Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Panzerballett
Založba: Gentle Art Of Music
Izid: year
Trajanje: 69:25
Ocena: 4.5/5
Je sploh kdo v glasbenem oziru lahko ta hip še bolj usekan na planetu kot Panzerballet? Pozitivno usekan. Münchenski kvintet, ki je že pred vrsto leti s kremenito glasnostjo opozoril na vse svoje razpoznavne artistične posebnosti, ohranja še naprej etiketo ene najbolj lucidnih glasbenih skupin, nasploh kar se tiče fenomena parodije. Panzerballet »na prvo uho« ne moreš jemati resno. Res? Ne povsem. To je namreč tista možna napaka, ki ti jo lahko priredi tvoj asociacijski korteks poslušalca, nasploh ob površnem poslušanju. Panzerballet so namreč v isti sapi, ko v siju skrajne lucidnosti parodirajo določen glasbeni standard, hkrati tudi ena tehnično najbolj prefinjenih, dovršenih in genialno utrganih zasedb, kjer se pridevnik avantgardnosti prilega v vsa dejanja, ki jih Panzerballet idejno ubirajo, kot ključ v ključavnico. Panzerballet so glasniki nove progresive. Neverjetno je kam je skočil ta žanr v zadnjih letih, kar samo po sebi namiguje na potrebo po novi osvežitvi obstoječe žanrske sistematike v glasbi .
To pot so se Panzerballet torej lotili predelave osmih božičnih standardov, jih kremenito razkosali, obvezno podložili z več navzkrižnimi ritmi, kopico atonalnih figur, nedoločenih jazzovskih variacij in ker govorimo o metalu, obvezno nižje uglašenim modno estetskim »djent« grmenjem, s čmer evocirajo »progresivnost«. Skratka. S svojimi dejanji izjemne tehnične profiliranosti ter idejne večplastnosti, Panzerballet poslušalca dobesedno zmedejo. Valovi disonantnega prepletanja in ustvarjanja kaotičnega motviskega navzkrižja, sta namerno integrirani potezi, kompozicija pa v takšnih trenutkih deluje, kot da razpada na celi črti. A se že v naslednjem trenutku skupina sreča z motivsko otipljivim »redoljubjem«.
Člani skupine so znova razmeščeni v kompozicijah tako, da drug drugemu vseskozi odpirajo prosto pot v kraljestvo (milo rečeno) improvizacijskega izživljanja. Ni treba posebej poudarjati, da sta elementa nepredvidljivega in spontanega znova jasno vpet v razvoj kompozicij. Nikdar ne veš namreč kaj te bo »streslo in pretreslo« na naslednjem motivskem in ritmičnem premiku določene skladbe. Solaže saksofona, se nenadoma prelijejo v sekcije, kjer stopa v ospredje basovsko frcanje, spet ga nadomesti duhovito kitarsko soliranje, ki se prestavlja z metalizirane zvočnosti , do povsem čistih zvokov.
Na albumu je kopica vokalnih gostovanj s strani prominentnih glasbenih imen, ki jim lucidne figure v svetu glasbe še zdaleč niso tuje. Prvi med njim je Mike Keneally, znan po tem, da je sodeloval nekoč s Frankom Zappo, drugi tovrstni utrganec, le v svojo smer, je Matthias »IA« Eklund, ki si v uvodni White Christmas deli žensko moški vokalni duet z Jen Majura. Ko smo piri Eklundu samo namig, da je mož sicer neverjeten kitarist, pusti v hitrosti za seboj tudi Steve Vaia. Ostali gostje so citirani spodaj. In ko omenjamo že vokale, so ti znova pripeti poleg bolj v funkciji orientacije, kar je koristno v primeru, da se »izgubiš« v transformirani verziji izvirnika in ne veš kaeri Božični standard pravzaprav sploh poslušaš. A ti vokalni napevi (»rdeče nosi jelenček Rudolf« itn….) nikakor ne posnemajo Binga Crosbyja, Franka Sinatro ali Deana Martina, pač pa nagovarjajo poslušalca drugače. Predstavljajte si čase brez interneta, barvni televizor se je komaj pojavljal, bilo je tam leta 1960, ko si obiskal npr, brivca v času Božičnih radosti, da se polepšaš in ko je ta opravljal svoje delo, si je poleg žvižgal in mrmral katerega izmed znamenitih božičnih napevov. Skratka nič manj lucidno od instrumentalnega dela tega albuma.
V bistvu Panzerballet ne prinašajo na tem albumu ničesar takšnega, kar že ne bi povedali prej. Le serijo novih predelav, kakršnih se še nikdar prej v karieri niso lotili, zato je tudi album »X Mass Death Jazz« prav poseben, povsem drugačen in nad vsem v prvi vrsti prav fantastičen izdelek, ki ne preneha zabavati in navduševati. Če ste ljubitelj te skupine in glasbeni gurman, ki ga v prvi vrsti privlači instrumentalno čudaštvo v glasbenem eksperimentiranju, ga imate doma.
To je Jazz! Dobesedno metalski jazz, ki vas bo neizmerno radostil, ne le v uricah v času Božiča, pač pa tudi sicer. Kadarkoli ga boste vrteli. Panzerballet ostajajo glasbeni prismuknjenci brez primere. Bend je s to svojo glasbeno usmeritvijo postal izredno priljubljen med glasbenimi navdušenci, ki zahtevajo za svoja ušesa le najboljše. Za ilustracijo naj povem, da je album »X-Mass Death Jazz« skupina na svoji zadnji jesensko-zimski turneji po Evropi, povsem razprodala. Album je izšel konec novembra 2017, a ko smo si Panzerballet ogledali v Grazu decembra lani, so skupini zaloge njegovih kopij že pošle.
Zasedba
an Zehrfeld – kitara
Joe Doblhofer – kitara
Alexander Von Hagre – tenor saksofon
Heiko Jung – bas kitara
Sebastian Lanser – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Jen Majura – vokal na skladbi št. 1
Mattias “IA” Eklundh – voka na skladbi št. 1 in št. 6
Martin Strasser – vokal na skladbi št. 4
Mike Keneally – vokal na skladbi št. 8
Steffan Kummerer – vokal na skladbi št. 8
Produkcija
Jan Zehrfeld & Josy Friebel
Seznam skladb
01 White Christmas
02 Kling, Glöckchen
03 Little Drummer Boy
04 Es kommt bald
05 Last Christmas
06 Rudolph, The Red-Nosed Reindeer
07 For Whom The Jingle Bells Toll
08 Let It Snow
DODATNE SKLADBE (instrumentalne verzije):
09 White Christmas
10 Rudolph, The Red-Nosed Reindeer
11 Es kommt bald
12 Let It Snow
