“Zornifikacija” cerkvenih orgel sredi Cankarjevega doma (2019)

0 108

“Bizarno ustoličenje Zornovega raziskovalnega duha, z ustvarjalno misijo rabe cerkvenih orgel. To pot so bile priročne kar tiste, ki krasijo balkonski prostor Gallusove dvorane našega Cankarjevega doma.”

Lokacija: Ljubljana / Cankarjev dom (Gallusova dvorana) / Slovenija
Datum: torek, 18.06.2019


Prihod Johna Zorna v Cankarjev dom, v sklopu 60. Izdaje Jazz festivala Ljubljana, dostavlja seveda avtomatično na festival njegove programske vrhunce. Še pred  John Zorn Bagatelles Marathon, napovedanim za sredo, 19.06.2019, je John Zorn 60. ob jubilejni izdaji festivala, Cankarjevemu domu poklonil brezplačni koncert, ki ga je zaigral v Gallusovi dvorani dan prej, povsem sam, v družbi enega najmogočnejših instrumentov, ki jih je ustvarilo človeštvo.

Vendar pa je narava tokratnega koncerta narekovala, da je moral John Zorn nastopiti na balkonu Gallusove dvorane. V družbi brlivke, obrnjen pa je moral biti s hrbtom proti publiki, v sedečem položaju in povsem sam. Zakaj tako? Sedel je namreč za orjaške (cerkvene) orgle. Veliki mojster bizarnih glasbenih ekscesov in avant-sladostrastij, v osnovi izjemno plodoviti komponist, dirigent, seveda multi-instrumentalist, a v izhodišču svoje glasbene izobrazbe vseeno pianist, je tako v Cankarjevem domu predstavil tudi šesti del svojega opusa posnetih koncertov na različnih prizoriščih sveta, ki jih je posledično vedno igra na drugih orglah.  Zadnji, to je šesti del njegovega projekta »The Hermetic Organ«, s katerim je pripotoval v Ljubljano, prinaša navdih nad srhljivkami Edgarja Allan Poea, pri čemer je John Zorn po svoji glasbeni viziji ustvaril glasbeni aranžma za The Masque of Red Death, ki jo je izvedel tudi v Cankarjevem domu ter ji ob tem nadel edinstveno ter neponovljivo preobleko, kot je to veleval tistega večera trenutni impro-navdih tega glasbenega velikana.

Temačni ambient Gallusove dvorane, je bil torej kot nalašč za rojstvo glasbene srhljivke navdahnjene nad “zgodbicami” Edgarja Allana Poea, je torej soustvaril izkustvo, ki mu ni para. Odveč je razlagati, da je Zorn kot genij improvizacije, presunil z implantacijo nekaterih zvokov, ki jih obče uho prebivalca tega planeta zagotovo ne pozna, ko pomisli na cerkvene orgle in po navadi asociira z njimi največ do Bachove Tokate in Fuge v D molu. Zorna je težko spraviti v nekaj stavčnih povedi. To ne preseneča in človek se po srečanju z njim sprašuje, kako naj občutja spravi v »tipkani format«, da bo do bralca “post festum” kredibilno prenesel vsaj kanček vse koncertne magije in brezmejne lepote, ki ga rojeva glasbeno vizionarstvo tega slikovitega umetnika. Res, da je v grobem moč reči, da je Zorn na orglah “sinteza neo klasike s prosto improvizacijo”, deležni smo bili celo mimobežnega plasmaja arabesk, pa je način, kako do tega pristopa Zorn na orglah, pravzaprav osupljiv. Na trenutke tudi grozljiva mantra, ki te lahko hipnotično zaziblje in potegne v paralelni svet, pa znova nenadoma predrami v stanje budne konciznosti, deluje v vsem zemeljsko, v zvokih povsem organsko, elementarno, ki budi razbeljeni zemeljski nukleus, ki sili magmo da izbruhne skozi razpoke zemeljske skorje. Erupcija, ki kliče po nenehni transformaciji, preoblikovanju, po novem rojstvu, novi smrti. Z eno besedo velika erupcija. Od znotraj navzven. Zorn je dele kompozicije nastavil tako, da je sprva spravil iz orgel, grmenje temelječe na rabi ekstremno nizkih zvokov, ki so polnili ozadje zvočne slike. Kot pritajeno grmenje, ki »straši« v ozadju, preko tega pa je seveda oblikoval glasbeno substanco orglarske improvizacije, ki ni skoparila tudi z akordnimi plazovi, ki so rešetali prostor. Bizarno ustoličenje Zornovega raziskovalnega duha, prava »zornifikacija« cerkvenih orgel. Zorn pri tem ne troši tonov. Pristopa z občutkom in v vsem česar se loteva, brezmejno uživa. Linije orgel je v kontrapunktih dopolnjeval s tenor saksofonom, ki ga je igral z levico, medtem ko je držal linije orgel. Harmonije in tone polaga Zorn v presunljivo kontrastno slikanico, polne neobičajnih, to je nenavadnih form, kjer sobivajo taisti  toni in harmonije v progresivno avantgardnem dialogu absolutnega stremenja po svobodoljubnem avanturizmu. In neobičajno postane »običajno«.

Začetek in konec koncerta sta bila zapeljana na enak način in krog se je sklenil. Zvočno in motivsko. Kot je Zorn začenjal koncert in gradil polagoma z zlaganjem zvočnih pastel, tako ga je polagoma »ugašal«, ko je »zapiral« tone in harmonije. Ton za tonom, do popolne tišine, v sam konec tega presunljivega in enkratnega koncertnega druženja ter orglarske mantre. Čeprav je narod zahteval še, se je John teatralno vrnil sicer še enkrat do orgel, a le zato, da pospravi tenor saksofon, ki ga je odnesel s seboj v zakulisje, ob tem pa ni pozabil še zadnjič pomahati publiki  v slovo. Do drugega dne torej, ko se snidemo z njegovim Bagatelles maratonom.

avtor: Aleš Podbrežnik
(fotografiranje koncerta ni bilo dovoljeno)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X