Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Phillips, Anthony
Založba: Virgin Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Anthony Phillips je prav gotovo eden izmed najbolj cenjenih nekdanjih članov Genesis. Kljub temu, da je zvok katerega je Ant negoval že od svojih prvih dni z Genesis tisti čas po zaslugi punka doživljal komercialni zaton, se ta ni kaj prida oziral na to duhamorno dejstvo. Tako je tudi na “Wise After the Event” ohranil pristen stik z izvirno zvokovno zapuščino legendarne skupine, kateri je sam s svojo kitarsko tehniko vtisnil neizbrisen pečat. Njegova sposobnost kombiniranja subtilnih in nalezljivih akustičnih melodij skupaj z izjemnim občutkom za melodiko je bila tista, ki je bila del originalnega izročila Genesis in katero je ohranjal tudi kot solo glasbenik že dolgo po svojem odhodu od skupine. Prvič je nase opozoril z imenitno “The Geese And The Ghost” (1977), ki sodi med najboljša dela kakega izmed bivših članov Genesis. Album je odlikovala čudovita mešanica romantike, nostalgije, keltskega in anglosaksonskega misticizma ter pastorale.
Tudi “Wise After the Event” v tem ni izjema saj uspešno sledi zvokovnemu izročilu svojega predhodnika. Album je poln očarljivo lepih melodij, ki jih lahko pričara le Antova akustična kitara, v igranju katere je skozi leta dosegel izjemno mojstrstvo. Poleg njegovih običajnih akustičnih melodij na kitari in klaviaturah se na albumu nahaja tudi vrsta izvrstnih in unikatnih kitarskih solaž. Čeprav album kot celota, za razliko od predhodnika, ni kdo ve kako progresiven v pravem pomenu besede, saj vsebuje s posameznimi izjemami večinoma preproste strukture skladb, pa zato zvokovno navdušuje z izjemno lepimi in romantičnimi melodijami, ki poslušalca hitro ponesejo daleč stran od togega vsakdanjika. Za razliko od prejšnjega albuma, kjer je bilo vokalov le za vzorec, je tokrat na vseh skladbah prisoten Antov prepoznaven vokal. Od prejšnjega albuma je njegov vokal opazno napredoval ter se odlično ujema z večinoma nežnimi in sanjavimi akustičnimi melodijami in aranžmaji ter keltskim melosom. Srednjeveški in baročni aranžmaji, ki so prevladovali na prejšnjem albumu so tokrat odsotni. Vseeno pa so orkestralni aranžmaji ponekod še vedno navzoči poleg obširne uporabe klaviatur in akustične kitare, ki je osrednji inštrument celotnega albuma. Album preveva izjemno pozitivna in čarobna energija, katero dobro odseva tudi izvrstna ter duhovita naslovnica, ena najboljših kar sem jih kdaj videl.
Namesto članov Genesis (Collinsa in Rutherforda) ima Ant tudi tokrat med gosti kopico nadarjenih glasbenih imen med katerima poleg Johna G. Perrya na basu (ex-Caravan) prav gotovo najbolj izstopata dva nekdanja člana King Crimson saksofonist/flavtist Mel Collins (takrat tudi član Camel) in bobnar Michael Giles. Zlasti slednjega, enega izmed najbolj imenitnih (in prezrtih) bobnarjev vseh časov, je užitek znova poslušati saj ga po odhodu od King Crimson ni bilo kaj prida slišati, čeprav je njegov prispevek tu omejen na osnovne naloge in se v ritmu večinoma drži srednjega tempa. Zanimivo, Phillips je zasluge za kitaro in klaviature na albumu namenil namišljeni osebi imenovani “The Vicar”, da bi nekoliko prekril svoj vsestranski glasbeni talent (podobne poteze se je nekoč lotil tudi Ian Anderson (Jethro Tull) z izmišljenim otroškim piscem besedil Geraldom Bostockom na “Thick As a Brick” (1972)). Stil igranja kitare na albumu je brez vsakega dvoma popolnoma njegov. Ta njegova rahlo kontroverzna poteza pa v ničemer ne zmanjšuje kvalitete albuma na katerem ni nobene slabe skladbe.
Otvoritvena “We’re As We Lie”, ki je izšla tudi kot single, ima značilen pastoralen preplet akustične kitare, ki ustvarja izjemno nežno melodijo podloženo s preprostim ritmom, kateremu vselej sledi izjemno melodični in sanjavi refren. Antov subtilni vokal se čudovito prilega v samo kompozicijo in ji doda še dodatno barvitost. V srednjem delu lahko slišimo tudi domiselno Collinsovo solažo na saksofonu. To je skladba, ki bi jo lahko kljub njeni navidezni preprostosti z lahkoto uvrstil med zimzelene kompozicije simfoničnega prog rocka 70-ih. “Birdsong” se odpre z nežnim akustičnim uvodom, ki sprva spominja na uspavanko, vendar znotraj te skladbe, zlasti med prehodi, Ant s svojimi značilnimi melodičnimi solažami prvič jasneje pokaže svoj glasbeni izraz, ki ga je negoval pri Genesis. Tudi nekatere delnice na klaviaturah (katere je na albumu večinoma odigral sam) izrazito vlečejo na tiste od Genesis oz. Tonya Banksa, še posebno ob prehodih in refrenih kjer se okusno prelivajo klaviature in akustična kitara. V zaključku se Ant ponovno vrne z melodijo na akustični kitari, ki spominja na uspavanko. Tudi “Moonshooter”, ki vsebuje izjemno lepe delnice na klavirju, se ponaša z zasanjanimi in subtilnimi refreni, ki poslušalca očarajo že ob prvem poslušanju. Naslovna “Wise After the Event”, ki ima sicer dokaj monoten ritem, znova uspešno pričara pristni epski duh klasičnih Genesis. Antovo petje je to pot dosti bolj energično in rahlo spominja na Rogerja Watersa (Pink Floyd). Vsebuje pa tudi nekaj njegovih najboljših (najlepših pa tudi najhitrejših) solaž na albumu. Njegova solaža v osrednjem delu kompozicije je izjemno magična, še zlasti pa navdušuje del, ko se ta znova prelije v osnovni ritem skladbe. Z več kot desetimi minutami je to tudi najdaljša kompozicija na albumu ter eden izmed njegovih vrhuncev. V drugem delu albuma, kjer večinoma prevladujejo balade, pridejo prvič do izraza orkestralni aranžmaji. “Pulling Faces” je prav tako skladba, katera bi se lahko z lahkoto znašla na kakem zgodnjem albumu Genesis s klaviaturami, ki so popolnoma v stilu Tonya Banksa. Prav gotovo najbolj energična kompozicija na albumu, kjer prvič pride do jasnega izraza bobnarski talent Michaela Gilesa. Na baladi “Regrets” poleg klasičnih Antovih prijemov na kitari ter klaviaturah prevladujejo odlični orkestralni aranžmaji, ki se lahko kosajo z najboljšimi aranžmaji sodobne klasične glasbe. Vse to ob spremljavi subtilnega in dramatičnega vokala. “Greenhouse” je skladba, ki vsebuje tudi nekaj Beatlovske magije, predvsem prek refrenov na akustični kitari in klaviaturah, izjemno romantičnega vokala pa tudi ritem linije, ki ves čas menja svojo hitrost. “Paper Chase” je še ena odlična ritmična kompozicija polna prepletov akustične in električne kitare, predvsem pa nepopisnega romanticizma, ki poseduje izredno moč prebujanja in dvigovanja poslušalčevih občutij. Zaključni ep “Now What” pa ima izjemno nalezljiv, subtilen in melodičen preplet kitare, klavirja, plovečih klaviatur in intenzivnega vokala, katerega se poslušalec kar ne more naposlušati. K intenzivnosti pa največ prispevajo epski refreni, ki vrhunec dosežejo tik pred izhodom kompozicije. Skladba vsebuje tudi izjemno sarkastično besedilo, kjer se Ant postavi v vlogo Boga ter se sprašuje zakaj vse njegove stvaritve vedno umrejo. “Squirrel” je bonus skladba, ki je prvotno izšla na B-strani single verzije “We’re As We Lie”. To je tudi razvidno saj ta skladba ni prav nič posebnega in je po strukturi prav gotovo najšibkejša na albumu. Gre za preprosto akustično balado na klavirju, ki pa jo vseeno po zaslugi klavirskih solaž in sanjavo romantičnega vokala krasi ista lepota kot ostale skladbe na albumu.
“Wise After the Event” je album, ki bo očaral predvsem tiste, ki dajejo v glasbi prednost lastnim občutjem pred tehnično izpiljenostjo, duhovnemu pred racionalnostjo, ter glasbo poslušajo predvsem s srcem in ne samo z ušesi. To pa je ravno tisto v čemer je bil ta čudoviti kitarist vedno nenadkriljiv, saj so vse kompozicije na tem albumu odigrane z izjemnim srcem hkrati pa vseeno vsebujejo obilo bogatih aranžmajev in solaž, ki zadovoljijo vsakega ljubitelja tradicionalnega simfoničnega prog rocka britanske šole. Le malo je kitaristov, ki so sposobni v svojih stvaritvah na tako popoln način združevati lepoto in izpopolnjenost ter ustvariti takšno magijo. Mnogo ljubiteljev tehnično naravnanega (predvsem modernega) progresivnega rocka bo gotovo dvignilo nos nad tem albumom, medtem ko ga ima vsak pravi ljubitelj Genesis že zdavnaj v svoji zbirki. “Wise After the Event” uspešno dokazuje, da kompleksnost kompozicij in tehnična dovršenost nista nujno bistvena elementa kvalitetnega progresivnega rocka, temveč je tudi v tem žanru pomembnejša predvsem subtilnost in globina samih kompozicij. V tem pogledu je ta album resnična mojstrska ekspresija najčistejših občutkov, ki jih lahko odkrijemo znotraj rock glasbe.
Zasedba
Anthony Phillips – vokal, orglice
Perkin Alanbeck – klaviature (2)
Mel Collins – saksofon (1), flavta (2)
Jeremy Gilbert – klaviature (7), hafa (9)
Michael Giles – bobni
Rupert Hine – tolkala, spremljevalni vokal
John G.Perry – bas kitara
Robin Phillips – oboa
Rodent Rabble – zvoki
Humbert Ruse – bobni (7)
Vic Stench – bas kitara (7)
The Vicar – kitare, klaviature
Orkester pod vodstvom Gilberta Biberiana, aranžmaje napisal Anthony Phillips (6)
Produkcija
Rupert Hine
Seznam skladb
1. We’re all as we lie (4:34)
2. Birdsong (7:30)
3. Moonshooter (5:52)
4. Wise after the event (8:45)
5. Pulling faces (4:32)
6. Regrets (5:15)
7. Greenhouse (3:00)
8. Paperchase (5:28)
9. Now what (are they doing to my little friends)? (8:30)
Bonus skladbna na CD izdaji:
10. Squirrel (4:28)
Trajanje albuma: 56:54
