Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Dom sportova (velika dvorana) / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 05.06.2010
Število obiskovalcev: 5
Cena karte: 46,00€
So skupine, ki so z nami povezane od zibelke pa do groba. Ki nas držijo v rocku! Držijo nas in spremljajo, držijo nas pokonci, pomagajo nam da se gibljemo naprej, njihova glasba nas drži, da ne potonemo pod gladino v bitki, ki se ji reče kljubovanje naproti “posiljevanja z normativi visoko civilizirane zahodno evropske družbe” novega preloma tisočletij. Zdravilo se imenuje Deep Purple! Svet zabave, s katerim se zliješ za dve urici in ki ti tako v tem svetlem trenutku pomaga odtavati stran od vsakodnevnih intrig!
Nova turneja. Zvesti samim sebi, zvesti ritmu. Točneje bioritmu. Ena poleti, druga jeseni. Vsako leto. Komaj so nas obšli decembra 2009 z obiskom pri Benetkah, že se nahajajo pred našimi durmi, da nam znova zaigrajo svoj zimzeleni opus. Studijske plošče že dolgo ni več nove, a tudi Deep Purple so spoznali, da največ zaslužijo s koncertnimi turnejami in da, če bi novo ploščo izdali, bi jo kupilo le 20% tarčne publike, saj bi si jo ostali povlekli iz piratske ponudbe medmrežja. Roko na srce, njim ne bi bilo treba več koncertirati. A kaj, ko peklenšček v tebi ne da miru in vselej izbeza otroka v tebi. Kar je zakoreninjeno v tebi, temu ne ubežiš. Pod kožo ostaneš vselej isti! Če to lahko sprejmeš, si zmagal. In Purple to vedo! In to tržijo že več kot 40. let. Tudi ti velečastiti gospodje bodo očitno vztrajali na odru vse dokler stoje ne popadajo v grobove. Kar na odru.
Vrag nam ni dal miru in legende je bilo treba nujno pregledati v kakšni formi so, preden jih zasačimo na koncertu v Ljubljani. Tako smo krenili dva dni pred njihovim prihodom v Križanke kar v Zagreb in v tamkajšnjo dvorano Dom sportova. Na prizorišču smo bili okoli sedme ure popoldan in v preddverju dvorane je vrelo. Parkirišča so pošla in vendar smo stlačili srečno avto v nek parkirni boks, ki smo ga vljudnostno delili z bikerjem, ki je tam parkiral svojega jeklenega konjička.
Tam nekje ob osmi uri zvečer je na oder stopila predskupina Kaitner Z Doka Group. Člani te zasedbe nikakor niso od muh. Kot posamezniki s v svoji karieri med drugim sodelovali s sledečimi izvajalci Ian Paice (Deep Purple), Jon Lord (ex Deep Purple), Mark Schulman (Pink Floyd, Foreigner, Billy Idol), Guy Pratt (Pink Floyd, Brian Eno, Bryan Ferry), Frank Gamble (Chick Corea), Carl Sentance (Krokus), Chris Childs (Paul Young), Steve Lukather (Toto), Don Freeman (Chaka Khan), Pete York (Spencer Davis Group), Herman Rarebel (Scorpions), Mike Stern in Mothers Finest.
Trio je zagodel povsem v instrumentalni maniri. Kmalu je bilo jasno, da z njimi ni šale, saj je dobrih pol ure nastopa predstavilo zasedbo polno vragolij fuziranja funka, bluesa, rocka, jazza in elementov klasične glasbe. Resnično so v tej pol ure uživali glasbeni gurmani, učitelji glasbe in glasbeniki. Navkljub nekaterim zahtevnim teksturam, ki oblikujejo njihovo glasbo, so možje reševali situacijo zlasti s silno koketnimi in v uho lepljivimi ritmi preprostejše a adrenalinske zasnove, to pa je prinašal pravi pristop, ki poslušalca ni odgnal izpod odra.
Deep Purple so začeli s koncertom natanko ob 21.00 uri! Začeli so z neposrednim krošejem v sredo čela blesavega! Highway Star! Publiki se utrga. Neverjeten je pogled v parter spredaj pod odrom. Vse polno mladih. Vmes vmešani tisti kleni rockerji, ki vedo vse o Purple in hranijo celo še prve verzije Jugotonovih vinilov, ki so jih kupili v začetku sedemdesetih let. Deep Purple so tako hudičevo strenirani v novi dobi, da igrajo v miže. To je skupina z neverjetno navitim egom in samozavestjo. Nič jih ne iztiri. Na odru se obnašajo z vehemenco in ne prisegajo na kompromise. Njihova igra je in ostaja bravurozna.
