Deep Purple: Deep Purple

0 12

Založba: Harvest Records
Datum izida: 21. 6. 1969
Produkcija: Derek Lawrence
Dolžina albuma: 44.34 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
Ocena: 8.0/10


»Deep Purple« je bil ne preveč posrečeno naslovljeni tretji studijski dosežek britanskih težko rockerskih gigantov Deep Purple in hkrati poslednji album njihove originalne postave, katero privrženci te legendarne skupine označujejo tudi kot Mark I. Deep Purple so si v prvem letu svojega obstoja s pomočjo prvih dveh studijskih albumov ter hit singlov »Hush« in »Kentucky Woman« ustvarili bleščeče ime na ameriških tleh, medtem ko so bili na domači britanski grudi še vedno skorajda popolnoma neznani odpadniki, kar je legendarnega klaviaturista Jona Lorda v nekem intervjuju celo prisilo v izjavo, da so edini shizofreni britanski band, saj so v ZDA neprimerno bolj priljubljeni kot v domovini, kjer ob vsakem nastopu igrajo za ‘drobiž’ in doživijo veliko finančno izgubo v primerjavi z nastopi pred ameriško publiko. Zahtevna in  tudi razvajena domača publika enostavno ni bila impresionirana nad hit singloma (oba sta bila priredbi drugih izvajalcev) in je med progresivno rockovsko eksplozijo zahtevala nekaj precej bolj vznemirljivega, pustolovskega in svežega.

Odločeni, da se mora nekaj korenito spremeniti v njihovem skladateljskem in aranžerskem pristopu, so se Deep Purple odločili na svojem tretjem albumu usmeriti proti tršemu zvoku, kar je najbolj zagovarjal z vsemi žavbami namazani kitarist Ritchie Blackmore pri čemer je imel odločno podporo Lorda in bobnarja Iana Paiceja. Na drugi strani sta bila z žametnim vokalom obdarjeni pevec Rod Evans in basist Nick Simper, katerima nova usmeritev ni dišala in pravzaprav nista bila niti pripravljena nanjo kar se na »Deep Purple« lahko občuti na večini kompozicij, zato so bili njuni dnevi v bandu šteti.

Navkljub tršemu zvoku, precej bolj mračnemu vsesplošnemu vzdušju in dejstvu, da se je Blackmore z vso močjo razbohotil na električni kitari, je »Deep Purple« na splošno, glede na posamezne kompozicije, še vedno zvenel bolj progresivno rockovsko kot pa trdo rockersko, predvsem na račun Lordovih dolgometražnih umetnin na Hammod orglah in razvejanih klasicističnih aranžmajev. Paice je bil kot po navadi osupljiv za bobnarsko postavitvijo, medtem ko je Simper v razmiku enega leta kot bas kitarist občutno napredoval. Priredbe drugih izvajalcev so z izjemo adaptacije Donovanovega psihadelično folk rockerskega standarda »Lalena« tako rekoč popolnoma poniknile, medtem ko so posamezni aranžmaji postali še kompleksnejši na račun precej bolj poglobljenega skladateljskega navdiha v primerjavi s predhodnima studijskima dosežkoma.

O ostrejšemu in mračnejšemu zvoku lepo priča že otvoritveni »Chasing Shadows«, ki postavi standarde za prihodnje, eksperimentalistično obarvane Deep Purple otvoritvene skladbe. Na tem eksperimentalnem dosežku je moč slišati šamansko obarvano Paicejevo bobnarsko zaledje, medtem ko Evans s svojim žametnim pevskim pristopom zagotavlja izdatno dozo melodičnosti. Tokrat je dobro slišna tudi Simperjeva nagruvana bas linija, medtem ko se Blackmore po začetni zadržanosti razživi s sladostrastno kitarsko solažo. Na koncu pa se na Hammondkah na sočen način razbohoti še Lord.

»Blind« je prav tako eksperimentalno obarvan dosežek, ki na račun sakralno obarvanih orglarskih pasaž in hrapavih kitarskih fraz zveni bolj mračno kot karkoli kar so ustvarili na prejšnjih dveh albumih, medtem ko je Evansov vokal sredi prepričljive interpretacije besedila o nesrečni ljubezni poln neutolažljive melanholike. Ritchie se tokrat med solažo loti tudi uporabe vah-vah efekta, medtem ko so mu v ozadju v oporo mrko zveneče bas linije. Inštrumentalni zaključek nekoliko spominja na glasbeno podlago iz črno-belih grozljivk. »Lalena«, ki je v Donovanovem izvirniku psihadelična folk rock balada, se ponaša z melanholičnim vzdušjem ter imenitno Evansovo vokalno predstavo, eno najboljših v njegovi kratki, a zanimivi pevski karieri. Srce parajoči pevski interpretaciji delajo družbo neutolažljivi orglarski aranžmaji in nostalgični akordi na akustični kitari, kar v kombinaciji ustvari zares čaroben ambient.

Suita »Fault Line/The Painter« je bila na ponovno izdani CD verziji razdeljena v dva dela, kar na srečo ne vpliva na intenzivnost njene mogočne in razburkane atmosfere. »Fault Line« je progresivno rockovski uvodni inštrumentalni del, lahko bi se reklo tudi intro, kjer si Blackmore da duška s krajšo kitarsko solažo, medtem ko je »The Painter« odlična skladba z glavo in repom v kateri najbolj navdušuje Ritchiejev vražji kitarski rifing in še ena gastronomska solaža ob kateri si bodo še danes obliznili prste vsi kitarski gurmani. Skozi celoten album je moč zaznati, da si je mož v črnem začel jemati veliko večji zvočni kolaž kot na prejšnjih dveh studijskih dosežkih, kjer je Lordovim hammondkam pogostokrat prepuščal glavno inštrumentalno pobudo. Seveda pa si tudi legendarni klaviaturist privošči zajetno solisitčno orglarsko eskapado, ki še poglobi eksperimentalno naravo tega imenitnega dosežka.

»Why Didn’t Rosemary?« je prvi izmed dveh »Deep Purple« standardov, ki sta si prislužila status klasik, predvsem zaradi dejstva, da vse skupaj že vleče na njihov klasični trdo rockerski slog. Melodična osrednja struktura počiva na temperamentnem, bluesovsko začinjenem Blackmoreovem kitarskem rifu, medtem ko Evans priredi arogantno pevsko predstavo in Lord zavzeto polaga šelesteče orglarske teksture. Mož v črnem vnovič navduši z bluesovsko kitarsko solažo sredi katere se ‘odpreta nebo in zemlja’, medtem ko Paice navdušuje z divjimi bobnarskimi krošeji. Črno-humorno besedilo, katero je bilo navdahnjeno po ogledu filma Rosemaryin otrok, pripoveduje o nezaželeni nosečnosti kot posledici zavrnitvi pilule za preprečitev nosečnosti.

Odlični psihadelično-trdo rockerski hibrid »Bird Has Flown«, kjer bi se dalo na glavnem vokalu že lahko zamisliti Evansovega naslednika Iana Gillana, je naslednji Purple zimzelen, kjer navdušujejo surov kitarski rif, nagruvana bas linija ter polnomastna orglarska zabela. Vse skupaj je podkrepljeno z razvejanimi in masivnimi bobnarskimi prehodi. Evansova vokalna interpretacija je to pot najbolj mrakobna in surova kolikor mu je to njegov mehki, žametni glas sploh dopuščal. Ravno tovrstna vokalna omejitev je pripeljala do njegovega odhoda.

Zaključna, super-kompleksna 12-minutna progresivno rockovska suita »April« na kateri s pomočjo širokogrudnih orkestralnih aranžmajev kraljuje maestro Lord je najdaljši in morda celo najbolj ambiciozen studijski dosežek v celotni (dosedanji) Deep Purple povesti. Prve dve sekciji sta inštrumentalno obarvani, medtem ko je tretja sekcija težko rockerska skladba v duhu večine predhodnih del na albumu. Ritchie se tu znajde sredi kraljestva pastoralno začinjenih akordov na akustični kitari, medtem ko na električni kitari tke monumentalno solažo. Lordova orglarska orgija je čista nirvana na Zemlji ob čemer razvejani orkestralni aranžmaji podajo vizijo o njegovem prihodnjem klasicistično obarvanem projektu, »Concerto for Group and Orchestra« (1969). Zaključni vokalni del kar nekoliko zbledi ob predhodni orkestralni orgiji, čeprav Lordove in Blackmoreove solistične vratolomije ob neukrotljivih bobnarskih prehodih tudi s pomočjo mogočnih večglasij poskrbijo za zmagovit in epski zaključek.

Na ponovni izdaji »Deep Purple« je moč najti ameriški single »Emmaretta«, ki slogovno nima skorajda nobene zveze z materialom, ki se nahaja na albumu, saj gre za izrazito komercialno usmerjeni dosežek z Beatlovskim utripom, kateremu se ni posrečilo osvojiti ameriških src. Ta njihov poslednji poskus, da bi osvojili ameriško sceno, katera je s težko rockerskimi slogovnimi spremembami v Deep Purple zvoku začela naglo izgubljati interes nad skupino, katero je do tedaj povezovala z lahkotnimi, zabavljaškimi hiti, si zasluži častno omembo predvsem zaradi lepega refrena, funkovsko nagruvane bas linije  in inovativnega kitarskega rifa.

»Deep Purple« je bil brez trohice dvoma najboljši dosežek Mark I Deep Purple postave, ko je ta verzija legendarne skupine dosegla svoj artistični vrhunec in z eno nogo že stopila nasproti veliki slogovni spremembi, katera se je pripetila takoj po Evansovemu in Simperjevemu odhodu. Slednja se namreč nista strinjala s težko rockersko vizijo prihodnosti v katero so Blackmore, Lord in Paice v naslednjih mesecih po prihodu novega pevca Iana Gillana in basista Rogerja Gloverja (oba nekdanja člana psihadelične skupine Episode Six) vložili vse sile. »Deep Purple«, ki je po kakovosti nad predhodnikom »The Book of Taliesyn« vsaj toliko kot je bil ta pred »Shades of Deep Purple«, je ob katastrofalno slabi promociji s strani tedanje založbe komercialno popolnoma pogorel tudi na ameriških tleh pri čemer je pregovorno butaste in (navidezno) bogaboječe Američane prestrašila celo precej nebogljena naslovnica z umetnino Hieronimusa Boscha Vrt zemeljskih naslad, katero so vehementno označili za pohujšljivo.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Chasing Shadows (5:34)
2. Blind (5:26)
3. Lalena (5:05)
4. Fault Line (1:46)
5. The Painter (3:51)
6. Why Didn’t Rosemary? (5:04)
7. The Bird Has Flown (5:36)
8. April (12:10)

Zasedba:
Rod Evans- vokal
Ritchie Blackmore – kitara
Jon Lord – orgle, klaviature, spremljevalni vokal
Nick Simper – bas kitara, spremljevalni vokal
Ian Paice – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki