Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Kamnik / Bar Pod Gradom / Slovenija
Datum koncerta: 29.08.2013
Število obiskovalcev: 60
Cena karte: 0,00€ (prost vstop)
Moonlight Sky so danes trio, ki ga sestavljajo danes Miha Petric (kitara), Janez Moder (bas kitara) in Žiga Kožar (bobni). Trio pravilno razporejenih kreativno izvedbenih silnic. Naa zadnji četrtek letošnjega avgusta, so pristali kot naročeni v legendarnem kamniškem baru Pod gradom.
Danes v poglavitnem izrazu Jazz rock fuzionisti, ki so v lanski pomladi izdaki novi studijski album, aktualni »Changing Parmaters« (Celinka 2012) – RockLine recenzija TUKAJ, so možje, ki delujejo že od vsega začetka, ko so nastopali še v formaciji kvarteta edinstveno in pomenijo tako v svojem vsebinskem unikatu edinstven slovenski in evropski glasbeni fenomen.
Končno je avtor tega prispevka našel po dolgem času nekaj svobodnega prostora v natrpanem vsakdanjiku, da vdahne rundo svetlega češkega piva znamke Bernard v še bolj znameniti kamniški birtiji! Ura je odbila petnajst preko devete zvečer. Sem nemara kaj izpustil? Sem nemara vstopil na prizorišče v pavzi? Dva činitelja sta to možnost izkazovala. Akustična kitara parkirana na odru za Mihovim hrbtom ki se je njen lastnik Miha Petric ni dotaknil v vsega 45. minutah koncerta. Dejansko so Moonlight Sky po EMŠO številkah življenjski dnevni kondicij in najvišji formi vitalnosti, zato je skoraj nemogoče, da bi se v Kamnik pripeljali za vsega 45 minut. Koncert se je moral pričeti nekaj po osmi uri. Torej sem ga polovico zamudil. Zlomka. Očitno gre za podoben režim, kot v Trnovem, ko se mora ves kraval skleniti najkasneje do desete ure zvečer. Gerontokracija pač.
Kakorkoli. Imamo vsaj drugi del nastopa. V njem je najbolj impozantno izstopala druga točka, priredba Marcus Millerjeve Tutu, ki jo je znamenito zabelil s trobento jazzovski velikan Miles Davis na istoimenskem albumu iz leta 1986. Na moč vznemirljiv dogodkov torej! Pogonski motor melodije in razvoja dogodkov ostaja edinstveni kitarski pristop briljantnega Mihe Petrica, ki mu daje varno zaslombo izjemna ritemska naveza Moder-Kožar. Miha se je odlično znašel, razdrl je originalno jazzovskp formo in jo obrnil svoji percepciji glasbenega eksperimenta v prid učinkovito kar se da. Duhovitosti triu ne manjka. Skladba je ohranila glavo in rep zažarela, pa je v sladostrastni jazz rock fusion maniri samonikle glasbene esence posodobljene forme Moonlight Sky. Drugi del nastopa se je torej vrtel po rockovskih tirnicah. Kanček hrupneje torej. Ker prvega dela nisem užil, domnevam da je v njem Petric uporabljal izključno akustično kitaro. V drugem delu se je namreč ni niti dotaknil. Da bi pripeljali fantje svoj koncert k atmosferičnemu vrhuncu, so razlomili še Hendrixov standard Red House, piko na »i« večera duhovite in brezmejne zabave v rokah bogastva Moonlight Sky improvizacijskih akrobacij, pa je prinesla zaključna Jovano Jovanke, ki je v izvirniku tradicionalna makedonska ljudska pesem. Petric strogo vzdržuje igranje s prsti desnice, po vzoru znamenitih viž šeststrunske teorije Vlatka Stefanovskega (Leb i Sol). Pravilno. Stik glasbenika, njegove glasbene percepcije ter instrumenta, kot izraznega »podaljška« idejne realizacije, je tako kar se da pristen.
Na pol v temi. Fantje so imeli le v hrbet uperjene tri skromne reflektorske brljivke. Ta reč in odsotnost mikrofona, jih je kanček oddaljevala od publike, ki je sicer do kotička zapolnila sedišča dvorišča bara Pod gradom in navdušujoče nagrajevala skupino ob zaključkih skladb, kot tudi na zaključkih solističnih avantur posameznikov. Moonlight Sky ostajajo torej koncertna atrakcija. Zapeljejo s slikovitim arzenalom fuzije mnogoterih žanrov, organskim zvenečim tenom, ki je toplo privlačen in s trianglom instrumentov učinkovito zapolnjen (izkoriščen). Dotik spontanega in nepredvidljivega razvoja dogodkov je vseskozi prisoten in ostaja pomemben element karizmatične privlačnosti odrske esence Moonlight Sky.
Galerija slik
