Kraj: Teatro degli Arcimboldi, Milano, Italija
Datum koncerta: 24.03.2006
Število obiskovalcev: 3
Cena karte: 13.000,00 – 25.000,00 SIT
Wot’s…Uh the Deal!!! Trije polni busi, s klenim vodjo, neustrašnim Concert Freakom na čelu, v totalni akciji! Invazija na Milano se je začela. Okrog 17:00 smo že postopali in mencali na mestu greha. Čas smo prebili v bližnjem zabavno nakupovalnem centru, ki je bil sila podoben našemu Koloseju in je kot tak premogel celo nekaj restavracij izmed kopice katerih smo izbrali naravnost takšno, kjer strežejo le vino/steklenico in ne vina/kozarec. Torej postrežba ustekleničenega vina je bila možna, medtem ko vina točenega v skromen decilitrski kozarček, pač nisi mogel naročiti. Govora je o ameriški Steak House, čeprav smo hlepeli po porciji špagetov, paradoks globalizacije pač,… Ah te ameriške (večinoma) “smeti” nemarno raztresene vsepovsod po Zemlji,… včasih jim dejansko ni para.
Okej gremo k bistvu. Ne bom pisal biografije velikana rock glasbe, kateri je 06.03.2006 napolnil 60 let, a šlo je v bistvu za dogodek, ki je v glasbenem svetu za letošnje leto eden samih vrhuncev. Z Gilmourjem na odrih gre v bistvu za najbolj pristno kontinuiteto Pink Floydovskega koncertiranja, ki je zamrlo po letu 1994.
Teatro degli Arcimboldi je dvorana v stilu našega Cankarjevega doma in premore prostora za vsega 2.500 ljudi .Cene so bile zasoljene kot vrag in najcenejše so bile 13.000,00 SIT, če si se “skromno” zagrebel za sedenje v galeriji drugega nadstropja. Seveda je v Teatru vrelo kot v mravljišču, originalni artikli uradnega “merchandise-a” so imeli veselo navite cene, medtem ko so zunaj “nomadski” trgovci prodajali kvalitetne majice okusnega dizajna za vsega 10,00 €.
Hvala bogu, da ni predskupine. Te mi vselej požrejo živce zaradi čakanja. Sicer pa najti legitimno predskupino Gilmourju, to bi bilo tudi življenjsko delo za nominacijo Oskarja. Naenkrat so se ugasnile luči v dvorani. Narod je v en glas vzdignil prekleto glasen rjovež navdušenja, ki mi je skoraj raznesel oba bobniča. Hudiča, da ne bo tako skozi cel koncert sem se ustrašil, kajti pri temperamentnih Italijanih, ni to prav nič posebnega. Dvorano so medtem že preplavili zvoki Castellorizon. V trenutku, ko je odjeknila prva nota kitare je posvetil snop žarkov v znani obraz, znanega nam starega prijatelja iz “floydovskih” časov. Ljudje so znova v en glas odrepetirali novo kanonado ploskanja in glasnega, skorajda ne deliričnega, vpitja. On An Island in vsa skupina je z Davidom na odru. Sivi gentelman na klaviaturah? Prekleto je podoben Richardu Wrightu, Davidovem Pink Floyd kompanjonu. Poleg njega Jon Carin, še en klaviturist, ki je nekoč že sodeloval s skupino Pink Floyd. Na Gilmorjevi desni Guy Pratt, basist, ki se lahko pohvali s Carinovim stažem in nadalje na desni sam samcati legendarni Phil Manzanera, sicer kitarist Roxy Music, medtem ko je za bobni sedel manj znani Steve Di Stanislao. Zvok skupine, ki je bil malenkost prenaglas skozi On An Island, so zadolženi zanj po srednjem inštrumentalu popravili. David je ob napovedi druge pesmi The Blue povedal, da nameravajo on in njegova kompanija v prvem delu koncerta v celoti odigrati novi studijski album “On An Island”. Kot pravi perfekcionisti, so pripravili vse potrebno, da se je glasba skladno zlivala z scenografijo (“light” šov), ki je bil pač tisti, katerega je David povzel iz svoje matične skupine. Ta vizualizacija z glasbo nas je odpeljala naravnost v drugi svet. Naravnost na otok. Modrina je bila nalezljiva in nisi se ji mogel preveč dolgo upirati. Da bi Gilmour čim prej privabil na oder samega Dicka Parryja, je nekoliko obrnil vrstni red pesmi in namesto Take A Breath, so pričeli z atmosferičnim inštrumentalom Red Sky At Night. Temu primerno je oder preplavila temno škrlatno rdeča svetloba, ki je bila sfokusirana seveda na legendarnega saksofonista, ki je igral za Pink Floyd že na plošči “The Dark Side Of The Moon” (1973). Po tem vskočijo fantje v odlični “bluesy” komad This Heaven, kjer vzame Gilmour prvič na koncertu svoj strašni naprstnik – prstni drsnik (če skušam sloveniti), položi akustično kitaro na stojalo v ležeče vodoravni položaj, kot bi dete v zibelko deval in prične vleči z njim po strunah. Ja, ja “The Meddle” zvoki, brrrr…. kaj so delali mravljinci. Sledila je Then I Close My Eyes s preprostim, a impresivnim “delay” motivom, iz katerega je skupina razvila grandiozno atmosfero, saj je na koncu zvenelo v dvorani vse skupaj kot, bi bil na odru prisoten cel filharmonični orkester. Šele potem je skupina prvič resneje “rockovsko” vžgala in končno je prišel na vrsto že omenjeni Take A Breath, kateri je prinesel na oder in v dvorano absolutno nova občutja in atmosfero. Oder je vzplamtel. Nezamenljivo “floydovsko” reflektiranje nas je vsrkalo v pesem. Skupina je postala na odru naenkrat sila živahna in nas popeljala s čvrstim “rockovskim beatom” k vse bolj intenzivnemu pozibavanju na stolih. Smile je prevrnila nazaj vse skupaj v novo nežno krhko lebdenje, Gilmour znova s “prstnim drsnikom” in akustično kitaro vleče “doooooooolge slide” po strunah. Ob sledeči pesmi A Pocketful of Stones smo dobesedno otrpnili, kajti pesem je ledeno hladna, obskurno temačna, a z izrednim psihadeličnim momentom. Prvi del je bil sklenjen z zaključno pesmijo Where We Start in je trajal celo uro. Gilmour je s svojo družbo uspel pričarati edinstven svet po vzoru prave floyd magije, svet ki me je odpeljal v trans in ko so glasbeniki zapustili oder, sem odhlačal ven na hodnik in 20 minut strmel v veliko avlo, katero so ljudje hiperaktivno zapolnili. Glavo sem imel popolnoma prazno in občutek je bil, kot da bi bil v nekem filmu, ali sanjal čudne sanje. Vse je migotalo pred menoj, mali ljudje so pod menoj tekali, kupovali majice, naročali kavo in vodo ter mrzlično onesnaževali ozračje, pardon polnili WC prosotore…
No da potegnem črto nad prvim delom in se spustim na realna tla. Navkljub sladostrastju, ki smo mu bili deležni, prvi del ni bil optimalen ali tak kot bi si ga želel in pričakoval. Najprej zvok na začetku koncerta. Skupina je bila preglasna. To so hitro sanirali in spustili reglerje sredi komada On An Island na ušesom prijazneje dostopno količino decibelov. Drugič pa tudi petje Davida Gilmourja ni več takšno kot nekoč. Zlasti v visokih legah ni več prepričljiv in kar nekajkrat ga je malo “pobralo” ali pa mu je zmanjkalo glasu da bi ubral odločen in ustrezno uglašen ton. Solaža v On An Island tudi ni bila popolna. Magneti niso vlekli kot je treba in med dolgimi “pull off-i” so se toni prehitro izgubljali, tak da solaža ni imela potrebne kontinuitete, pesem pa je tako izgubila potrebno visoko vzdušje, ki ga nosi sicer na studijskem albumu in ki jo mojster slide kitare sicer tako učinkovito lahko oživi. Torej upam, da bodo roadie-ji in Gilmour naslednjič bolj pozorno zvezali sustainer z magneti in bo “vleklo” tako kot se zagre.
Drugi del. Tema na odru. Prva silhueta je bil Rick Wright. Melotron odpre nadaljevanje. Uvod torej. Kaj neki bi temu lahko sledilo. “Pliiiink” … To je vendar Shine On You Crazy Diamond. Fantastika, ni kaj. Seveda Gilmour na kitari, Parry na saksofonu, Wright perfektno na klaviaturah. Vse je deluje brezhibno, dokler…, da znova dokler. Dokler Gilmour ni odprl ust. Bobni utihnejo in komad se prelevi v balado natanko na mestu, kjer vanj vstopijo verzi. Gilmour je skrivenčil linije in jih speljal po poteh lastne improvizacije pač nižje, da jim je lahko bil kos. Seveda je vzdušje vzplamtelo ob sleherni solaži in skozi dvorano je završalo da je bilo joj! Ljudje so nekajkrat dobesedno cepetali ob tla, da so se le ta pošteno zatresla, a vokalna predstava je le kanček pešala. Lepo presenečenje je sledilo v nadaljevanju, ko je glavni vokal prevzel Rick Wright in so Pink Floyd, pardon Gilmour et. al. pričeli z Wearing The Inside Out. Komada na turneji “Division Bell” Pink Floyd namreč niso igrali. Nekako sem v refrenu pogrešal ženske back vokalne linije originala, ki “sedejo” perfektno vanj, saj sanacija le teh z moškimi, nekako ni bila ustrezno nadomestilo. Preskok na zapuščino Syda Barreta in akustično pesem Dominoes z Barettovega drugega solo albuma “Barett” (1970), je bila zelo ljubezniva in prikupna poteza, za njo pa ni v tem v ničemer zaostajala Fat Old Sun. Ta pesem je skozi vsa ta leta zelo zrasla, saj šteje namreč 36 pomladi, odkar je izšla leta 1970 na floyd plošči “Atom Heart Mother”. Prvi del je bil akustičen, z Gilmourjem seveda v absolutnem ospredju, v drugem delu se aktivno vključi v komad ritem linija, na koncu pa si vsi privoščijo krajši izhodni “jamm”, ki je odlično zažgal na odru. Obe omenjeni pesmi sta na set listi med Gilmourjevo turnejo v izbranih večerih občasno zamenjani s Coming Back To Life ter Wot’s…Uh the Deal.
Čutilo se je, da je avditorij naravnost ekstatičen. Trenutki ekstaze in navdušenja pa so poskočili v trenutku, ko sta oder zajela (nasneti) shizofrenični krik in njegov odmev. Ta se je zlil v debelo masivni E mol, ki je naznanil Breathe. To je delovalo brezhibno! Perfektno. Vse je bilo usklajeno. Zvok vokali, spremljevalni vokali, Gilmour in nezamenljivo igranje kitare enkratnega pečata, neponovljive ali težko ponovljive zaščitne znamke. Perfekcija ni popuščala tudi v Time, ki Gilmourju vokalno še vedno zelo godi. Mogočen zvonec, ki je krasil set bobnov, pa je pomenil le nekaj. High Hopes! Brez besed sem ostal, brez misli. Gilmour se je posvetil igranju klasične kitare in v ospredje je ob njegovem petju stopal nezamenljivi zven njegovih plastičnih strun po koncu izjemnega pastoralnega uvodnega dela. Pesem mnogoterih atmosfer, izjemnega srednjega inštrumentalnega dela. Dejansko me je kar dvignilo iz sedeža, dejansko sem se težko zadrževal v normalnem psihofizičnem stanju. Gilmour seveda ni pozabil na izhodni del in “steel pedal” kitaro, kjer je barvito smukal strune, kot jih zna le on. Konec je bil vrhunski. “Steel pedal” je spontano utihnil in melodija, ki je prej le držala ozadje kompozicije (Wrightove in Carinove kalviature) je naenkrat zapolnila dvorano. Umetniki so umetelno s prvinskim občutkom popolnoma nežno vse tiše iz kroga v krog izpeljali “fade out” v popolno tišino. Skoraj popolno tišino, saj je dvorano znova zajel plaz mrzličnega vzdušja temperamentnih italijančkov. Bili so zares preklemano glasni in v trenutku sem si zaželel, da bi vsem v dvorani zvezali roke in jim prelepili usta z neprepustnim selotejpom. Tišina je namreč pomemben del floyd sveta “brača talijani, zar vam to nije jasno!”.
Gilmour je za konec popeljal v nebesa občinstvo. Zvok. Znani zvok. Je kje v bližini podmornica? Ne morem verjeti! Bila je Echoes… bila je tista 23 minutna umetnina kakršne so bile popularne pred 35 leti in odigrana je bila grandiozno nad vsem. Izmed vsega je najlepše približala Pink Floyd. Izmed vseh kompozicij tega večera se je njen performans resnično najbolj jasno svetil. Bal sem se da bodo fantje igrali nekakšen “medley” in da se zgolj neslano šalijo s tistimi začetnimi zvoki iz Echoes. Potem pa se vključi vokal. Nezamenljivi duo Wright – Gilmour. Brrrr znova mravljinci. Po “miljardi” let Echoes znova na odru iz ust in kitare Davida Gilmoura. Pesem mnogih motivskih preklopov, mnogoterih vzdušij. Lahko bi jo prekinili kadarkoli in preklopili na recimo Another Brick In the Wall pt. II ter v trenutku prodali svoj intelekt, pa niso. Igrali so celo pesem od začetka do konca in dvorano je preplavljala enkratna magija glasbe, oplemenitena z markantnim “light” šovom.
Pravega fana mora ob tem preplaviti resničen občutek sreče. Po koncertu sem kramljal s človekom ki jih šteje nekaj manj kot Gilmour in ni mogel priti k sebi, ko je bil priča izvedbe komada, ki je zaznamoval njegovo generacijo pred 35 leti .Bil je presrečen in na jok mu je šlo od vidne ganjenosti! Gilmour in sodelavci so oder zasičen z meglo zapustili, odigrali so Echoes popolno, a “thank you” ob koncu nikakor ni sodil zraven. Že samo navijanje množice je močno skalilo prelepi novi svet, ki so ga fantje ustvarili in pustili ob odhodu za seboj na odru. Nepozabna katarza.
Po nekaj požirkih krepčilne vode, so se vrnili na oder in dali množici tisto, kar pač morejo dati. Wish You Were Here! Standardna “flawless” izvedba. Po koncu napove Gilmour zaključno pesem in se globoko zahvali prisotnim v dvorani za vso podporo. Verjetno ena najlepše klasično skomponiranih pesmi v zgodovini Pink Floyd z eno najbolj presunljivih solaž, ki jo je spravil skupaj David v svoji karieri, Comfortably Numb. To pot v predrefrenu poje “lead” vokale Wright, brez slehernih spremljevalnih vokalov, kar je približalo pesem originalu s plošče “The Wall” (1979), skupina pa tudi ni uporabila začetnega močno “skompresiranega” sirensko “nadistorziranega” zvoka, ki zaznamuje verzije te pesmi, ki so jih igrali Pink Floyd na poslednjih dveh turnejah. V refrenu se Gilmour in Wright na glavnem vokalu zamenjata. Čakal pa sem seveda na izhodno solažo, ki je pač poglavje zase, kot je pač prenekatera Gilmourjeva solaža poglavje zase. Gilmour je kot npr. Knopfler. Le en ton udari in takoj veš kdo ima kitaro v rokah.
Šova je bilo tako pač konec. Vse ima svoj konec. Včasih se je s tem sila težko sprijazniti. Spet sem bil v drugem svetu in v stanju, ko sem stresal v prve pol ure po koncertu nekaj senzacionalističnih superlativov, kar je pomenilo, da potrebujem čimprejšnjo ozemljitev za normalno funkcioniranje. To je prišlo v avtobusu na poti nazaj zelo kmalu, ko smo se nenadejano izgubili ter tavali po lokalnih cestah okrog Bergama, kajti Italijani so se odločili ravno ponoči zapreti avtocestni odsek in ga prenavljati. S tem, da niso predhodno označili obvozne poti. Italija pač. Prometna grozljivka! Tako smo bili malo pred deseto v Ljubljani. A zanimivo bo pogledati kako bo na Gilmourjev izziv odgovoril junija v Veroni Roger Waters. Gimour na turneji je eden letošnjih vrhuncev rock scene. Ne le to. Je eden najbolj pomembnih dogodkov letošnjega leta. Vprašanje je, če se bo še kdaj ponudila takšna uživantska priložnost pristnega oživljanja Pink Floyd. Sanje so postale resničnost! Upajmo, da se še kdaj ponovijo.
Setlista
1.Castellorizon
2.On An Island
3.The Blue
4.Red Sky At Night
5.This Heaven
6.Then I Close My Eyes
7.Take A Breath
8.Smile
9.Pocketful Of Stones
10.Where We Start
—-prekinitev (cca. 20 min)
11.Shine On You Crazy Diamond
12.Wearing The Inside Out
13.Dominoes
14.Fat Old Sun
15.Breathe
16.Time (incl. breathe reprise)
17.High Hopes
18.Echoes
—dodatek
19.Wish You Were Here
20.Comfortably Numb
Galerija slik
