10CC in Snakecharmer zabavali družbo ljubiteljev jeklenih konjičkov ob Baškem jezeru

0 27

Lokacija: Faak Am See (Faaker See) / Harley Davidson Biker’s Week / Avstrija
Datum: petek, 08.09.2012


Pa je prišel v bližino naših logov že petnajstič zapored! Novi European Bike Week, katerega glavni sponzor je tovarna Harley Davidson. Gre za največje tovrstno srečanje na evropskih tleh, ki povezuje ljubitelje jeklenih konjičkov. Kot vedno je organizator tudi letos poskrbel za pestro koncertno dogajanje preko celotnega tedna, ko je stala na znamenitem kraju avstrijske koroške pri vasici Faak Am See, pri Baškem jezeru (Faaker See), blizu Beljaka (Villach), znova prava bikerska vas.

Kot vsako leto nas je pritegnil do Baškega jezera tudi letos vrhunec koncertne ponudbe na srečanju, napovedan za predzadnji dan dogodka, ko so v razpored nastopajočih skupin vrinili skupino sestre preminulega »Bonza« – Johna Bohnama (Led Zeppelin) Sarah Bohnam, legendarne Britanske art rockerje 10CC in kot zadnje na sporedu zasedbo Snakecharmer, ki jo sestavljajo superzvezdniki zgodovine rock glasbe  nabrani iz vseh vetrov, da ponudijo ljubiteljem Whitesnake pravo razodetje, saj sta vodilni figuri tega komba Micky Moody in Neil Murray, bivša »Whitesnakeovca« torej.

10CC:
Prva skupina, ki nas je sredi tega posebnega dogodka, ko so motoristi iz vseh delov Evrope imeli svojo pivsko veselico, medtem ko smo glasbeni entuzijasti z nestrpnostjo čakali na obe glavni atrakciji večera, razveselila s prihodom na oder so bili legendarni britanski art rockerski imenitneži 10cc za katere je dandanes po navadi izjemna redkost, da jih zanese tako daleč na jug oziroma izven britanske domačije. Zvokovni slog sicer povsem edinstvenih 10cc bi bilo najlažje opisati kot izjemno inteligentno, melodično, variabilno, socialno pronicljivo in duhovito rock glasbo na sami meji med art rockom in pop rockom, ki je še najbližje vsem tistim, ki prisegajo na zapuščino Beatlov, McCartneyevih Wings, Supertramp in Electric Light Orchestra.

Od originalne 10cc zasedbe sta do danes ostala samo še bas kitarist/pevec Graham Gouldman, kateri je še vedno odličen tako na bas kitarskem, kot vokalnem področju ter bobnar Paul Burgess (v svoji karieri je bil član skupin kot so Jethro Tull, Camel, Magna Carta in The Icicle Works). Družbo na odru so jima delali dolgoletni kitarist/pevec Rick Finn, izjemno karizmatični multi-inštrumentalist in pevec Mick Wilson, katerega smo nazadnje gledali julija v Trstu kot pevca za skupino Three Friends in klaviaturist/pevec Mike Stevens. Slednja sta člana skupine od leta 1999 dalje, kar pomeni, da sta do zdaj že postala ‘stara mačka’.

Koncert so odprli z nepozabnim »Sheet Music« (1974) zimzelenom »The Wall Street Shuffle« in nas že v prvih minutah popolnoma prevzeli s svojo magično kombinacijo hipermelodičnih vokalnih harmonij pri katerih so v nadaljevanju najbolj izstopali falseti v režiji Micka Wilsona, slojevite kitarske pasaže ter mogočni simfonični aranžmaji s katerimi se ponaša večina njihovih najboljših del. Wilsonovi nenormalno visoki falseti so še posebno izstopali na doo-woop burleski »Donna«, medtem ko je odlična izvedba »The Things We Do For Love« še posebno izpostavila virtuozne sposobnosti posameznih multi-inštrumentalistov. Prekrasna balada »I’m Not in Love« je po drugi strani izpostavila njihovo subtilnejšo plat.

»The Original Soundtrack« (1975) klasika »Life Is a Minestrone« nam je pod odrom ‘odnesla glave’ s svojim šegavim tempom in sardoničnim besedilom, kjer je britanski humor z močnim Beatlovskim pečatom vnovič dosegel vrhunec skozi čudovite vokalne multiharmonije. Vrhunec koncerta pa je po pričakovanja predstavljal zimzeleni reggae hibrid »Dreadlock Holiday« s svojim legendarnim, ultra-sarkastičnim besedilom o ‘pretrpljenih počitnicah’ na Jamajki skozi oči povprečnega (razvajenega) angleškega turista. Vzdušje je bilo ves čas izjemno intenzivno in skorajda magično. Celo pregovorno ležerna ‘bikerska’ publika, katero so večinoma sestavljali domačini, je sčasoma zadihala v eno z bandom. V dodatku so odigrali »Rubber Bullets«, kateri izvira iz 10cc prvenca iz leta 1973, ter se ob burnih ovacijah, katere zlepa niso pojenjali, polagoma poslovili z odra, da bi svoje mesto predali Snakecharmer, naslednji koncertni atrakciji tega večera.

10cc so bili na račun svojega neverjetno uigranega nastopa, kateri je bil podkrepljen z idealnim ozvočenjem, v vseh pogledih glavni zvezdniki tega koncertnega večera in hkrati dokazali, da so med praznovanjem štiridesete obletnice obstoja (v pripravi je poseben box set, ki bo na slavnosten način obeležil to okroglo obletnico) še vedno v izvrstni formi in kljub večinoma že osivelim glavam posameznih članov s polno paro vlečejo svoj vlak v nove izzive. Kdo ve, morda pa v 21. stoletju, vendarle pade tudi nov 10cc studijski album na katerega čakamo že od leta 1995 dalje.

SNAKECHARMER:
Po 10CC se je oder dodatno sprostil za Snakecharmer. Odnesli so z njega tolkala Micka Wilsona (10CC) in bobne Paula Burgessa (10CC)! Snakecharmer je zasedba, ki je sestavljajo veliki mojstri svojega posla. Vendar pa so na Faak Am See prispeli v nekoliko prirejeni postavi. Na klaviaturah je za ta nastop zamenjal stalnega člana Snakecharmer Adam Wakemana, sicer klaviaturista Ozzy Osbournea in sina razvpitega »Yes-sovca« Ricka Wakemana, prekaljeni mojster John Young, ki je med drugim sodeloval s plejado prepoznavnih izvajalcev svetovnega rock zemljevida, kot so: Scorpions, Bonnie Tyler, Greenslade, Asia, John Wetton, Fish, The Law, Paul Rodgers, Qango, Uli Jon Roth, Roy Wood, Lucio Battisti, Jon Anderson, od leta 2002 dalje, pa vodi svojo skupino The John Young Band.  Drugo menjavo so morali poiskati Snakecharmer na mestu bobnov, kjer je vskočil,  da zamenja stalnega člana Harryja Jamesa (Thunder, Magnum), Jimmy Copley (The Bad Apples, ex-Manfred Mann’s Earth Band). Preostanek skupine pa seveda tvorijo izven serijski mojster bluesa Micky Moody (ex-Whitesnake), basist Neil Murray (Colosseum II, Giglamesh, Whitesnake, Black Sabbath, Peter Green Splinter Group,….) in še en kitarist klasične povesti rocka Laurie Wisefield (Wishbone Ash, Tina Turner, Joe Cocker, Roger Chapman), na vokalu pa se je v zasedbo vključil tudi imenitni vokalist britanskih AOR rockerjev Heartland Chris Ousey! Kombinacija torej, ki že po imenih ne zna in ne zmore zatajiti. Obetala se je prava poslastica.

Snakecharmer so v sozvočju z nazivom skupine usekali le z repertoarjem zasedbe Whitesnake! A je skupino pričakalo neprijetno izkustvo. Že res, da bikerska druščina ne hodi na skupna druženja prioritetno zaradi rock koncertov, pa vendar je to, kar je čakalo pred odrom Snakechamer, spominjalo na pravo bedo vseh bed človeštva, kot ga poznamo. Pred oder so ljudje prišli čakati le na rezultate žrebanja. V nagradi so bili trije motorji znamke Harley Davidson. Ko je bilo žrebanja konec, so še pred nastopom 10CC začeli strumno odhajati. Že med 10 CC se je prostor vidno razredčil, ko pa so stopili na oder Snakechamer, pa jih je pričakal le še ducat ljubiteljev rocka, pa še od tega precej vidno opitih in opotekajočih. Dobrih 100 ljudi torej. Na srečanju, kjer se zbere tudi preko 10.000 obiskovalcev. Smešno, ni kaj.

Snakecharmer so pričeli koncert z Walking in the Shadow Of The Blues. Nastop ja skozi dobro uro izgubljal postopoma na intenzivnosti, za kar pa skupina ni kriva, pač pa neodzivnost in apatija avdience. Čutilo se je in tudi opazilo zlasti pri performansu Chrisa Ouseya, da možakar ne uporablja vse moči. Precej linij je odpel zelo šlampasto, ali pa jih sploh ni odpel, kot denimo v skladbi Fool For Your Loving. Nekaj več vneme s strani obiskovalcev je bilo moč začutiti med Here I Go Again, ki je bila v repertoar uvrščena izključno z namenom, da dvigne publiko na noge, sicer je Micky Moody definitivno ne bi izvajal v živo. No več, kot nekontroliranega tuljenja dveh nažganih kojotov naslonjenih na ogrado med izvedbo Here I Go Again, Snakechamer niso bili deležni. Žal.

Kakorkoli! Stari mački premorejo preveč izkušnje, da bi pokazali šibkosti. Glavni akter, ki je vlekel z dna medlost občutkov, kot jih je sprožal domet igre Snakechamer, je bil tega večera nedvomno Micky Moody. Izjemno karizmatična odrska statua poseduje tisti mehko ječavi bluesovski dotik, ki ga lahko s prižgano svetilko po dnevi iščeš, a ga ne boš našel. Kontrola, fokus! Micky je mož elegance in modrosti, ki zna klesati zlate note bluesa! Na to je opozorila zlasti solaža, ki se je preko otvoritvene »rag time« viže polagoma prelila v pravo »slide šov«  eskalacijo »delta blues« retorike, kjer je Micky opozoril, da velja še vedno za enega najbolj prefinjenih »white blueserjev«, kar jih je vzklilo na planetu v povesti rocka.

Poleg Whitesnake klasik, so fantje izvedli tudi dva avtorska komada Smoking Gun in v zaključku razvejano Turn Of The Screw, v katerega so vpletli tudi krajšo solažo na bobnih. Očitno je studijski prvenec na vidiku. Zvočno so zadeve lepo funkcionirale le Youngove klaviature so bile pretiho nastavljene, kar je kvarilo vtis zlasti v kitici ultra Whitesnake hita Here I Go Again. Suveren in kompakten nastop, a še s kar precej rezerve. 

Peščica obiskovalcev, ki se je tega večera znašla pred odrom izključno zaradi koncertov 10CC in Snakecharmer, ni potrebovala posebne konsultacije s presvetlim Albertom Einsteinom, da ne bi bila sposobna sama sprejeti sklepno misel, da so tega večera 10CC z mezincem leve roke ukradli koncertni večer Snakecharmer!

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Setlista Snakecharmer:
1. Walking In The Shadow Of The Blues 
2. Ready an’ Willing 
3. Ain’t Gonna Cry No More 
4. Smoking Gun! 
5. Micky Moody guitar solo
6. Slow N’ Easy 
7. Ain’t No Love In The Heart Of The City 
8. Here I Go Again 
9. Fool for Your Loving 
10. Turn Of The Screw

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X