Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Royal Hunt
Založba: Scarlet Records
Izid: year
Trajanje: 50:38
Ocena: 4.5/5
Po rokadi Johna Westa na mestu permanentnega vokalista v letu 2008, ko je imenitni bivši Malmsteenov vriskač Mark Boals položil svoje vokale na ambiciozni novi Royal Hunt izdelek, ki ga je tako utelesil deveti studijski album skupine z naslovom “Collision Course… Paradox II” (2008), torej konceptualizirano nadaljevanje in drugi del najbolj uspešnega kariernega albuma skupine “Paradox” (1997), zasedba ni mirovala. Po obilju koncertiranja v letih 2008 in 2009, je kaj hitro prestopila prag studia in se lotila snemanja studijskega naslednika, ki je izšel po manj, kot dveh letih!
“X”, kot namiguje sam naslov, deseti studijski album skupine, prinaša nekaj pomembnih razlik od predhodnika. Predvsem so Royal Hunt na njem poenostavili aranžmaje. Vselej obilno obtežena in s simfonično bombastiko baroka naphana osnovna šablona klasične hard rock kompaktnosti figuriranja skladb, to pot nikakor ne sili tako v ospredje, kot smo sicer vajeni in kar pravzaprav mnogi oboževalci, zlasti klasičnega, začetnega obdobja skupine, vselej nestrpno pričakujejo.
Na novem albumu se Royal Hunt, ki so nove skladbe nekoliko olajšali bombastike aranžmajev, pridobili kar na nekaj točkah. Prvi atribut, ki uspešneje učinkuje na novem albumu je večje doseganje melodične grabežljivosti v poslušanju na prvo žogo. Album deluje površno rečeno “komercialno”, kot le redkokateri album skupine Royal Hunt izdan do leta 2010. Preseneča tudi manjša variabilnost rabe zvoka klaviatur. Andre Andersen se drži večinoma organskih zvočnih struktur, toplega Hammond pregrinjala in klasičnega klavirja. Hkrati z umikom orkestralnega aranžiranja ,naraste atribut hard rockerske navitosti kar pomeni, da so kitarski riffi izdatneje izpostavljeni (to takoj izpostavi otvoritvena End Of The Line), glede na že kar pregovorno ambiciozno kontrastiranje skladb s simfonično bombastiko orkestralnih aranžmajev.
Vsa stvar nemara okorelim tradicionalnim oboževalcem skupine, ki na vsak način iščejo elemente progresivnega v skupini zelo verjetno ne bo povsem po godu, a to ne zmanjšuje vse odličnosti tega izdelka. Preprosto. Majhna slogovna korekcija, brez da bi žrtvoval kanček svojega artističnega unikata je vseleju na moč zaželena stvar in zato lahko vselej služi tistemu ki tak “eksperiment” preizkuša, kot zdrav dokazni odtis pristnosti razvojne rasti skupine skozi njeno evolucijo . Na “X” je natanko to kremenitim Danskim simfo-jeklarjem tudi polno uspelo. Kolizija zaščitnih znamk skupine z visoko stopnjo ujete melodične nalezljivosti izdatno izstopa v skladbi The Well. Združuje redosledje nenadnih atmosferičnih obratov blage koprene nepredvidljivosti, za katere je “krivo” superiorno igrivo podajanje vodilnih motivov med klaviaturami in kitarami , ki pa jih Boals poveže v učinkovito kompaktnost z izpeljanimi melodičnimi linijami vokalne interpretacije. Najlepši trenutek svečanosti, odličnih vodilnih melodij in grabežljivega stopnjevanja atmosfer pa ja ujet v skladbi The Last Leaf.
Ravno ta delna poenostavitev aranžiranja izpostavlja poleg kitarskih fraz na eni strani, tudi vokalno interpretacijo Marka Boalsa na drugi. V kontrastno stoječem položaju seveda. Mark Boals, ki je dokazal že ob sodelovanju na Malmsteenovih studijskih delih, da je povsem domač v vodah aranžiranja, ki jih ubirajo tudi Royal Hunt, pristopa na “X” manj “previdno” (z manj kontrole), precej bolj sproščeno. To pot je njegov odličen, melodično čist in izredno eksploziven, močan, avtoritativen, vokal še jasneje definiran skozi album. Natanko se čuti, da je Boals velik učenec Ronnnie James Dia. Njegov performans je izjemen in prav njegov vokal mnogokrat prinaša posameznim skladbam tisto dodano vrednost, ki dvignejo skladbo do njenega optimalnega učinkovanja, kar se tiče lova za izpostavitvijo želenega razpoloženjskega stanja. Boals je na tem albumu polno zasijal in mnogokrat prevzame primat pred preostankom nabora instrumentalistov albuma!
