesmijo nežnega naslova polnega rosnih kapljic, regljajočih žabic in kimajočega ločja The Marsh. Da so fantje hodili v Frippovo šolo opozorijo najbolj očitno v drugi pesmi Atlantis, z izjemnim prepletom nežne akustike, potem pa nekje po treh minutah takoj preletijo z motivom na nekaj kar diši natanko po tistem kar so King Crimson počeli v osemdesetih (vložek vleče na King Crimson komad Frame By Frame). Ena od najlepših galaktičnih skušnjav je skrita v sanjavo lebdečem komadu Mee-Woo, z dodanim vesoljskim “slajdanjem” vzdolž “fretless” basa, ki ga odigra nihče drug kot Tony Levin (Peter Gabriel, King Crimson). Produkcija je izjemno razločna in jasna. Levin je zanjo porabil vsega štiri dni. To priča o izredni studijski uigranosti CGT. Občutite lahko res pravi kovinski zvok golih akustičnih strun, ki včasih zvenijo tenko sofisticirano, v naslednjem trenutku pa bliskovito zarožljajo. No, ko se ravno vse vrti okrog King Crimson, naj omenim tudi to, da CGT spretno obvladajo uporabo kitarskih sintesajzerjev, ki so zelo blizu Frippovem “lunarnem modulu”. To potrjuje zlasti pesem Cosmo Calypso, ki se odpre temperamento razposajeno potem, pa nas v nadaljevanju CGT odpeljejo naravnost nad oblake.
Prelude Circulation BWV 998 oživlja baročne čase in neverjetno kako zvenijo kitare, kot baročni čembalo. Tri kitare zvenijo dejansko kot orkester. Ves čas. In ravno to je resnična draž cele zgodbe o CGT. V funkciji ritem bas linij se kitaristi vražje dobro znajdejo saj zvenijo mnogokrat, kot čelo preko katere je speljan nato osnovni motiv in tako pričarana izredna globina zvočne slike. Vrhunec plošče je šesti komad dramatični Cantharis, ki je najbolj eksperimentalen in združuje slikovito paleto različnih glasbenih slogov na sila duhovit način. Zato se pesem v svojem progresivnem raziskovanju vznemirljivo obrača in nepredvidljivo valovi sem in tja (od keltskih folk viž do španskega flamenca). In da ne bi slučajno zvenelo vseskupaj preveč akustično zabelijo fantje ploščo s komadom Red Iguana, ki je drug tak poseben eksperimentalen odklon poleg Cantharis, s heavy distorziranim delom, ki se leno, a impozantno vali skozi pesem
Seveda tudi to pot ni šlo brez priredb. Če so si fantje na prejšnji plošči privoščili preigravanje Yes in King Crimson, so se to pot “spravili” na countryjevsko klasiko Ghost Riders In The Sky kateri so na sredini vpeli Riders On The Storm (The Doors). Nadvse mojstrsko je aranžiran prehod, ki ga sploh ne občutiš, a kar naenkrat se znajdeš sredi The Doors.
Torej skupina, katere osnovni cilj ni nobeno teženje. Glasba je kompleksna dovolj, a hkrati sila poslušljiva. Ravno prava mera obojega v enem. Cilj skupine je predvsem v tem, da s svojim sebi lastnim fenomenom opozarja, kaj vse je mogoče doseči z vsega tremi folk kitarami. CGT združujejo čuda stvari od baroka, jazza, različnih etno folk elementov, neo klasičnih prijemov, pa vse do californijskih “surf” izletov. Skratka “White Water” je poslastica za vse glasbene sladokusce. Inštrumentalna glasba je izredno sproščujoča, a hkrati polna unikatnih posebnosti in svežine, kajti tako kot CGT ne zveni prav nihče na tem planetu. Kompleksno, a v isti sapi za ušesa nesramno “invadivno”! Popolna akustična zmes!
Zasedba
Hideyo Moriya – kitara
Paul Richards – kitara
Bert Lams – kitara
Seznam skladb
1. The Marsh (4:59)
2. Atlantis (4:13)
3. Skyline (4:22)
4. Mee-Woo (3:18)
5. Prelude Circulation BVW 988 (2:52)
6. Cantharsis (3:10)
7. Cosmocalypso (3:53)
8. Whitewater (3:57)
9. Led Foot (4:17)
10. Relative Illusion (3:39)
11. Red Iguana (3:12)
12. Ghost Riders On The Storm (3:22)
Trajanje albuma: 43:34