Možje, ki v postavi kakršni so, ohranjajo izročilo predvsem najbolj razvpitega obdobja kariere 1970 – 1972, z občasnimi presenečenji, ki so vzeta iz albumov “Who Do We Think We Are” (kot je bila v Zagrebu Mary Long) in “Perfect Strangers” (v Zagrebu so se lotili naslovne skladbe albuma iz leta 1984 ) – prikrade se lahko tudi kaj iz albuma “The Battle Rages On” (1993) niso stali križem rok. Svoje klasike so valili drugo za drugo. Gillan je bil spredaj silno slabo slišen. V premorih je bil redkobeseden, ker pa se ga je spredaj slabo slišalo niti ni bilo jasno kaj “predava” publiki. Vseeno se je razločilo v skladbah, da je Gillan odvozil svojo vlogo silno uspešno in dobro kljuboval tudi sekvencam, s katerimi je, kot prvi človek na Zemlji s svojimi vokalnimi višavji osupnil rock svet, ko je ta prvikrat slišal klasiko Child In Time. Kadar poje Gillan za novo tisočletje na nivoju in mu glas, kolikor ga je še ohranil, ne nagaja, takrat je po navadi zelo dobro razpoložena tudi cela ekipa. To je logično. In potemtakem je logično tudi, da so takšni koncerti Deep Purple najboljši.
Zgodba o Deep Purple je polna sarkazma. V besedilih, v glasbi in ne nazadnje na odru. Tako je bilo tudi v Zagrebu. In takšne Purple imamo najrajši. Takrat so vselej garant prešerne zabave, ki jo zahteva carstvo rocka in takrat se pokažejo v najbolj jasni luči lastne pristnosti. Navkljub manjšim zvočnim peripetijam zlasti v začetnem delu, ko je ritem sekcija nekoliko prekrivala ostale dejavnike zvočne slike Deep Purple, so tam v Maybe I’m A Leo “zgladili” in uravnali zvok. Deep Purple so vrnili v set listo nekaj skladb, ki jih nismo imeli priložnost slišati od njihovega obiska leta 1996 v Izoli, ko so promovirali takrat izdani album “Purpendicular” (še z Jonom Lordom na klaviaturah). Tako so se znova intenzivneje spogledali z albumom “Fireball” in odsekali z njega najprej eno najhitrejših skladb kariere Fireball, malo kasneje pa fenomenalno No One Came, kjer so nas z odra zasuli rafali stroboskopov. V slednji je odlično pulziral in paral eter zlasti Gloverjev bas znamke Vigier, ki je bil odločilen tvorec grabežljivega ritmičnega podvozja v skladbi.
Skupina že davno ne razteguje skladb na pol ure ali več. To nadomešča z nekaj krajšimi instrumentalnimi jammi, ki jih vrine med kompaktno in jedrnato odsekane skladbe, ohranjajoč bližnjo studijsko podobo. Tako smo prvega doživeli med Mary Long in odlično polbaladno “Purpendicular” skladbo Sometimes I Feel Like Screaming. Šlo je za krajši avanturistično instrumentalni izlet (The Well Dressed Guitar), ki so ga fantje kronali s hudomušnimi prepleti solističnih duelov in so bili soji žarometov usmerjeni zlasti na nezmotljivo delo Steve Morseove kitare. Pletež kombiniranja boogie, blues figur z variacijami neoklasicizma, je Deep Purple unikat in prepoznavna zaščitna znamka. To je trenutek, ko se razgali poslanstvo in moč te enkratne skupine. Da. Brez zavor tudi v letu 2010. Don Airey si je privoščil znova rajcljiivi uvod v Lazy. Tu je užitek opazovati skupino, ki iz kroga v krog namerno draži ljudstvo in zadržuje točko vpada v znamenito frazo, ki zakuri klasiko. Ian Gillan je v njej seveda pristavil nekaj kremenitih vdihov in izdihov na orglicah. Za No One Came, ki je pričarala svojevrstni trenutek koncerta, za sladokusce verjetni vrhunec, je znova stopil v središče Don Airey. Skaloviti akordi ki jih je zaporedoma iztresel iz Hammonda so obstali na zahtevani tonaliteti, ki so jo vsi prepoznali. Bila je Perfect Strangers. Ta je vzdignila celo dvorano v zrak in to je ena tistih skladb, ki jih Deep Purple danes v živo zares odigrajo tako, da energija, ki se sprošča ob evokaciji klasike na odru, mora odtajati tudi najbolj ledeni košček slehernega srca! Arabeske vtkane v rock gravuro so v tej skladbi položene v idealno kombinacijo učinkovanja tvorbe visokega razpoloženja! Čeprav je naslovna skladba zadnjega Purple albuma “Rapture Of The Deep” (2005) blago pihanje na dušo klasiki Perfect Strangrs in ne skriva podobnega kombiniranja arabskega melosa v rock kulturi, pa skladba Rapture Of The Deep kljub temu ne seže niti do kolen veličini ponarodele in priljubljene klasike. Takšna je tudi razlika v reakcijah občinstva, ko skupina igra obe skladbi v živo.
Ko vzame Glover v roke Rickenbecker, kakršnega je uporabljal na turneji po Japonski leta 1972, je vse jasno. Odstreli nas na album “Made In Japan”. Ko pa Morse končno izpreže iz uvodnega poigravanja na znameniti Smoke On The Water riff, je to trenutek, ko stoji na nogah celotna dvorana Dom sportova. V zaključnem delu pozove Gillan še enkrat publiko, da ta ponovi refren. Dovolj je trikrat, saj Gillana skoraj odpihne z odra. Po uri in pol je regularnega dela konec!
Fantje se vrnejo na oder. Kot prva dva pričneta razgrevati občinstvo Glover in Paice, kasneje se priključita Morse in Airey. Fantje so sredi novega jamma. Po petih minutah, ga prekine prehod in znamenita fraza predstavlja novo veliko zabavo za ljudi. Hush. Med Hush prileti iz prve vrste na oder originalni vinil albuma “Shades Of Deep Purple”. Tisti ki ga je zalučal, mora biti pravi mojster. Vinilni album je namreč pristal na odru tako, da se je naslonil na bas boben Iana Paicea, s stranjo naslovnice uperjeno proti publiki. Kot bi jo Paice sam nalepil na bas boben. Po nekaj udarcih Iana Paicea, je vinil zdrknil z opne in se pridno ulegel na odrska tla. Po Hush je sledil drugi jamm duhovitih utrgancij, kjer je povečala svojo aktivnost znova naveza Morse – Airey. Poznavalci so po tihoma že pričakovali, da vodi lahko to napletanje le k enemu skupnemu cilju. Black Night! V celoti se Dom sportova od navdušenja občinstva še enkrat strese. Na nogah je znova cela dvorana. Parter in tribune! To pot je rajanje publike s skupino resnično najintenzivneje. Ura je 22.45 in skupina se poslovi! Z vrhuncem atmosfere v najslajšem trenutku. Ob zaključku koncerta!
Deep Purple so ohranili tudi po tem nastopu vso suverenost in vso prevzetnost svoje unikatne glasbene sporočilnosti. Kljub rutini in dejstvu, da so Deep Purple, ne le ena najbolj priljubljenih skupin, pač pa tudi ena najbolje preučenih skupin na planetu, ki jo “študirajo” vsi, od laičnih ljubiteljev glasbe, šolanih profesorjev glasbe, glasbenih samoukov, profesionalnih glasbenikov, ostajajo ti glasbeni gospodje tudi v letu 2010 greha vredna obveza koncertnega obiskovanja.
Napoved za Križanke. Križanke znajo ponuditi boljši koncert zavoljo samega prizorišča, ki je kot nalašč za takšne koncerte, kot je obisk Deep Purple. Le ena napaka se lahko primeri. Da bodo Deep Purple preglasni za Križanke in tako ton mojstri premalo previdni v kalibraciji zvoka na lokaciji, ki prejme v svoje prostore dobrih 3000 glav. Vse odgovore bomo izvedeli kaj kmalu, ko obiščemo legende, dne 07.06.2010, v ljubljanskih Križankah!
fotografije: Martin Prezelj
Setlista
1. Intro 2. Highway Star 3. Things I Never Said 4. Strange Kind Of Woman 5. Maybe I’m A Leo 6. Rapture Of The Deep 7. Fireball 8. Contact Lost 9. Sometimes I Feel Like Screaming 10. Well Dressed Guitar (Steve Morse solo) 11. Mary Long 12. Lazy 13. No One Came 14. Don Airey solo 15. Perfect Strangers 16. Space Truckin’ 17. Smoke On The Water —dodatek— 18. Hush 19. Black Night
Galerija slik