Glede na to, da ohranja “X” zaščitne prepoznavne elemente skupine Royal Hunt, deluje zaradi poenostavitve aranžiranja retro rockersko. Skozi skladbe večkrat zasijejo vplivi klasičnih rockovskih zasedb in njihovega pionirstva, kot sta recimo lik in delo zasedba Rainbow (skladba Army Of Slaves ali kasneje Back To The Square One, kot tudi zaključna Falling Down). Obenem je ohranjena tista koprena, ki stalno namiguje, da se lahko določena pasaža zdaj, zdaj, prelije v progresivno zabeljeno vragolijo. Seveda je govora o razgibanosti srednjih instrumentalnih pasaž briljantnega rokovanja v podajanju solizmov klaviatur in kitare. Kompleksna struktura se izmenja s spevnejšo (ušesom prijaznejšo formo), v sosledju te izmenjave je ohranjena velika stopanja kompatibilnosti.
Shadowman, ki se pohvali na izredno premetenem graduirano stopnjevanem razvoju skladbe – ta se nedolžno odpre na ritmu polke, osupne z prekaljeno nabritostjo instrumentalistov. Skladba izrednega dramatičnega razvoja dogodkov, ki pa niti za hip ne izgubi svečanega pridiha. Boals pa ob koncu pripelje do atmosferičnega “crescenda” skladbo v zaključnem napevu. Odlična instrumentalna “norija” je pričarana tudi v Blood Red Stars, kjer smo priča uvodni triminutni instrumentalni razpenjeno besneči nevihti orjaškega valovanja, ki pričara vso jezo morja!
Skladbe so znova obvezno opremljene tudi z zborovskim petjem ustaljene ekipe, ki jo Andersen s kompanijo vselej povabi v studio. Preprosto. Značilno zvenečih harmonij zborovskega petje, ki daje prepoznavnosti Royal Hunt poseben predznak, ne moreš pogrešiti.
Andersen je na tem albumu delno opravil tisto tiho “zlobno” napoved razodeto na intervjuju za RockLine leta 2008, ko je dejal, da mora zamenjati najprej basista. Vselej muhasti glasbenik, ki je po mamini strani pol Gruzijec, po očetovi pol Danec, – od tod ne čudi njegov trajno vzkipljivi temperament, zaradi katerega se je že v preteklosti izkazalo, da je sleherna postava Royal Hunt stabilna, kot lanskoletni sneg, je tako je basista Pera Schelanderja (House Of Shakira) nadomestil z novincem Andreasem Passmarkom (Rob Rock, Divinefire, Narnia).
Album “X” je na policah Evropskih trgovin redko zastopan, saj je domet distribucije albumov s strani založbe Scarlet Records, pri kateri je bil izdan precej šibkejši glede na domet dobro stoječe italijanske založbe Frontiers Records, pri kateri je izšel njegov predhodnik. To je velika škoda, saj je album “X” odličen album in poseben album v diskografiji Royal Hunt. Po njem se je Mark Boals od skupine poslovil, vanjo pa se je znova vrnil D.C. Cooper. A to je že druga zgodba.
“X” je album, kjer je skupini uspela tranzicija poenostavitve aranžiranja, v zameno za to je v skladbah narasel element melodične grabežljivosti in kompaktnosti, ki se iskriv nekaj izjemno skomponiranih vodilnih melodijah, ki hipoma pridobijo ušesnega polža na svojo stran. Royal Hunt so hkrati s tem zadržali vso bravuroznost navzkrižnega ognja solističnih vragolij, zadržali kompleksno strukturiranost, v kateri zanjo vzdrževati rdečo nit in graduirano držati ob sebi poslušalca s plasmajem nepredvidljivega razvoja dogodkov. Album “X” je torej album, ki je bolj dostopen in bo kot tak gotovo pridobil na svojo stran tudi ljubitelje melodičnega rocka, ki zahtevate jasno izpostavljeno melodičnost z manj, ali nič kompliciranja. “X” je album, ki bi ga osebno priporočil tudi, kot testni album vsakomur, ki skupine še ne pozna.
Zasedba
Mark Boals – vokal
Andr̩ Andersen Рklaviature, kitara
Marcus Jidell – kitara, čelo
Andreas Passmark – bas kitara
Allan Sørensen – bobni
Studijski glasbeniki:
Kenny Lubcke – spremljevalni vokal
Maria McTurk – spremljevalni vokal
Henrik Brockmann – spremljevalni vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Erik Rosenqvist – pihala, harmonika
Patricia Skovgaard – violina
Gertrud Mogelgaard – spremljevalni vokal
Michelle Raitzin – dodatni vokali
Produkcija
Royal Hunt
Seznam skladb
01. Episode X (Arrival)
02. End Of The Line
03. King For A Day
04. The Well
05. Army Of Slaves
06. Shadowman
07. Back To Square One
08. Blood Red Stars
09. The Last Leaf
10. Falling Down
11. Episode X (Departure)
12. Sixth Sense*
*…bonus skladba za evropski trg
