50 let albuma “Emerson, Lake & Palmer”

0 158

Emerson, Lake & Palmer so bili prva prava super rock zasedba v glasbeni povesti. Skupina je bila ustanovljena aprila, leta 1970 v Londonu. Nosilci njene postave so bili klaviaturist Keith Emerson, pevec, kitarist in basist Greg Lake ter bobnar Carl Palmer. Skupina je do danes prodala več kot 48 milijonov albumov, zanje pa prejela (samo na tleh ZDA) devet zlatih certifikatov. Še pred koncem prvega leta delovanja je izdala istoimenski studijski prvenec, s katerim je svojo entiteto za vedno vgravirala na posebnem mestu živahnega razmaha progresivnega rocka, s čimer je v marsičem vplivala na nadaljnji razvoj rock glasbe.

Prevrtimo za začetek na konec leta 1969.  Keith Emerson in Greg Lake sta se srečala decembra tega leta, ko so se Emersonovi The Nice in Lakeovi King Crimson znašli na skupnem koncertnem sporedu. Bilo je v San Franciscu, v dvorani Fillmore West. V popoldanskih urah 16. 12. 1969 sta Greg Lake in Keith Emerson velikopotezno kramljala o možnih opcijah njune skupne glasbene prihodnosti. Emerson je bil že trdno odločen, da bo ustanovil novo skupino, Greg Lake pa si je želel zapustiti King Crimson. Ko sta Michael Giles in Ian McDonald zavrnila nadaljnje koncertno sodelovanje s King Crimson, je takratna postava – vsaj v Lakeovih očeh – polagoma izgubljala pravo kredibilnost. Med tonsko vajo, pred nastopom ene izmed obeh skupin, sta Keith Emerson in Greg Lake za pokušino zaigrala skupaj. Greg je igral linijo na bas kitari, tej se je priključil Emerson na klavirju in po Keithovih besedah je bila med njima v hipu rojena magija. Glasbenika sta se sicer že srečala v podobnih okoliščinah, ko so The Nice in King Crimson nastopili skupaj, le da je to bilo v Angliji. Prvič v kraju Plumpton na Jazz And Blues Pop festivalu, potem pa še na festivalu Fairfield Halls v kraju Croydon.

RockLine recenzijo Emerson, Lake & Palmer prvenca, ki jo je v avgustu 2006 prispeval za RockLine Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik, lahko preberete TUKAJ.

Navkljub dogovoru o ustanovitvi nove skupine sta glasbenika še naprej sodelovala z matičnima zasedbama. Vse do aprila 1970, ko je britanski tisk tudi uradno naznanil, da sta združila kreativne moči. Ne glede na to, da se je Lake polagoma razhajal s svojimi King Crimson kompanjoni, je s skupino sodeloval še toliko časa, da je ta uspela posneti svoj drugi studijski album »In the Wake of Poseidon« (RockLine recenzija), ki je izšel sredi maja 1970. Lake in Emerson sta spomladi tega leta mrzlično iskala bobnarja, ki bi se jima priključil. Prvi na seznamu, za katerega sta želela, da bi sodeloval z njima, je bil Mitch Mitchell. Ta je ravno ostal brez dela pri The Jimi Hendrix Experience. Mitchell je predlagal, da bi organizirali skupno vajo, na kateri bi poleg njega sodelovali še Lake, Emerson in Jimi Hendrix, vendar pa do nje nikoli ni prišlo. To pa ni ostalo prikrito predstavnikom medijev, ki so vse skupaj hitro pograbili in senzacionalno napihnili, češ da nastaja nova skupina pod akronimom HELP (ime je izpeljano iz inicialk priimkov štirih glasbenikov). Lake in Emerson sta v naslednjih dveh tednih z avdicijami preverila kar nekaj bobnarjev, vendar pa z nobenim nista bila zadovoljna. Zato se je Emerson pričel vse bolj in bolj razgledovati po severnoameriški celini. Kljub temu se je obrnil na svojega takratnega menedžerja Tonyja Stratton – Smitha, šefa založbe Charisma Records, pa tudi menedžerja The Nice in obeh svežih in vročih progresivnorockovskih zasedb Genesis in Van Der Graaf Generator, za nasvet, kdo bi bil primeren za mesto bobnarja. Tony Stratton – Smith je predlagal Carla Palmerja, ki je takrat igral z Atomic Rooster, pred tem pa sodeloval tudi z The Crazy World of Arthur Brown.

Palmer je privolil v avdicijo, fantje pa so izvedli konkretno podaljšani blues shuffle, po skupni vaji pa je Palmer izrazil zadovoljstvo nad vzpostavljeno kemijo treh glasbenikov. Klub temu je izrazil željo, da želi ostati z Atomic Rooster, saj je čutil, da se skupina nahaja tik pred komercialnim prebojem. Kmalu zatem so ga poklicali iz menedžmenta Grega Lakea in ga prosili, naj premisli znova. Po nekaj dodatnih srečanjih in skupnih vajah je Palmer sprejel odločitev, da se priključi. Dejal je, da se je za to določil, ker je predvideval, da lahko skupaj ustvarijo zares nekaj velikega in še neslišanega. Emerson je imel v glavi nekaj imen za novo skupino. V igri so bila: Triton, Triumvirate in Seahorse. Nazadnje so se ustalili kar pri imenu Emerson, Lake & Palmer, saj so se želeli izogniti možnosti, da bi jih kdo označil z vzdevkom »novi Nice« (New Nice). Kmalu so posvojili tudi akronim ELP.

Na sliki od leve proti desni: Keith Emerson, Greg Lake in Carl Palmer
Promocijska fotografija založbe Island Records

Sledila so preigravanja, na katerih so mdr. preizkušali, kako funkcionirajo nekatere King Crimson skladbe pa skladbe skupine The Nice, pri čemer so na koncu ostali le pri eni. Ta je našla pot tudi v bodoči koncertni repertoar. Bila je »Rondo«, ki jo je Emerson izvajal že z The Nice. »Rondo« je pravzaprav adaptacija jazz standarda »Rondo a la Turk« Dava Bruebecka. Drugi izbor je bil »Allegro barbaro« Bele Bartoka, ki jo je Emerson v svoji adaptaciji preimenoval v »The Barbarian«, tretja pa »Nut Rocker«, ki je adaptacija suite »Pictures At An Exhibition« Modesta Musgorskega in je bila predvidena za izvedbo v obveznem dodatku. Emerson si je ogledal eno izmed uprizoritev te suite s strani orkestra v londonski dvorani Royal Festival Hall, ko je še igral z The Nice, in si od nekdaj tudi sam želel preizkusiti suito v rock režiji. Po osmih tednih preigravanja v studiu Island, lociranem na londonski ulici Basing Street, so se Emerson, Lake & Palmer odločili, da na nekaj koncertih preizkusijo, kako funkcionira material v živo. 23. 8. 1970 so tako odigrali svoj prvi koncert na prizorišču Plymouth Guildhall. Pri tem jih je podpirala lokalna skupina Earth. Tja so se odpeljali s kombijem skupine Yes in bili za koncert plačani s cca 400,00 funti. Šlo je za malo prizorišče v bližini Londona, ki so ga izbrali namenoma, če bi bil koncert slučajno slabo obiskan. A se je izkazalo prav nasprotno. Naslednji koncert je bil beležen za 29. 8. 1970, ko so nastopili na famoznem Isle of Wight festivalu, ki si ga je ogledalo 600.000 obiskovalcev. Nastop so sklenili z »Nut Rocker« in dvema topovskima salvama (varnost teh je predhodno preizkušal Emerson na letališču Heathrow). Ta nastop je pritegnil pozornost glasbenih medijev, pa tudi A&R osebja raznoraznih založb. Uspeh skupine in visoka reputacija Grega Lakea, kot nekdanjega člana King Crimson in v tistem času enega najbolj iskanih pevcev, ter Keitha Emersona, kot nekdanjega člana The Nice in v tistem času na miljo izstopajočega Hammondista ter klaviaturista, je skupini prineslo podpis pogodbe z EG Managementom, ki je v tistem času skrbel tudi za menedžment skupine King Crimson. Chris Blackwell je pograbil ELP in tako so za izdajo plošč v Veliki Britaniji sklenili pogodbo z  Island Records, za severnoameriški trg pa z Atlantic Records. Šef slednje, Ahmet Ertegun je bil namreč prepričan, da lahko ELP v ZDA še pred izidom studijskega prvenca polnijo prizorišča z več 10.000 obiskovalci.

6. 9. 1970 so Emerson, Lake & Palmer odšli v londonski studio Advising Recording. V njem so v enem tednu posneli svoj studijski prvenec. Lake je prevzel tudi vlogo vodilnega producenta, kot je to počel pri King Crimson, pri tem pa mu je asistiral tonski inženir Eddy Offord, znan tudi po sodelovanju z Yes. Prva skladba, ki so jo posneli in s katero se odpira studijski prvenec, je adaptacija Bartokove »Allegro barbaro«, ki so jo poimenovali »The Barbarian«. Greg Lake je o skladbi dejal: »To delo smo precej obrnili na glavo. Za naslov »The Barbarian« smo se odločili, ker deluje zelo agresivno. Osnovno sporočilo izhaja iz sovraštva, skladba pa od nekdaj spominja na nasilje.« Zaradi radikalnega posega v izvirnik je skupino v svojem ogorčenju kontaktirala celo žena Bele Bartoka, ki je zahtevala, da se pri priči umakne ime avtorja suite. Naslednjo skladbo »Take a Pebble« je napisal Greg Lake že pet let pred nastankom ELP. Aranžmaje sta dokončala Lake in Emerson, še preden se je skupini priključil Palmer. Sredinski folk del pripada Lakeu, jazzovske aranžmaje pa je dodal Emerson. Prvič so jo preizkusili na eni izmed vaj, junija 1970.

Skladba »Knife Edge« je ena zadnjih stvaritev, ki so jo ELP posneli za prvenec. Je kombinacija dveh klasičnih del. Skladbo sta sooblikovala Emerson in Lake. Ker si je Emerson v eni izmed linij »izposodil« vodilni motiv prvega dejanja klasičnega dela »Sinfonietta«, ki jo je leta 1929 skomponiral Leoš Janaček, so si prislužili tožbo njegove žene. Obe strani sta se pogodili za izvensodno poravnavo, v kateri so ELP izplačali vsoto za uporabo avtorskih pravic, Janaček pa je bil citiran kot soavtor kompozicije. »Knife Edge« si obenem izposoja tudi osrednji motiv dejanja »Allemande«, ki pripada »Francoski suiti v D-molu« Johanna Sebastiana Bacha, ki je odigran na orglah. 

»The Three Fates« je psevdo-suita, sestavljena iz treh dejanj. Napisal jo je Keith Emerson po navdihu iz grške mitologije o treh ženskah, ki so inkarnacije usode (Clotho, Lechesis, Atropos). Prvi del oziroma dejanje »Clotho« je Emerson odigral na cerkvene cevne orgle, ki so nameščene na londonskem prizorišču Royal Festival Hall. Drugo dejanje »Lechesis« je pravzaprav manj kot triminutni solo vložek, odigran na klavirju, ki vsebuje baročne in jazzovske elemente.  V »Atropos« se Emerson po kratkem vložku na cevnih orglah preseli na klavir, ritmično ogrodje pa v 7/8 taktu vzdržuje Carl Palmer. Čez vse skupaj je položena improvizacija. V repeticijah motiva skozi 4/4 metriko dobiva zadnje dejanje razsežnosti poliritmije. Greg Lake v tej suiti ni sodeloval.

Peta skladba »Tank« je Emersonova kompozicija, ki v svojem osrednjem delu vsebuje Palmerjevo solo točko na bobnih. V prvem delu sodelujejo vsi trije glasbeniki, Emerson igra na klavir in klavinet, v zadnjem delu pa mu tudi Moog.

Skladbo »Lucky Man«, ki sklene album, je napisal Greg Lake pri svojih dvanajstih letih. Je akustična folk rock balada, ki je postala ena najbolj priljubljenih in prepoznavnih skladb celotnega diskografskega opusa skupine. Na album je bila uvrščena šele potem, ko je skupina potrebovala dodatno minutažo, s katero bi zapolnila prostor na njem. Greg Lake je povedal: »Vse, kar smo želeli imeti na albumskem prvencu, smo že posneli. Ničesar več nismo imeli napisanega. Manjkalo je nekaj minut, da bi bili obe strani vinilne plošče dolgi vsaka po dvajset minut. Takrat sem se spomnil na skladbo, ki sem jo napisal pri dvanajstih, in kmalu potem, ko sem se naučil igrati kitaro.«

Greg Lake nadaljuje: »Snemanje te skladbe se je začelo precej brezupno. Na začetku sva bila samo Carl in jaz. Potem pa je zadeva začeli rasti in se razvijati v zares veliko delo. Sploh, ko smo proti koncu v refren dodali še spremljevalne vokale. Vseeno je manjkala ‘pika na i’. Keith se je ravno poigraval na enem izmed Moogov, in to smo ujeli na snemalni trak.«

Keith Emerson dodaja: »Takrat še nisem imel svojega Mooga. V studiu pa se je v nahajal eden, ki je pripadal Miku Vickersu iz zasedbe Manfred Mann’s Earth Band. Greg je ravno zaključeval z delom na skladbi, ki sem jo takrat prvič slišal. Pri tem je skomigoval, saj niti sam ni bil prepričan, kako se bo vse izšlo. No, čez nekaj ur me je prosil, če lahko dodam kakšno reč v zaključni del skladbe. Zavrtel je kolut, jaz pa sem odigral solo na Moogu. Pravzaprav niti vedel nisem, da se ta moj solo dejansko snema. Menil sem, da gre le za preigravanje. Med igranjem sem uprl pogled predse in opazil Grega v kontrolni sobi studia, kako poskakuje od navdušenja. Po zaključku me je poklical, naj prisluhnem, kar so ravno posneli. Razložil sem mu, da je bil to le moj »prelet« preko zadeve in sugeriral, da še enkrat posnamemo. Kot pravi solo. Greg pa je vztrajal pri tem mojem prvem solu, ki smo ga tako zadržali v končni verziji skladbe.«

Greg Lake o kasnejši popularnosti skladbe »Lucky Man« pravi sledeče: »Niti sam ne razumem, od kod tak uspeh skladbe, ki nam je kot single pomagala, da se je album prodal v več kot 10 milijonih izvodov. Ljudje so si na podlagi verzov razlagali, da gre za protestno skladbo o vietnamski vojni. Vendar to ni res. Skladbo sem napisal v času, ko sem bil pri dvanajstih letih reven in sem se vživel v občutek, kako je biti, če si bogat.«

»… Imel je bele konje in gospodične, med katerimi je lahko izbiral …«
»… Vse v satenu, so čakale pred njegovimi vrati …«

Za Grega Lakea in tovariša torej ni bil daleč dan, ko so sanje postale stvarnost. Album »Emerson, Lake & Palmer« je v Veliki Britaniji izšel 20. 11. 1970, v ZDA pa 3. 1. 1971. V Veliki Britaniji je zasedel 4. mesto glasbene lestvice najbolje prodajanih albumov, v ZDA pa 18. Single »Lucky Man« se je v ZDA uvrstil na 48. mesto glasbene lestvice najbolje prodajanih singlov. ELP so postali svetovni hit. Ironično dovolj, a »Lucky Man«, ki je bil kot single izdan v več državah, pa v domači Veliki Britaniji česa podobnega ni dočakal.

Ovitek ELP singla “Lucky Man” za francoski trg
Ovitek ELP singla “Lucky Man” za belgijski trg
Ovitek ELP singla “Lucky Man” za nizozemski trg
Ovitek ELP singla “Lucky Man” za japonski trg

Prvenec »Emerson, Lake & Palmer« je delo absolutne eklektičnosti. Je skupna kreacija treh izvenserijskih glasbenih talentov, ki so – združeni v artistični kumulus treh enakovrednih prispevkov -, ustvarili temelj novih glasbenih standardov v rapidnem žanrskem razvejanju rock glasbe, v katerem je ob koncu leta 1970 posebno mesto zavzemal razcvet visoko pronicljive drznosti eksperimentalne narave. »Emerson, Lake & Palmer« so se polagoma povzpeli na sam vrh cvetočega progresivnega rocka, kjer so kraljevali nadaljnjih pet let. Že v naslednjem letu bi zaradi spopada velikih treh egov skorajda razpadli. Namesto tega pa so posneli in ustvarili enega najboljših albumov v povesti progresivnega rocka. O njem se bomo razpisali kmalu.

Celotna slikarija, ki jo je ustvaril Nic Dartnell in se po njegovih besedah imenuje “Bird”

Za finale se mimobežno pomudimo še pri ozadju stvaritve, ki krasi naslovnico prvenca. Delo je ustvaril britanski umetnik Nic Dartnell. Gre za motiv ptiča oziroma bele golobice (prednja stran albuma), ki simbolizira dušo (sveti duh), kako zapušča mrtveca (zadnja stran albuma). Nic Dartnell je kasneje ovrgel namigovanja oziroma špekulacije, da gre za isti motiv, ki je uporabljen na albumu ameriške zasedbe Spirit iz Los Angelesa. Istočasno je namreč narisal dva podobna motiva. Enega izmed njiju je poslal skupini Spirit, ki jo je vključila na zadnjo stran albuma »Twelve Dreams of Dr. Sardonicus«. Dartnell dodaja: »Gola glava poleg ptiča nima nikakršne povezave s Spirit bobnarjem Edom Cassidyjem, saj mu niti malo ni podobna, prav tako pa nima prav nobene povezave s tisto, ki se nahaja na prvem ELP albumu.«

Avtor: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki