50 let King Crimson albuma “Lizard”

0 138

King Crimson so v letu 1970 izdali kar dva albuma. Drugega, to je »Lizard« (RockLine recenzija), je posnela povsem drugačna postava, ki pa je bila tako kot tista, skrpana skupaj za predhodnik, obsojena na kratkoživost in na to, da niti enkrat ni nastopila na kakšnem koncertu.

Robert Fripp se je odločil, da bo tretji King Crimson album odločno drugačen od prvih dveh. Verjetno ga je do tega privedlo tudi dejstvo, da so glasbeni kritiki album »In the Wake of Poseidon« (RockLine recenzija) označili kot poizkus poustvaritve tistega, kar je skupina postregla s prvencem “In the Court of the Crimson King” leta 1969 (RockLine recenzija). 

Tretji album skupine je torej izšel 10. 12. 1970 in na tleh Velike Britanije dosegel 29. mesto. 3. 1. 1971 je izšel tudi v ZDA, kjer je zasedel 112. mesto najbolj prodajanih plošč Billboardove lestvice. Zabavno je to, da je v ZDA izšel na isti dan kot še dva albuma, povezana z bivšimi člani skupine. To sta bila prvenec zasedbe ELP in pa skupni album Iana McDonalda in Michaela Gilesa.

Na albumu »Lizard« se kot nova člana predstavita pevec in basist Gordon Haskell, ki je preminil v letošnjem oktobru, ter bobnar Andy McCullogh. Fripp je Haskella poznal že dlje časa. Bila sta namreč sošolca na klasični gimnaziji. Občasno sta sodelovala v lokalni skupini The League of  Gentleman, ki je nastopala v nakupovalnem središču Wimborne, blizu obalnega britanskega mesta Bournemouth. Haskell je Frippu priskočil na pomoč in odpel vokale za prelepo balado »Cadence And Cascade«, potem ko je bil Greg Lake v času snemanja albuma »In the Wake of Poseidon« z eno nogo že pri ELP. Fripp, ki je zaskrbljeno opazoval brodolom »In the Wake of Poseidon« ekipe, je Haskella, ki je znal igrati tudi bas kitaro, vprašal, če bi se priključil King Crimson.

Haskell je kasneje, v enem izmed intervjujev leta 1991 povedal, da mu King Crimson nikdar niso bili všeč. Od nekdaj je bil namreč mnogo bolj privržen zvokom R&B-ja, Motown skupinam in soulu, kot sveže porajajoči se »abraziji« nove žanrske veje, ki se je je polagoma oprijemal vzdevek progresivni rock. Na prigovarjanje Haskellove žene, ki je tožila nad tem, da je Gordon finančno »suh kot poper«, je možakar vse skupaj znova premislil in se odločil sprejeti Frippovo povabilo. Ob Haskellu je Fripp k polni priključitvi povabil še saksofonista in flavtista Mela Collinsa, ki je že sodeloval na predhodnem albumu »In the Wake of Poseidon«, kot tudi povsem novega bobnarja Andyja McCullogha, ki je nadomestil Michaela Gilesa. Članstvo novih King Crimson je ob Frippu, Haskellu, McColloughu in Collinsu seveda zaokroževal tudi Peter Sinfield (poezija). Za zunanje sodelavce je Fripp znova vpoklical klaviaturista Keitha Tipetta (preminil je sredi letošnjega junija), ki je že igral klavir na predhodnem King Crimson albumu, ter pihalno sekcijo, ki so jo zastopali: Robin Miller, Mark Charig in Nick Evans. Kot posebni gost na albumu je sodeloval tudi vokalist skupine Yes, Jon Anderson.

Haskell in McCullogh sta kmalu po vstopu v proces ustvarjanja in snemanja novega albuma postajala vse bolj nezadovoljna z razvojem dogodkov. Haskell, za katerega smo omenili, da se je v skupino vključil zavoljo finančnih in ne kreativnih razlogov, je kasneje razlagal, da je bil potek snemanja težaven in napet. Če k temu prištejemo neslavno in že kar pregovorno Frippovo trmoglavost, ki je od mešane ekipe glasbenikov vseskozi zahteval najvišji kakovostni nivo instrumentalne eksekucije, to niti ne preseneča. Nekoč je Haskell povedal: »Med snemanjem je Fripp spravljal McCollougha v jok, saj je do njega gojil pravi ustrahovalni odnos. To je počel brez milosti. Pravzaprav je tak odnos razvil do vseh nas. To me ni v ničemer utrdilo. Na glas sem se začel krohotati, kadar je Andy jokal. To se sliši tudi na albumu, in sicer ob koncu skladbe »Indoor Games«. Pričel sem se nebrzdano krohotati. Ostali so to sprejeli kot nekakšno simpatično »utrgancijo«, češ da sem se popolnoma vživel v besedilo oziroma v svoj vložek k tej skladbi. Roko na srce, pa je bila ta skladba zanič, besedilo absurdno, moje petje pa obupno. Ostali so menili drugače. Da je bilo čudovito!«

Fotografija glasbenikov, ki so sodelovali na albumu “Lizard”

Vzdušje med snemanjem je bilo po Haskellovih besedah mrzlično, blazno, glasba na albumu pa je zrcalni odsev takšnega stanja. »Cirkus« odpre album z meditativnim jazz folk uvodom. Temu sledi značilna Crimson fraza, ki jo vodita Frippov melotron in Collinsov saksofon. »Indoor Games« je nekakšen oddaljen bratranec »Cat Food« s prejšnjega albuma, kjer svojo vlogo odigra tudi Sinfieldov VCS3 sintetizator (z vokoderjem). Slednjega so ob King Crimson uporabljali že Curved Air, Pink Floyd in Moody Blues in je postajal modni krik. »Happy Family« pluje nekje med zvočnimi pastelami free-jazzovskega bliskanja, ki so presvetljeni z občasnimi pobegi k psihadeličnemu popu.  Vrhunec albuma zastopa njegova B-stran s suito »Lizard«, razdeljena na štiri dele, ki jo odpira prvi del »Prince Rupert Awakes« (z nekoliko spregledanim vokalnim vložkom Jona Andersona), nadaljuje orkestralna in čarobna »Bolero – The Peacock’s Tale«, do apokaliptičnega kaosa zaplete »The Battle of Glass Tears« in sklene krajši izhod »Big Top«.

Fripp, ki je do albuma »Lizard« v zadnjih letih končno izkazal nekaj osebnega usmiljenja, pa v svojih nekdanjih komentarjih ni skrival bridkega razočaranja nad njegovo glasbo. Še dolga leta po izidu mu je ostajal nenaklonjen. Glede na izjave Gordona Haskella, zapisane malo prej, to niti ne preseneča. Fripp ni prizanesel niti suiti »Lizard«, sploh prvemu delu, rekoč, da bi bilo bolje, če Rupert tistega dne sploh ne bi vstajal iz postelje. »Jon Anderson je odpel nekaj, kar je nemogoče odpeti. Pri tem mu nista bila v pomoč ne tisti, ki je napisal melodijo, ne tisti, ki je napisal poezijo. Da bi si razložil vsebino poezije v tem delu, potrebuješ že pravi besedni leksikon,« je bil v enem od svojih komentarjev piker Fripp. Edino skladbo, ki jo je Fripp pred leti pohvalil, je bila »Bolero – The Peacock’s Tale«: »To je del albuma, ki se končno usidra v moji glavi in me ne navdaja s strahom, terorjem, mizerijo, trpljenjem …  Glavna tema, ki jo igra Robin Miller na oboi, je pravi dar. To je skladba, ki me je v težkih časih držala pokonci.«

Postava King Crimson v času “Lizard” albuma, od leve proti desni: Mel Collins., Peter Sinfield, Robert Fripp, Andy McCulloch, Gordon Haskell

Sicer pa je Fripp v izjavah rad raztrgal večino albuma. Nekoč je na svoji strani DGM zapisal: »Mnogo idej, predstavljenih simultano, ni delovalo. Za mnoge koščke ni povsem jasno, ali želijo ostati povezane  z osrednjo temo ali želijo vzdrževati svojo neodvisnost. Iskanje povezave z osrednjo temo ostaja pretežno neuspešna, ti gradniki pa pridobivajo podobo nevtralne zvodenelosti. Funkcioniranje in nagovarjanje elementov ni zadovoljivo, ni navdušujoče, čeprav se krčevito trudijo, da bi zagotavljali kohezivnost.«

S svojim cinizmom pri albumu »Lizard« je šel Fripp celo tako daleč, da je dobronamerno podal razlago, naj se mu ljudje raje ognejo in svoj težko prisluženi denar potrošijo za kaj drugega. No, razen če želijo album odnesti na kak žur, na katerem bi se pojavil nepovabljen gost in bi ga želeli z glasbo prepoditi z zabave. Kot da to še ni bilo dovolj, je dodal tudi tole: »Vem, da obstajajo ljubitelji albuma »Lizard«. Gotovo veljajo za velike čudake.«

Četudi Robert Fripp ne velja za oboževalca svojega albuma, ki več kot očitno polarizira poslušalce, pa  je »odbijajoča« briljanca albuma preživela skozi dekade in navdihovala generacije progresivnih rockerjev. V zvezi s tem je Steven Wilson, ki je poskrbel za remasterizacijo celotne diskografije zasedbe King Crimson v 5.1. stereo surround tehniki, leta 2011 dejal: »Lizard je v bistvu samostojni album Roberta Frippa. King Crimson so razpadli. Ostal je samo on. In kaj je storil? Na album ni povabil kopice rock glasbenikov, pač pa le jazz glasbenike. To je pristop, ki sem ga sam izbral na svojem samostojnem albumu »Grace for Drowning.« (RockLine recenzija)

»Lizard« nemara res ne velja za najbolj poslušljivo delo zasedbe King Crimson, pri čemer je poslušljivost v navezavi z avantgardno naravo te zasedbe od nekdaj diskutabilna. Za ene je nenehna hoja po konici britvice med »prebavljivimi« in »nadležnimi« deli pravo razodetje vrhunske glasbene inteligence, za druge spet iritantna reč. Nekateri aranžmaji so dejansko močno zgoščeni, saj Fripp niti za ped ni odstopal od slepega sledenja svoji takratni glasbeni usmeritvi, čemur je morala slediti tudi ekipa preostalih vrhunskih glasbenikov. Ekipa glasbenikov, vsaj po Frippovih komentarjih, očitno te njegove glasbene usmeritve ni uspela odkriti, je pa dostavila nekaj na moč zavidljivih in fascinantnih »preobratov« slikovite in nenavadne glasbene fuzije, ki jo pooseblja edinstvena narava tega izdelka. Nasploh kar se tiče druženja elementov jazzovske in klasične glasbe. 

Po snemanju albuma je Haskell zapustil King Crimson. Naslednjih 19 let je bil odškodninsko bitko, saj je bil prepričan, da je ogoljufan za avtorske prispevke, ki mu pripadajo na albumu. Kmalu zatem je Haskellu sledil tudi McCulloch in prav tako zapustil skupino. Promocijsko gradivo, ki je v javnosti zaokrožilo v prid podpori albuma »Lizard«, je vsebovalo dele Max Ehrmannove pesmi Desiderata. Verze iz nje je prebral Sinfield, njihovo osrednje sporočilo pa je pravzaprav nasvet, kako navkljub stanju popolne konfuzije izbrati pravo smer.

Frippu je po izidu albuma »Lizard« ekipa znova razpadla. Tako njegova vsebina na odrskih predstavah ni zaživela vse do izida naslednjega albuma »Islands«, leta 1971. Ob Frippu je v ekipi ostal še Peter Sinfield, prav tako Mel Collins. Haskella je nadomestil Boz Burrell, ki naj bi ga Fripp v ekstremno hitrem času naučil igranja bas kitare, medtem ko je mesto bobnarja zavzel Ian Wallace. Ta prenovljena postava je tako v svoj odrski repertoar vključila skladbi »Cirkus« pa »Lady of the Dancing Water«. »Cirkus« je mnogo let kasneje postala tudi redni repertoar skupine 21st Century Schizoid Band, v katerem sta sodelovala Mel Collins in Jakko Jakszyk.

Leto 2016 je ljubiteljem King Crimson prineslo največjo evropsko turnejo po letu 1974. V repertoarju takratnih koncertnih nastopov sta se znašli »Cikrus« in »Dawn Song«, kot del Lizard suite, ki je bila tako prvič v karieri skupine izvajana na odru. V prihodnjem letu, ko so se King Crimson odpravili na severno-ameriško turnejo, so »Dawn Song« razširili in tako pričeli izvajati »Battle of Glass Tears« v celoti (dodani sta bili sekciji »Last Skirmish« in »Prince Rupert’s Lament«, ki ju je skupina prav tako prvič izvajala v živo). Sekcija Lizard suite, imenovana “Bolero”, je bila v koncertni repertoar evropske turneje vključena leta 2018. Očitno se je Frippovo srce le odtajalo in je na zrela leta album »Lizard« vzljubil. 

Naslovnico za album je po konceptu Petra Sinfielda ustvarila Gini Barris. Črke na naslovnici in na zadnji strani albuma sestavljajo ime skupine v srednjeveških ornamentih. Se pravi besedi »King« na zadnji strani albuma in »Crimson« na prvi. Vsaka likovna tema v črki pa predstavlja po enega izmed Sinfieldovih liričnih konceptov oziroma posamezno skladbo na albumu.

Z albumom »Lizard«, ki sta ga zaznamovala odmik od glasbene usmeritve prvih dveh albumov in povsem nova postava, se je Robert Fripp afirmiral kot temeljni pisec glasbe za skupino. Album, ki ga spremlja serija vrhunskih glasbenikov, velja za neverjetno ambiciozen, nenavaden in eklektičen destilat rocka, jazza  in kvazi-klasičnih manevrov, kjer iskrive kitarske domislice Roberta Frippa, plazoviti navali pihal in apokaliptični melotron tlakujejo pot do vrhunskega dramatičnega učinka. Izstopajoče točke so »Circus«, »Bolero – The Peacock’s Tale«, prelepa balada »Lady of the Dancing Water« in pa izjemni Frippov kitarski solo na »Prince Rupert’s Lament«. Na albumu sta svoj pečat zapustila klavirski virtuoz Keith Tippet in gostujoči prvi glas skupine Yes, Jon Anderson. Z grandioznim slogovnim sotrkom, prosto sučnimi improvizacijami in pretkano zabelo orkestralnih aranžmajev album »Lizard«  v svoji neukročeni idejni ekspresiji predstavlja nekakšen nebrušeni artistični briljant in enkratno delo absolutne samoniklosti.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki