Fire! – skandinavski ogenj barvitega avant-prog, jazz in punk ekscesa (2019)

0 62

“Fire!« švedsko norveška naveza, se pravi »skandi pristop« potentne fuzije rocka in sodobnih jazzovskih potegavščin, v nedrja avant-eklekticizma, zveni resnično kot specifični konglomerat bogate skandinavske scene neobičajnosti mnogih glasbenih skrajnežev.”

Lokacija: Ljubljana / Klub Cankarjevega doma / Slovenija
Datum: torek, 18.06.2019


Po druženju z velikim Johnom Zornom, ki se je v Gallusovi dvorani in dobre tričetrt ure, preizkušal v vlogi »cerkvenega« orglarja, so za slikovito nadaljevanje drugega dne letošnje izdaje Jazz festivala Ljubljana, poskrbeli skandinavski Fire!. Ti so do zadnjega kotička napolnili klub Cankarjevega doma. Trio vodi neverjetni pihalist Mats Gustaffson, za ta koncert je basista Johana Berthinga, ki pričakuje naraščaj, zamenjal Jo Myhre, medtem ko ostaja gospodar časa na bobnih v ekipi še naprej Andreas Werliin. Prav za to priložnost je bend povabil k sodelovanju tudi pevko Mariam Wallentin, sicer Werliinovo soprogo, s katerim sta pred formacijo Fire!, sodelovala znotraj zasedbe Wildbirds & Peacedrums, ki je gostovala na studijskem prvencu skupine iz leta 2009 imenovanem »You Liked Me Five Minutes Ago« in sicer deluje v razširjeni, to je orkestralni verziji ekipe Fire! (Fire! Orchestra). Glede na nadaljnja povezovanja Fire! v različna glasbena telesa in s tem povezane albumske izdaje, je pravzaprav aktualni in novi album zasedbe »The Hands« (2018), nekakšen delni obrat h koreninam, se pravi k prvencu in posnet v slogu udarnega tria, podobno kot prvenec.

Fire!« švedsko norveška naveza, se pravi »skandi pristop« potentne fuzije rocka in sodobnih jazzovskih potegavščin, v nedrja avant-eklekticizma, zveni resnično kot specifični konglomerat bogate skandinavske scene neobičajnosti mnogih glasbenih skrajnežev, kamor z lahkoto prištevamo tudi eksperimentalni trio Fire! Na oder so prinesli sintezo punka, jazzovskih improvizacij z okruški free jazza in celo noisea. A vseskozi kompaktno in koncizno. Bolj, ko so tekle minute koncerta, bolj našobljen in hrušč in trušč so ustvarjali odrski akterji. Na koncu se je bend pod poveljstvom čvrstih motivskih form Gustaffsona in Myhrea, zatekal skorajda v čistokrvni punk šundr, svoje pa je dodajala izvrstna pevka Mariam Wallentin, ki je s svojim ekstravagantnim pristopom iskanja neobičajnih vokalnih muzikaličnih form, ki nosijo celo nekaj simpatije z vokalom Björk, perfektno vklopila v razpenjeno, a večji del duhovito raziskujočo glasbeno naravo tria.  Mariam je seveda v delih, kjer je bend razvijal instrumentalno naravo, uporabljala dodatne žvončkljajoče predmete,ki so dopolnjevali zvok. Bend ne pooseblja le golega šundra in igranja na moč. Zna se izredno složno umirjati, pri čemer prihaja Werliinova domišljija, v siju rahločutno senzibilnega metličenja (na hi-hat je polagal večkrat tamburin), pokrivanja open z deko, ob sicer izredni eksplozivni kinetiki zapolnjevanja prostora (pod motivi) z bobni, toliko bolj do kontrastnega izraza. Gustaffson in Myhre sta skrbela torej za kreacijo plazovitega zvoka, kjer je vokalno delovanje Miriam Wallentin funkcioniralo največkrat v vlogi dodatnega vokala, čeprav stoji za petjem tudi poezija. Zanimivo je bilo spremljati disonantne odklone med vokalnimi linijami in linijami saksofonov, sekvencerja ter bas kitare, ki pa so se že v naslednjem trenutku, neverjetno, skorajda instinktivno sporazumeli in soustvarili (v muzikaličnem oziru) sila otipljivo harmonijo.

Gustaffson je uporabljal bariton in tenor saksofona, obenem, pa je mestoma dopolnjeval nizko doneči in prostor grmečega basa, tudi z zvočno manipulacijo sekvencerja. Naefektirani bas in sekvencer sta v gradnji zvoka sprožala, kar nekaj noise trikov.  Včasih so elementi jazza tako močno prikriti, da o jazzu skorajda ni moč govoriti, glasbena estetika in eklekticizem skupine, pa se v teh trenutkih  zelo posebno, pajdaši, ob siceršnji jedri punk vzmetnici, tudi z avantgardno progresivo in več, z rockom v opoziciji (RIO).

Fire! nagovarjajo poslušalca, kot pove njihovo ime, brezkompromisno in ga zvočno zasipajo z vseh razpoložljivih položajev. Werliin kot predstavnik tipske skandi jazzovske šole bobnanja, je vseskozi vneto in dinamično izkoriščal prostor za bobnarske improvizacije, ki jim ni in ni bilo videti konca. Klasičen set bobnov, z globokim tomi ter večjim in manjšim kotlom. Rušilni zamahi, igrani z rabo celega telesa, ki jim tako zvočne prodornosti v skupnem glasbenem jeziku skupine ne manjka.

Bend se je torej polno razživel in odtrgal z vajeti, zlasti v zadnjih dveh točkah in tako dvignil publiko kvišku, do atmosferičnega vrelišča zaključnega koncertnega krešenda. Ura je odbila krepko preko enajste zvečer, ko se je nastop sklenil z njim vred pa tudi programski del drugega dne 60. izdaje Jazz festivala Ljubljana.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X