25 let Enslaved! (2016)

foto: NINA GRAD 2016
0 3

Nastopajoči: Oceans of Slumber, Ne Obliviscaris, Enslaved
Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: ponedeljek, 24. 10. 2016


Velecenjeni norveški progresivni black metalci Enslaved takšnega statusa niso dobili čez noč. Bend, ki si je ime nadel po komadu Enslaved In Rot sonarodnjakov Immortal, je že na svojem prvencu Vikingligr Veldi opozoril, da so daleč od tipičnega black metal benda. To so Enslaved v nadaljevanju svoje kariere zgolj še potrdili, ko so razvili žanrsko unikatni pristop in postali nekakšni black metal Pink Floyd. Letos Enslaved obeležujejo častitljivih četrt stoletja delovanja in turneja jih je po dolgem času spet pripeljala v našo dvorano, skupaj s progresivnimi metalci Oceans of Slumber in Ne Obliviscaris.

Pri prvih predvozačih, teksaških Oceans of Slumber, se je hitro izkazalo, da so eden tistih »love ’em or hate ’em« bendov in da vmesne poti ni. Teksačane bi še najlažje opisali kot nekakšnega nezakonskega otroka med Skunks Anansie in Opeth, predvsem zaradi ženskega vokala seksapilne Cammie Gilbert, ki pa vsaj v živo s svojimi kretnjami pokaže, da bi prej kot v metal bend sodila na MTV. Sicer ne gre zanikati, da ima vrhunski, soulovsko zveneč vokal, a mi osebno žanrski pristop Oceans of Slumber ni ravno najbolj dišal.

Zares pravo poslastico za vse glasbene gurmane oziroma ljubitelje progresivnega metala pa so vsekakor predstavljali avstralski kolosi Ne Obliviscaris, ki so se iz popolne obskurnosti zelo hitro povzpeli med ene izmed bolj čislanih skupin modernega progresivnega (death) metala. Sekstet iz Melbourna je pri nas sicer že nastopil, a se jim zaradi tehničnih težav njihov prvi nastop na naših let na predlanskem Metaldays ni izšel povsem po načrtih. Tokrat je bil torej čas za popravni izpit, a je na začetku med uvodnim Devour Me, Colossus (Part I): Blackholes znova kazalo na slabo oceno. Kitarist Matt Klavins je svojo sedemstrunko k sreči hitro usposobil (kar je sicer žal precej redko občinstvo pozdravilo z navdušenjem) in od takrat najprej je šlo vse kot po maslu. Vrhunsko predstavo so pripravili Avstralci, zahvala za to pa gre predvsem epsko dolgim komadom, ki niti za trenutek ne postanejo dolgočasni. Mednje namreč Ne Obliviscaris vrinejo vplive black in death metala, začinjenega z vratolomno kompleksnostjo, ki je dih jemajoča predvsem zaradi živalskega bobnanja polnega blast beatanja in poli ritmov, prav tako pa tudi vrhunske kitarske trojke, ki se nemalokrat po svojih vratovih osupljivo sprehaja s štiriprstnim tappingom. Iz množice podobnih bendov pa Ne Obliviscaris izstopajo v prvi vrsti zaradi spretno vpete violine Tima Charlesa, ki ni le okrasek temveč enakovreden inštrument, ki nekako prevzame vlogo solo kitare, poleg tega pa še zaradi vrhunskega mešanja čistih in brutalnih vokalov. Če mestoma Charlesovi cleani sicer izpadejo nekoliko premehko pa okus popravi Xenoyr, ki se dobro znajde tako v black kot death metal vodah. Ne Obliviscaris v prevodu iz latinščine pomeni »ne pozabi« in tokratnega nastop benda iz »down under« vsekakor ne bomo pozabili kmalu.

Norveški veterani Enslaved so prepričali še preden so zares začeli, saj je pred oder vabil nasneti glas Alexa, ki ga je v Kubrickovi Peklenski pomaranči vrhunsko upodobil Malcolm McDowell. Vrhunsko formo benda je nato takoj potrdil že pozdrav z Roots of the Mountain. Enslaved so pokrbeli za odlično zvočno podobo zaradi katere so do izraza prišli tako black metal šusi, ki jim poveljuje Grutle Kjelson, kot psihadelični izleti za katere poskrbijo klaviature in epski, čisti vokali Herbranda Larsena. Po koncu prvega komada je žal na pol prazno dvorano (razloge gre sicer resda verjetno iskati v koncertno natrpanem oktobru in deževnemu ponedeljku, a vsekakor bi si bend kova Enslaved zaslužil več ljudi pod odrom) v brezhibni slovenščini nagovoril Grutle, nato pa popeljal na uro in pol dolgo potovanje, v glavnini predvsem po obdobju druge polovice ustvarjanja benda. Enslaved so ponovno dokazali, da so vrhunski glasbeniki, ki jim v norveškem black metalu skorajda ni para. Izjemno so Norvežani zasužnjili mešanje čistih in brutalnih vokalov, o inštrumentalni izvedbi pa besed ni izgubljati, saj je bilo izjemno tako kopanje Grutlovega basa, kot kitarska naveza Bjørnson/Ice Dale (in soliranje slednjega). V nadaljevanju je bil sicer precej nepotreben nič kaj prida izviren bobnarski solo, saj bi ga lahko zamenjali s kakšnim komadom več, glede na to, da gre za praznovanje 25. obletnice pa bi lahko Enslaved prah obrisali še kakšnega  že dolgo neigranega komada. Če so že usmerili v novejše obdobje benda bi lahko ponudili vsaj še kaj z Ise ali celo EPje The Sleeping Gods. Kljub temu pa so norveški veterani vnovič poskrbeli za vrhunsko predstavo progresivnega black metala, ki mu le redki pridejo zares blizu.

Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad

OCEANS OF SLUMBER:
1. Winter
2. Sunlight
3. Devout
4. Suffer the Last Bridge
5. Nights in White Satin (orig. The Moody Blues)
6. …This Road

NE OBLIVISCARIS:
1. Devour Me, Colossus (Part I): Blackholes
2. Of Petrichor Weaves Black Noise
3. Painters of the Tempest (Part II): Triptych Lux
4. Pyrrhic
5. And Plague Flowers the Kaleidoscope

ENSLAVED:
1. Roots of the Mountain
2. Ruun
3. The Watcher
4. Building With Fire
5. Ethica Odini
6. Fenris
7. The Crossing
8. Ground
— dodatek —
9. Drum solo
10. One Thousand Years of Rain
11. Allfǫðr Oðinn


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki