Caligula’s Horse: In Contact

0 64

Založba: Insideout Music
Datum izida: 15. 9. 2017
Produkcija: Sam Vallen
Dolžina albuma: 61.54 min
Zvrst: Progressive Metal/Progressive Rock
Ocena: 9.5/10


»In Contact« je bil četrti studijski album avstralskih progresivcev Caligula’s Horse, ki pogostokrat prestopajo tenko črto med progresivnim metalom in progresivnim rockom. To je bil njihov prvi album z ritem kitaristom Adrianom Golebyem in bobnarjem Joshom Griffinom ter obenem tisti dosežek s katerim so se dokočno prebili  med najpomembnejše predstavnike sodobnega progresivnega rocka in progresivnega metala.

Caligula’s Horse se je s prehodnim albumom »Bloom« (2015), njihovim prvim za znamenito založbo Inside Out Music, posrečilo doseči širšo progmetalsko in progresivnorockovsko skupnost, čeprav je bil komercialni uspeh tudi v domovini zelo skromen saj je njihova glasba že od nekdaj izrazito nekomercialna in precej bol kot ljubiteljem komercialnih radijskih postaj diši izbranemu okusu glasbenih gurmanov, ki prisegajo predvsem na kombinacijo visoke tehnične podtokovanosti članov skupine ter njihovo izjemno sposobnost za grajenje intenzivne in pogostokrat hipnotične atmosfere.

»In Contact« je bil v marsičem logično nadaljevanje uspešne glasbene formule z albuma »Bloom« in nadgradnja nekaterih skladateljskih in inštrumentalnih vrlin te ambiciozne in nadarjene skupine pod vodstvom glavnega kitarista  in skladatelja Sama Vallena, velikega ljubitelja legendarnih Steely Dan, ter pevca Jima Graya. Uvodna skladba »Dream The Dead«, ki odseva naslednji zrelostni korak pri njihovem artističnem razvoju, je slogovno bližje sodobnemu prog rocku kot prog metalu in marsikdo se bo med njenim poslušanjem na račun eteričnih ambientalnih sekcij ter melanholičnih vokalnih linij prej spomnil na kakšne Porcupine Tree kot denimo na Haken.

»Will’s Song (Let The Colours Run)« je precej bolj ‘navit’ dosežek s klasičnimi metalskimi ritmičnimi prvinami in trdo ustrojenimi kitarskimi pasažami, ki pa so vse po vrsti kompleksno zastavljene in lepo dopolnjujejo Grayovo kameleonsko vokalno predstavo. »The Hands Are The Hardest« je visokoatmosferična mojstrovina, kjer kombinacija mogočnih vokalnih harmonij in udarno-melanholičnih kitarskih pasaž ustvarja masiven zvočni zid, obenem pa ta ritmično dokaj kompleksna skladba ne izgubi na melodičnosti. »Love Conquers All« je melanholična ljubezenska balada kakršno bi, kljub njeni kratki dolžini, verjetno odobril tudi Steven Wilson.

Na eklektični poslastici »Songs For No One« se Caligula’s Horse dokončno razživijo in med grajenjem intenzivne atmosfere na subtilno-strasten način demonstrirajo vse svoje eksperimentalne veščine. »Capulet« je še ena melanholična balada z akustično usmeritvijo in nostalgičnim vzdušjem, ki kljub relativni preprostosti, navduši s svojo emocionalno globino. Še bolj s svojo ambientalno širino in aranžersko eklektičnostjo navduši »Fill My Heart«, ki je zaznamovan predvsem s prelepo kitarsko solažo. »Inertia And the Weapon of the Wall« ni prava skladba temveč dramatična naracija sredi katere Gray na precej svojevrsten način preizkusi tudi svoje teatralne in pripovedniške sposobnosti.

»The Cannon’s Mouth« navduši s poglabljanjem melodramatičnega vzdušja kar doseže predvsem s pomočjo mogočnih klaviaturskih zaves, jeznoritih kitarskih pasaž, nepričakovanih časovnih prehodov ter Grayevega vokalnega kameleonstva, medtem ko brutalni zaključek predstavlja precejšnje presenečenje. »Graves«, epska žalostinka številnih eklektičnih planjav, je več kot 15 minut dolgi ep, ki obenem predstavlja eksperimentalni in ambientalni vrhunec tega albuma. Epske kitarske harmonije, hipnotični simfonični aranžmaji in Grayeva izjemna pevska predstava skladbo uspešno popeljeta do njenega ambientalnega vrhunca. Zaključna skladba »Atlas (Reprise)« na račun otožne kitarske solaže, eteričnega pevskega pristopa in nostalgičnega vzdušja predstavlja nadvse posrečen finale tega vrhunsko odigranega, aranžiranega in produciranega albuma.

Caligula’s Horse so z »In Contact« dosegli naslednji zrelostni nivo v svojem artistični evoluciji ter ustvarili svoj do tedaj najbolj zanimiv in dovršen dosežek, ki obenem spada med najboljše progmetalske albume v zadnjem desetletju. Tudi v progresivnorockoski kategoriji je »In Contact« nedvomno spadal med vrhunce leta 2017 in je še utrdil prepoznavnost te še vedno relativno mlade avstralske skupine med ljubitelji eksperimentalne glasbe.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Dream the Dead
2. Will’s Song (Let the Colours Run)
3. The Hands are the Hardest
4. Love Conquers All
5. Songs for No One
6. Capulet
7. Fill My Heart
8. Inertia and the Weapon of the Wall
9. The Cannon’s Mouth
10. Graves

Zasedba:
Jim Grey – vokal
Sam Vallen – kitara, “vse drugo”
Adrian Goleby – kitara
Dave Couper – bas kitara, spremljevalni vokal
Josh Griffin – bobni

Gostujoči glasbeniki:
Jørgen Munkeby – saksofon, spremljevalni vokal na skladbi št. 10
Jake Morton – dodatni vokal
John Grey – dodatni vokal
Mitch Legg – dodatni vokal
Rick Collins – dodatni vokal
Sam Grey – dodatni vokal
Zac Greensill – dodatni vokal
Zak Muller – dodatni vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki