10 Motörhead albumov, ki morajo domovati v slehernem gospodinjstvu!

0 260

28. 12. 2020 je minilo pet let odkar je svet ostal brez svoje prve rock ikone. To je bil Ian Fraser Kilmister, vsem znan kot Lemmy. Četudi se niti ni trudil, ali si tega želel. Bil je glasbenik, ki je rock’n’roll dejansko živel. Definiral je namreč osnovne postulate tovrstnega življenjskega sloga. Ob neverjetni karizmi in visoko pronicljivem intelektu, pa je ob reputaciji največjega pankrta v galaksiji, Lemmy vseskozi (hote ali nehote) populariziral svoj rock’n’roll znotraj mašinerije imenovane Motörhead. Rožljajoči Rickenbecker bas igran s kitarskim fraziranjem, mikrofon uperjen poševno navzdol in tisti edinstveni, in na miljo prepoznavni vokal togotnega brusilnega kolesa, je utelešen na 22 nepozabnih albumskih dosežkih skupine Motörhead, med katerimi je vselej težko prebirati favorite.

To pot ne bomo posegli po razvrščanju Motörhead albumov od dobrega, boljšega, k najboljšemu. To naj ostane privarčevano za kak drug čas. Naslednji prispevek predstavlja deset albumov diskografskega opusa Motörhead, ki bi po pravilih morali krasiti diskografsko zbirko slehernega gospodinjstva, v kolikor usmerja vsaj kanček pozornosti na pravi rock’n’roll.

Ob dušebrižnem predvidevanju, da imate doma že vsi najmanj kompilacijo “No Remorse” in pa koncertni dokument “No Sleep ’till Hammersmith”, predstavljamo torej jagodni izbor albumskih detonatorjev skupine, ki smo jih tokrat razvrstili po abecednem redu. In nenazadnje. V tem prispevku je med vrsticami zapisano tudi to, kateri so po naših ocenah najboljši Motörhead albumi.

»1916« (1991):

Do leta 1991, ko je izšel album »1916« je postalo jasno, da snemajo Motörhead vselej najboljše albume po kariernih šokih. Štiri leta so pretekla od albuma »Rock’n’Roll«, da je bend znova zavil v studio. Pod okriljem nove pogodbe, tokrat z bolj pogoltno založbo, so spravili Motörhead od sebe dva albuma. Najprej enega svojih boljših, ki pa mu je sledil verjetno celo najslabši. No prvi med obema in hkrati zadnji s Philthyjem, je tudi tisti album s katerim je skupina, ki je do tistega dne tako rekoč povedala vse, svojo znano embalažo znova kremenito prepakirala in reciklirala ter postregla z brezbožno eksekucijo klasik, kamor prištevamo: Going To Brasil, I’m So Bad (Baby I Don’t Care) in The One To Sing the Blues. No založba Epic/WTG Records je svoj pravi obraz pohlepa pokazala kmalu potem, ko je vzela skupino pod svoje okrilje. Oblastniško jim je »potaknila« svojega producenta in ko je Lemmy odkril, da je Ed Stasium nasnel v miks skladb tolkala in tamburine, ga je nagnal iz studia. Navkljub baladi Love Me Forever in pa Angel City s saksofonom (!), odbija »1916« uspešno glavnino vseh napadov mehčanja zvoka in polnokrvno vzdržuje pregovorno rock’n’roll krvoželjnost in pravoverje skupine.  

»Ace of Spades« (1980):

V finalnem izboru je težko izbirati med dvema Motörhead albumoma in reči kateri med njima je najboljši, ne da bi pri tem drugemu storil krivico. Vselej je težava, ko se skupaj na takšnem »ražnju tehtanja« znajdeta »Overkill« in »Ace of Spades«. Vseeno pripada titula zmagovalca v tem ringu albumu »Ace of Spades«, to pa zavoljo zloglasne naslovne skladbe, ki dejansko že 40. let poganja Zemljo okrog svoje osi. Tej držijo veličastno granitno opornico neverjetno karizmatične točke, kot je zabavni »spaghetti western« moment imenovan Shoot You in the Back, pa serija testosteronskih salv na čelu z Love Me Like A Reptile, The Chase is Better Than The Catch in Jailbait. Tu pa je seveda tudi neminljivo posvetilo skupine svojim odrskim tehnikom in delavcem, ter ena najmarkantnejših skladb celotne Motörhead kariere, to je (We Are) The Roadcrew. Album, ki je sam po sebi definicija rock’n’rolla in album, ki ga morate imeti, četudi vam ni jasno kaj pomeni rock’n’roll.

»Another Perfect Day« (1983):

Prvi album po koncu klasičnih dni skupine in po odhodu Eddie Fast Clarka, je bil glasnik vstopa v turbulentno obdobje. Verjetno niste privzdignili niti ene obrvi, saj je turbulenca drugo ime za življenjski slog te skupine. Temu navkljub, se je Lemmy odločil sprejeti silno riskantno potezo, ko je razglasil za novega člana skupine nekdanjega Thin Lizzy vrača na kitari Briana Robertsona. Robbo je bil poln muh. Na odru je nastopal v gizdavi opravi kombinacije Marka Knopflerja (teniški trak okrog glave) in baletnega plesalca (baletni copatki, spandex), ter brez trohice spoštljivosti, v vseh svojih manirah, šegah in navadah, dražil in izzival ubogega Lemmyja. Njegovo igranje pa je bilo znova izvenserijsko. To se čuti na sleherni sekundi tega, naravnost briljantnega in unikatnega izdelka celotne kariere skupine. Če izklopimo za hip vse misli in vse zunanje dražljaje, je »Another Perfect Day«, v tehničnem oziru, in odštevši Philthyjevo bobnarsko “progresivnost” – zlasti kar se kitarske igre tiče-, celo najbolj izpiljen album Motörhead kariere. To napove že takoj njegov uvodni del in kup kitarskih figur, okraskov ter fines preko celotne minutaže albuma, ki jih je Robbo, v sicer monolitno začrtani in “zadušljivi” šabloni fraziranja v treh tonih, s svojo pronicljivostjo in duhovitostjo, uspeval vpenjati. Briljanten album v vseh ozirih. Krivično spregledan. Tega se je zavedel v zadnjih petnajstih letih Motörhead kariere tudi Lemmy, saj so klasike iz tega albuma znova vse bolj pogosto zahajale v koncertni repertoar.

»Bastards« (1993):

“Bastards” velja za album olajšanja, če ne kar odrešitve. Tako za skupino, kot njene privržence. Po nezavidljivem spogledovanju mehčanja zvočne narave, ali recimo kar naravnost pop-om, so Motörhead znova brezmejno eksplodirali in spravili od sebe verjetno enega najbolj oglušujočih, najhitrejših in najbolj abrazivnih dosežkov celotne kariere, pri čemer mu to krono ugrabi le še »Sacrifice«. Od uvodne On Your Feet or On Your Knees, pa Burner, Death or Glory, pa vse do apokaliptične Devils, drži album “Bastards” konzumenta v nenehni šah mat poziciji uničujočega »blitzkriega«. Ne smemo zaobiti niti enega najbolj gorečih in grabežljivih rock’n’roll manifestov v karieri skupine, ki je utelešen v neverjetno nalezljivi klasiki Born To Raise Hell. Po njej se je Epic Records gotovo še dolgo kolcalo, ker je izpustila izpod svojega okrilja skupino. Na tem albumu pa se nahaja tudi ena najbolj ganljivih in najlepših balad, ki jih je v svojem življenju napisal Ian Lemmy Kilmister – Don’t Let Daddy Kiss Me. Brez dlake na jeziku, gre za enega najboljših albumov v celotni Motörhead povesti.

»Bomber« (1979)

Za milimeter, nemara tudi dva, bolj umirjen, kot »Overkill«. Boj umirjen? He, he. Drugi album posnet in izdan znotraj leta 1979, je triumfalno nadaljevanje glasbene usmeritve, ki jo je skupina odkrila, utelesila in utemeljila z »Overkill«. Album s katerim se je rodil znameniti bombnik in pričel spremljati koncerte skupine in album, po katerem je bila skupina pripravljena, da osvoji svet. Po uvodni Dead Men Tell No Tales – to je Lemmy ljubko prekrstil v Dead Men Smell Toe Nails-, se prične album oglušujoče in hitrostno vzpenjati zlasti v svoji drugi polovici, ki jo načenja Stone Dead Forever in sklene ultimativna Bomber, pri čemer bi bil »Bomber« še hrupnejši, ako bi mu delal družbo tudi single Over the Top. Album »Bomber« je ultimativno delo, ki sestavlja brezgrajni albumski trojček klasičnih dni Motörhead šole rock’n’rolla.

»Orgasmatron« (1986):

Po treh letih lovljenja ravnotežja, sodnih obravnav, skratka negotovosti, so se Motörhead spravili v studio in v osveženi postavi spravili od sebe odličen album, ki poka od visokega odmerka svežih in neverjetno domiselnih fraz. Odgovor je seveda Phil Campbell. Velški kitarist je na tem albumu doživel svoj ognjeni krst. Ob neomajni figuri železnega kanclerja, je Campbell na tem dosežku bistveni kreator novosti, ki jih je ujel “Orgasmatron” in ki jih je od tu dalje Campbell snemal s skupino do konca njene kariere. »Orgasmatron« je pravi naslov albuma. Ekstaza za ekstazo, ki so jo preživljali Lemmy in kompanija v ne prav oddaljeni preteklosti, je pustila neizbrisen pečat na skladbah: Doctor Rock, otvoritveni Deaf Forever, Nothing Up My Sleeve, Built For Speed in zlasti fantastični sklepni naslovni skladbi. Vse skupaj držijo opornico enemu najbolj vznemirljivih albumov celotnega glasbenega opusa skupine.

»Overkill« (1979):

»Overkill« je album na katerem je skupina pustila demone preteklosti v post porodnih krčih svoje ustanovitve, za seboj. Z »Overkill« je motorno kolesje udarilo po vseh cilindrih in tako je nastala prva izmed klasik Motörhead trojčka albumov (zraven sta seveda »Bomber« in »Ace Of Spades«), ki so za vselej spremenili svet rock’n’rolla. Gre za redefinicijo rock’n’rolla za nove čase, z obrazom Little Richarda, letečega na konkretnem odmerku amfetaminov. Na tem albumu je skupina utelesila svoje železne klasike, ki jih je delavski razred sveta hipoma posvojil. Ob strašljivi rock’n’roll metamorfozi, ki jo pooseblja brezsramna in gorostasa naježenost hrumečih in kotalečih točk: Stay Clean, No Class, Metropolis, Capricorn, Damage Case, I’ll Be Your Sister, … človek dejansko sklene, da je »Overkill« delo blizu popolne perfekcije.  

»Overnight Sensation« (1996):

Čeprav je Lemmyjeva figura konstanta in definicija bistvenih elementov, na katerih temelji konstrukcija imenovana Motörhead, pa je taista konstrukcija seveda skozi dolgoživo kariero prenašala serijo takšnih in drugačnih potresnih sunkov, ki so njeno robatost vsaj deloma skušali obtesati. »Overnight Sensation«, ki je izšel vsega eno leto po »Sacfrice«, to je albumu, ki je bil v podanem pohujšanju sproščenih decibelov navidezno neprekosljiv, so Motörhead prešli znova v temeljni format tria in pustili upehanega kaplarja za seboj. Da gre za nove čase, namiguje tudi naslovnica albuma. Brez maskote »Snaggletooth« in “površno a prikupno” fotografijo z obrazi treh »policijskih osumljencev«, pri čemer je (po veku ali dveh) našla Lemmyja tudi brivska pena. »Overnight Sensation« postreže s fantastičnim naborom strupenega rožljanja, v katerem izstopajo na miljo prodorna in jedka družbeno-kritična I Don’t Believe A Word, pa naslovna skladba, kot tudi še en manifest enonočnih seans z dekleti v Broken. »Overnight Sensation« velja, ob »We Are Motörhead« za najboljše delo Motörhead v formatu tria: Lemmy, Wizzö in Mikkey Dee.

»Sacrifice« (1995):

»Sacrifice« sledi bliskajočemu in zmagovitemu formatu porogljivega predhodnika »Bastards«. Ne glede na vse večje težave z Würzlom s katerimi se je ubadal kvartet v zakulisju zgodbe o tem albumu, pa je nemara prav ta situacija, dodala nekaj dodatnih oktanov v pogonsko gorivo, skozi katerega se kreše podoba enega izmed najbolj uničujočih izdelkov Motörhead kariere. Naslovna skladba, za katero je Lemmy vselej svaril svojo publiko, da naj ne pleše nanjo, sicer si bo polomila noge, pa je triumfalni zaključek ere skupine v formatu kvarteta. Ne glede na to, da je predhodnik »Bastards« prinesel skokoviti odklon v zgoščanju hrumečega poželenja, ki zbližuje novo najden izraz celo s prvinami speed in thrash metala, pa je »Sacrifice« kot celota, še bolj uničujoč od predhodnika.  

»We Are Motörhead« (2000):

Po nekoliko neprepričljivem »Snakebite Love«, za katerega je Lemmy povedal, da skupina ni imela niti ene skladbe v rokavu in to vsega mesec in pol pred pričetkom njegovega snemanja, je »We Are Motörhead« triumfalno popravil bledi vtis svojega predhodnika. Z naslovno skladbo, ki sklene vrtiljak brezgrajno neotesanega hrumenja, na katerem so Motörhead znova razvili tisto pravo jedkost, hitrost in rušilnost, čemur od nekdaj zavidata tako svet metala, kot punka, je »We Are Motörhead« brezgrajno svež albumski projektil, s katerim so Motörhead vstopili skozi vrata novega milenija na tipično svoj način. Vrata je pri tem namreč vrglo z ležajev k višku in odbilo daleč stran, sveže utelešenje v trskah, pa je našlo funkcionalnost v zobo-trebljenju.  

Avtor: Aleš Podbrežnik

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki