Yngwie Malmsteen – pošastni srd neoklasik gromovnega metala v Udinah (2024)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2024
0 206

Yngwie Malmsteen
torek, 25. 6. 2024, od 21. 30 h do 23.30 h
Videm (Udine) / Castello Di Udine / Italija


Yngwie Malmsteen zavzema na polju heavy metal in hard rock univerzuma svojevrstno mesto. Po vseh letih, ki jih je vpisal v svojo kariero, ne potrebuje dolge uvodne predstavitve. Med letoma 1984 in 2021 je izdal 22. studijskih albumov, že s prvencem “Rising Force” pa je tudi ta senzacionalni glasbenik postal eden glavnih ‘krivcev’, ki je z zagonom samostojne kariere v sredini osemdesetih, dodatno spremenili svet igranja kitare. Združitev metala s klasično glasbo je njegov ‘abecedarij’, njegova artistična pista, ki ga je odstrelila na tron enega največjih navdihov generacijam glasbenikov, ki so sledili njegovim ubežnim hitrostim največkrat neulovljivih razsežnosti. Barok in roll! V enem kosu. Pristneje ne gre. Bil je pač prvi. Prvi, ki mu je uspelo.

Yngwiejevi koncerti v Evropi so postali kar konkretna redkost zadnja leta. Sploh ko nanese beseda na obiske naše regije. Pravzaprav je potrditev njegovega koncerta kar samodejno sprožilo neko podzavestno nujo, da na tem koncertu preprosto moraš biti. Sploh če obožuješ distorzijo po recepturi Bacha & Paganinija. Na dan, ko je vesoljna Slovenija učila Angleže kako se igra nogomet, je torej Yngwie zaigral na pročelju videmskega gradu. Istočasno!

Nekje ob pol desetih zvečer se z leve prikaže veliki beli Audi serije Q. V naglem levem ovinku pribrzi in parkira tik ob vhodu proti odru (na levi strani odra – gledano v smer grajskega pročelja). Maestro je prispel. Nista minili dve minuti, ko se prikažejo na odru trije legionarji njegove aktualne spremljevalne ekipe, s klaviaturistom Nickom Marinom (originalno Željko Marinović), basistom Emiliom Martinezom ter bobnarjem Kevinom Klingenschmidom. Trenutek kasneje privihra vzdolž mogočnega zidu Marshall zvočnikov eden in edini. Yngwie. Kot da se je čas ustavil. Kar vidiš to dobiš. Enak ‘outfit’. Postavni Šved, ki meri v višino tja nekam proti dvema metroma, ostaja okrancljan in žvončkljav, na sebi nosi še vedno tisto temno svilnato srajco baročno ‘nabranih’ rokavov, usnjene oprijete hlače, ostro našpičene štivale. Ne manjka niti ročna ura (pripeta na desnico, kot nek sladek spomin na neko davno preteklost brez ‘digitalnih blodenj’). Pravi vitez, bojevnik, ki potuje neomajno skozi čas in ne odstopa od svojih načel in postulatov. Že sama pojava na odru je lahko v očeh po večini ‘slabo oblečenih’ milenijcev, ki se zadovoljijo s harlemskimi trenirkami in čepicami, večinoma ‘izgubljenih v oceanu poltonskega sekanja in kruležev’, pokazala kaj je nekoč bil resnični metal in kdo je glavni vrač temnih dvoran in prostranstev baročnega glam metala! Čas se je torej ustavil. Vsaj za dve uri.

Uvodni del je vrgel takoj publiko kvišku. Klasika Rising Force in za njo I’ll See The Light, Tonight iz začetnega obdobja kariere. Takoj so bili vsi ob odru. Sedišča pozabljena. Za nadaljnji dve uri. Čutil si evforijo in na nek način tudi dejstvo, da je bil Yngwie na odrih stare evropske celine kar precej pogrešan. Mož ostaja pojem v vsem kar je. Odlično se drži. Kar se tiče odrske agilnost, živahnosti, teatralnosti. Ob vsem tem ohranja njegova precizna finomehanika ves dinamit in naboj, po katerem je postal slaven takoj v osemdesetih. Tudi v letu 2024.

Ynwgie je tega večera zares udaril na odru z vso močjo. Užival je. To se je čutilo. Bil je odlično razpoložen in tako priredil nepozabno izkušnjo, ki je trajala v izmeri huronski dve uri. Mitraljezec neusahljive ‘arpeggio’ blaznosti ne umirja svojih strasti. Zato je ta koncert še izdatneje grabil. Ob pravem tušu trzalic za katerega je skrbel polni dve uri (očitno so ob deževni napovedi vremenarji imeli v mislih Yngwie točo belih Dunlopovih trzalic – popolnoma enake uporablja njegov rojak John Norum iz Europe). Yngwie ne govori mnogo na svojih špilih. Komunicira kar s trzalicami. Ob teatralni ‘deložaciji v slogu nogometnih vratarjev’, je met trzalice malodane kar njegov pogojni refleks. Ferarrijevi nalepki na Stratocastru se držita dalje, prav tako ostaja Malmsteen odličen lovilec kitar vselej ko jih pošlje več metrov navpično v zrak, ali nezadržno vrti okrog svojega pasu.

Ob predstavljanju najnovejšega albuma “Parabellum” (2021), je Yngwie razpoložljivo minutažo optimalno izkoristil za potovanje po rondoju samostojne kariere in zaobjel seveda tudi tiste trenutke, ki so ga ustoličili na tronu kralja neoklasičnega metala. Od prvenca “Rising Force” (Now Your Ships Are Burned, Evil Eye, sklepna Black Star), pa znamenite klasike “Trilogy” (izvedel je del Vengeance) ter naslovne skladbe albuma “The Seventh Sun”, do skrajšane Heaven Tonight iz “Odyssey” s katero se je vrnil ekspresno na oder za drugi dodatek! Publiki ni pustil dihati. Niti v manj pomembnih delih koncerta, ko se je denimo loteval Purple standarda Smoke On The Water ter ‘ponarodele’ Hendrixove Red House, sicer stalnice njegovih koncertov. Razkačenem plutju po orjaških, razburkano penečih se valovih oceanov notnega črtovja ni bilo videti ne konca, ne kraja!

V velikem finalu se vrne legendarni kitarist na oder. Vendarle s svojo znamenito ‘ovation viper’ belo polakustično kitaro, ki jo uporablja vseskozi. V petminutni magiji ubiranja si se lahko znova prepričal s kakšno peresno lahkoto letijo Yngwie-ju prsti – vsekakor je možakar znova vpel malo Bacha (del znamenite Overture št. 3 v D-duru – ‘Zrak’). Ko se je publika zgrnjena in natlačena pred oder še zadnjič dodobra ‘prevrela’, jo je še enkrat skrajno podžgal! S klasikama Black Star in za drugi dodatek Heaven Tonight (v skrajšani verziji). V vsem nebrzdanem razkošju! Kot se za barok prežet z metalom spodobi!

Torej? Da. V vseh ozirih ostaja Malmsteen osupljiv. Neomajen. Unikat. Dihjemajoč. Tudi ko pustiš ob kraju ‘luknjave’ vokale tako njega, kot kolege Marina. Da bi bil koncert resnično brezhiben, bi potreboval Malmsteen konkretnega vokalista. A ko prišteješ vse te stroške potovanja, honorarje itn… se je pač treba ugrizniti v jezik in se okleniti ‘skromnosti’. Časi za rock in metal še zdaleč niso isti, kot so bili še pred 15. leti, ko se je z Malmsteenom lahko podil po odru denimo Tim ‘Ripper’ Owens. To je torej edina opazka – s strani ‘purizma’, a kot povedano. Malmsteen, z vso svojo pojavno karizmo in neprekosljivo obrtjo unikatnega kitarskega akrobata, ‘prekrije’ in dostavlja na odru vse! Še vedno!

Avtorja: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Rising Force
2. I’ll See The Light, Tonight
3. Top Down, Foot Down / No Rest for the Wicked
4. Soldier
5. Into Valhalla / Baroque & Roll
6. Like an Angel (For April)
7. Relentless Fury
8. Now Your Ships Are Burned
9. Wolves at the Door
10. (Si Vis Pacem) Parabellum
11. As Above, So Below
12. Badinerie (orig. Johann Sebastian Bach)
13. Paganini’s 4th / Adagio (orig. Niccolò Paganini)
14. Far Beyond the Sun
15. Seventh Sign
16. Toccata
17. Evil Eye
18. Smoke on the Water (orig. Deep Purple)
19. Trilogy (Vengeance)
20. Guitar Solo
21. Red House (orig. Jimi Hendrix Experience)
22. Fugue
23. Drum Solo
24. You Don’t Remember, I’ll Never Forget
—dodatek I.—
25. Black Star
—dodatek II.—
26. Heaven Tonight


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki