Izvajalec: Rhino Bucket
Založba: Acetate Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Znova brcajoči losangeleški rogato debelokožni trdorockerji Rhino Bucket, so očitno po uspešni turneji, ki jo je poosebljalo predstavljanje prejšnjega studijskega izdelka “The Hardest Town” (2009), nabrali dovolj delavnega zagona in motivacije, kar jih je zadržalo pri ustvarjalni energiji, da je po dobrem letu in pol nastal šesti studijski Rhino Bucket album z naslovom “Who’s Got Mine”.
Enajst novih skladb nastalih po evropski turneji, s katero so obiskali staro celino prvikrat po 20. letih, je produciral Doug Boehm, znan po sodelovanju s skupinama Dirty Sweet in The Vines! Če nadaljujemo s fakti, gre za skupno tretji Rhino Bucket album za založbo Acetate Records, tretji album na katerem igra v zasedbi Kix kitarist Brian “The Damage” Forsythe in album, na katerega je zasedba za stalnega člana integrirala bobnarja Anthony-ja “Tiny” Biuso-a. Ta se je očitno odlično ujel s člani zasedbe med zadnjo turnejo. Naj omenimo, da je prejšnji album “The Hardest Town” odbobnal legendarni Simon Wright (nekdanji član skupin AC/DC, DIO, MSG, UFO), kar je bilo po albumu “Pain” iz leta 1994 njegovo drugo udejstvovanje za Rhino Bucket. V zasedbi se danes od originalnih članov nahajata Georg Dolivo na vokalu in ritem kitari ter basist Revee Downes.
Dovolj faktografije torej! Gremo naglo k materialu na “Who’s Got Mine”. Rhino Bucket se ne spreminjajo niti za milimeter z njim. Ostajajo nekakšna Los Angeleška verzija AC/DC. Riffi so preprosti, solaže prav tako ne zahtevajo posebnih računskih enačb, da jih človek razvozlja! Zasedba stavi vse karte na neposredno brcanje in utripanje na prvo žogo, drznost in pristno figuro zdrave rock n’ roll arogance.
Prva figura, ki utira pot k tej drži je vsekakor vokal Doliva, ki dejansko s svojim strupeno visokim vreščanjem po vzoru Briana Johnsona najboljših časov, doliva gorivo v požrešni tank rožljajočega dirkalnega avtomobila s katerim norijo fantje. Dolivo poseduje tudi tisti “pijančevski zadah” v barvi glasu, ki je obenem nesramen, nespoštljiv in napeljuje k izvirnemu grehu. Eureka – Bonn Scottovskega šarma! Torej je možno “slišati” v enem vokalu kar dva AC/DC pevca.
Album poseduje eno frekvenco. Vse ali nič. Nikakršnih balad. Le neustavljivo rock n’ roll kotaljenje vsevprek! Človek se sprašuje, kje so se fantje nahajali ob vzniku avstralskih AC/DC klon mladičkov Airbourne, kajti njihov stas in glas deluje precej manj naivno od omenjene vzporednice. Ne le v verzih, kjer je le najti več zrelosti, kar napeljuje, da so fantje na sceni še od osemdesetih let, pač pa tudi v tem, da ne glede na slog, ki spominja na AC/DC, težko najdeš riff (kitarsko frazo), ki bi v strukturi neposredno spominjal na legende, kar v primeru Airbourne niti ni tako težko. Torej je tu jasno kdo je vedno bil učitelj in kdo očitno vselej bo učenec.
Sočnost in dinamika tekočega streljanja žgočih riffov je erogeno opremljena z voluminozno ritem linijo, ki odlično polni spekter zvočne slike. Bas linije so ravne, direktne, odsekane, a obenem v produkciji dosegajo izredno toplino in jasno izpostavljen utripajoč efekt rožljanja in rezanja skozi armirani beton! Biuso je tako kot Simon Wright bobnar, ki se zanaša na delo muskulature celotnega telesa. Zanj učenja pravilnih tehnik ne pride v poštev, dovolj so zgledi, ki vlečejo (Bobby Rondinelli, Vinnie Appice, Simon Wright,…). V skupnem seštevku, nasploh pa v prvi vrsti zahvaljujoč neuničljivim karakteristikam vokala Georga Dolivo-a, je “Who’s Got Mine” še en Rhino Bucket album, ki diha s polnimi pljuči pristnega rock n’ roll razvrata in s katerim ostajajo Rhino Bucket tam kjer so bili tudi s studijskim prvencem “Rhino Bucket” (1990).
“Who’s Got Mine” utrjuje status povratniške skupine. S to ploščo ohranjajo Rhino Bucket vso kredibilnost in prinašajo ljubiteljem klasičnega zvoka skupin AC/DC in Rose Tatoo, nov sladkorček, ki ga bodo rade volje uvrstili v svojo privatno zbirko plošč. In ne pozabite. Tudi “Who’s Got Mine” je nastavljena tako, da vam da v hipu jasno vedeti sledeče. Rhino Bucket so koncertna skupina in njihova energija dosega maksimalni učinek, ko stojijo fantje na odru. Bolj neposredno, odrezavo, iskreno in servirano na dlan,vselej kadar se oziramo k terminu rock n’ roll, pač ne gre. Skrajno umazano, a hkrati neskončno grabežljivo! To je novi Rhino Bucket album. Upajmo tudi to, da bo skupini z novimi aktivnostmi (turneje, novi albumi) uspel preboj, s katerim bo opozorila širšo evropsko množico, vsaj na to, da ni vse zlato, kar je Airbourne.
Zasedba
Georg Dolivo – vokal, kitara
Brian Forsythe – kitara
Reeve Downes – bas kitara
Anthony “Tiny” Biuso – bobni
Produkcija
Doug Boehm
Seznam skladb
1. Message In My Bottle
2. Lifeline
3. Back To Nowhere
4. Drive Thru Liquor
5. Who’s Got Mine
6. Her Way
7. Joke’s On You
8. Chase The Case
9. Hollywood And Wine
10. Something For Nothing
11. Rare Beauty
