Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Karmakanic
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 4/5
The Flower Kings so v zadnjih letih postali pravcata talilnica najrazličnejših družinskih derivatov, katerim v priseganju na glasbeno izročilo prog klasikov ni para v progresivno rockovskem svetu. Pogostokrat se zdi kot, da ima že vsak izmed njihovih članov svoj lasten samostojen projekt oziroma lastno skupino, ki se ponavadi le malo razlikuje od tega kar ustvarjajo Cvetlični kralji. Tem neumornim glasbenikom v njihovi izpričani hiperaktivnosti sapa zlepa ne poide zato potrebujejo vedno nove poligone za svoje kompozicijske in inštrumentalne nakane. Poleg bolj znanih The Tangent se zdaj, še posebno po izidu njihovega najnovejšega izdelka “Who’s The Boss In The Factory”, med oboževalci simfo prog revitalizma pod taktirko vodilnih predstavnikov The Flower Kings ter Spock’s Beard, kot ena izmed boljših zasedb uveljavljajo še Karmakanic.
Slednji so nastali kot projekt TFK basista Jonasa Reingolda, nedvomno enega izmed najboljših švedskih basistov, kateremu od začetka Karmakanic dela družbo tudi nekdanji TFK bobnar Zoltan Csorsz, še eno izjemno cenjeno ime sodobne prog scene. Seznam proslavljenih imen dopolnjuje še vselej odlični pevec Göran Edman, ki je poleg pomembne vloge pri kopici različnih projektov najbolj znan po svojem sodelovanjem z gurujem kitarskega shreddinga Yngwiejem Malmsteenom. Čeprav ga večina najbolj pozna kot soustvarjalca klasično rockovskih projektov, Edman nikoli ni skrival svoje ljubezni do progresivno rockovske glasbe.
Karmakanic so do zdaj izdali že dva izdelka, “Entering The Spectra” (2002) ter “Wheel Of Life” (2004). Na obeh je sodelovala skoraj celotna TFK ekipa na čelu z Roinejem Stoltom in Tomasom Bodinom, a sta šla naokrog razmeroma neopazno, predvsem zaradi pretiranega kloniranja tega kar je počela že matična skupina. Odpoved sodelovanja s strani obeh vodilnih TFK predstavnikov se je zato na “Who’s The Boss In The Factory” izkazala celo za blagoslov, saj zdaj o Karmakanic lahko končno govorimo kot o skupini in ne nekemu obrobnemu TFK projektu. Navsezadnje so se Reingold in druščina končno, kolikor toliko, oddaljili od pretirane podobnosti s svojimi roditelji.
“Who’s The Boss In The Factory” za Karmakanic, kljub temu, da na določenih motivih še vedno precej spominjajo na Cvetličarje, predstavlja zaznaven odmik k večji zvokovni neodvisnosti, a nikar ne pričakujte kakih revolucionarnih pretresov. Tako kot glasba njihovih bolj uveljavljenih bratrancev, Karmakanic ne odkrivajo kakšne nove vode, temveč kot predani oboževalci klasičnega simfo proga 70-ih, obujajo večino izmed najboljših elementov, ki so pripadali zlatim časom progresivnega rocka. Temu primerna je tudi produkcija, ki bi lahko zlahka pripadala tudi nekim že zdavnaj minulim, a za dobro glasbo še kako romantičnim časom. Kljub številnim kompleksnim (tudi jazzovskim) aranžmajem, zaradi svoje visoke melodičnosti, album zleze izjemno hitro pod kožo tako, da je poslušljiv tudi za manj zahtevne poslušalce. Za razliko od TFK se Karmakanic niti za trenutek ne predajajo kakim razvlečenim solo improvizacijam, ampak dajejo večji poudarek na neposrednosti posameznih, ponavadi visoko melodičnih motivov.
Kako globok simfo prog revitalizem v sebi nosijo Karmakanic nazorno ponazori že uvodni, skoraj 20-minutni ep in zagotovo najboljša stvaritev na albumu, “Send a Message From The Heart”, kjer uvodni, pozibavajoči se ritmični takti in navihane, visoko tonirane pasaže na sintetizatorjih pošteno potegnejo na Genesis ali Fish era Marillion, ne manjka pa tudi nekaterih simfoničnih fines, ki prebujajo asociacije na Kansas. Morda največja krepost Karmakanic leži prav v odličnem Edmanovem vokalu, katerega za vse tiste, ki poznajo njegovo kariero gostovanj in sodelovanj z nekaterimi svetovno znanimi imeni rock glasbe, ni treba posebej izpostavljati kot enega izmed najboljših švedskih rock pevcev.
Krister Jonsson je zagotovo eden izmed tistih kitaristov, ki dobro razumejo kitarsko tehniko velikega Davida Gilmourja (Pink Floyd), a bo treba pojesti še veliko močnika preden bodo njegove slide pasaže sijale z enako subtilnostjo in srčnostjo. Karmakanic tudi v nadaljevanju albuma, predvsem na “Let In Holywood” in naslovni stvaritvi, dokazujejo, da imajo izjemen smisel za pretočnost posameznih motivov, kreiranje ganljivih orkestralnih aranžmajev, veliko prostora pri ustvarjanju mistične atmosfere pa imajo tudi že omenjene Jonssonove subtilne Floydovske slide pasaže na kitari.
Svojo naklonjenost do jazz fusiona nazorno demonstrirajo tudi na odlični “Two Blocks From The Edge”; ki je med drugim obogatena s sočno spremljavo saksofonov. Člani Karmakanic so tako kot njihovi “očetje” The Flower Kings (tudi, če odštejemo Reingolda in Csorsza) izjemni inštrumentalisti, ki s svojo virtuoznostjo in sposobnostjo ustvarjanja očarljivih aranžmajev zlahka jemljejo sapo pri vseh tistih, ki še niso dodobra raziskali brezmejnih razsežnosti, ki jih ponuja simfonični prog rock. Kar je pomembnejše, je to, da gre tudi za zelo dobre komponiste, katerim sta razvlečenost in golo solistično nabijanje lastnega ega, nekaj povsem tujega.
Čeprav albumu v nadaljevanju, predvsem na obeh delih zaključne balade “Eternally”, ki s svojimi baročnimi aranžmaji in operetnim vokalnim pristopom, kateri ni daleč od tega kar radi ustvarjajo kakšni Rhapsody Of Fire (sicer precej groteskna primerjava pa vendarle), nekoliko poide sape, gre za odličen izdelek, ki bo najbolj razveselil vse ljubitelje skandinavskega in ameriškega simfo prog revitalizma.
Karmakanic tudi z “Who’s The Boss In The Factory”, svojim do zdaj najbolj zrelim izdelkom, ne odkrivajo ničesar novega, kar ni bilo povedano že v 70-ih in 80-ih. Kdor v progresivnem rocku išče predvsem inovativnost in nove glasbene pustolovščine naj z njim rajši ne trati svojega časa, ker bo pošteno prikrajšan. Medtem pa vsi tisti glasbeni ljubitelji, ki izjemno pogrešajo nove izdelke že pošteno utrujenih ali že preminulih velikanov progresivnega rocka, tega izdelka nikakor ne smejo spregledati, saj gre za eno izmed najboljših izdaj na področju simfoničnega prog rocka, ki so izšle v letu 2008.
Zasedba
Göran Edman – vokal
Krister Jonsson – električna in akustična kitara
Jonas Reingold – električni bas, bas brez prečk, dodatne klaviature
Zoltan Csorsz – bobni
Lalle Larsson – kalviature
Produkcija
Jonas Reingold
Seznam skladb
1. Send A Message From The Heart (19:28)
2. Let In Hollywood (4:53)
3. Who’s The Boss In The Factory (13:04)
4. Two Blocks From The Edge (9:51)
5. Eternally Part I (1:51)
6. Eternally Part II (6:21)
Trajanje albuma: 55:28
