Stu Hamm in Greg Howe – bližnje srečanje titanov žanrske fuzije (2016)

0 14

Lokacija: San Dona Di Piave (Treviso) / Revolver klub / Italija
Datum: nedelja, 23. 10. 2016


Stu Hamm in Greg Howe sta dva izvenserijska glasbenika, ki ne potrebujeta posebne uvodne predstavitve. Nekoč sta se že podala na skupno turnejo po Evropi, ko sta v svoj trio povabila še enega vrhunskega glasbenika, to je bobnarja Dennisa Chambersa. To pot sta stara tovariša za svojo novo in nič manj spektakularno manifestacijo medžanrske fuzije, z jasno opornico na jazz retoriki, v trio povabila madžarskega bobnarja Zoltana Csorzsa, ki je svoje bobnarske mojstrovine svoj čas nudil švedskim progresivnorockovskim revitalistom The Flower Kings.

Stu Hamm je v letu 2015 izdal novi album »The Book of Lies«, tako pa se je tudi imenovala turneja, na katerem je visoko-virtuozni trio s polnim imenom Stu Hamm Band feat. Greg Howe, krenil na prizorišča evropskih klubov. Skupno tretji italijanski koncert te turneje je bil napovedan v imenitnem klubu imenovanem Revolver, lociranem v industrijski coni kraja San Dona Di Piave, ki se nahaja blizu večjega mesta Treviso, kar pomeni da je iz Ljubljane ta lokacija dosegljiva v normalni pozno popoldanski vožnji dobrih dveh ur (z vmesnim postankom je vožnje do dveh ur in pol).

Revolver Club je prizorišče, ki se lahko pohvali z odlično akustiko, odlično opremo kar se tiče odrske razsvetljave, ki je garant barvite in razgibane igre mnogoterih reflektorjev, obenem pa tudi z izvrstno opremo, kar se glavnega ozvočenja tiče. Obenem je oder visok in čeprav je klubski prostor relativno majhen in sprejme največ 500 gostov, je občutek prav zaradi višine odra tak, kot bi bil na velikem koncertu, sredi večjega prizorišča.

No uvodno dejanje koncertnega večera je pripadlo domačinom. Gre za zanimiv italijanski duo Dolcetti, ki ga zastopata Gianni Rojatti na kitari in sintetizatorjih ter bobnar Erik Tulissio. Naj omenim, da je taisti duo odprl tudi koncertni večer Stevea Vaia, dne 7.7.2016, v italijanskem Vidmu, tako da je že prejel konkretno izpostavitev pred italijanskimi glasbenimi množicami. Zaigrala sta v celoti instrumentalni material, seveda avtorske stvaritve. Rojatti je od glave do pete obseden z likom in delom Stevea Vaia, na to opominja enak zvok, ki ga povzema njegov kitarski »gear«. Od magnetov, kitar, zvočnih efektov, ojačevalnikov. Posledično se to nanaša na pristopanje do igranja solaž, ki so vtkane v vodilne motive skladb, kot tudi skupni melos dua. Rojatti, pa k vsemu temu dodaja mestoma zavese zvočnih pregrinjal sintetizatorjev osemdesetih let. Nastop spremljajo dodatne zvočne matrike in dodatni ritmi, ki jih producira ritem mašina. Večkrat se tako zvok igranja električne kitare zlije z sintetiziranimi tehno elementi, za kar moraš imeti resnično dober želodec, saj gresta ta dva elementa težko skupaj. Pri vsem tem je Tulissio na bobnih izpadel bolj kot ne statist. V bistvu je duo zanimiv striktno in v prvi vrsti zaradi virtuoznih vragolij, ki jih udejanja Gianni Rojatti na kitari.

Takoj ko sta se fanta poslovila, je na odru že stal ameriški glasbenik izvorno iz mesta Washington D.C. Jeff Aug. Slednji spremlja zasedbo Stu Hamm Band na njeni celotni evropski turneji. Ta je v dobre pol ure nastopa serviral popolno izkušnjo akustičnega igranja kitare, pri čemer izstopa Jeff po svojevrstni tehniki »fingerstyle« igranja tega instrumenta. Jeff Aug je v prvi vrsti izvrsten kitarist. Je prekaljen in izkušen glasbenik in nenehno koncertira. V karieri je odpiral koncerte pred čislanimi izvajalci, kot med drugim Allan Holdsworth, Soft Machine, Johnny A. in Albert Lee. Ponaša se s svojevrstnim rekordom in to ni nikakršna laž. V enem dnevu je namreč odigral devet različnih koncertov v devetih različnih državah (Luksemburg, Belgija, Nemčija, Nizozemska, Lihtenštajn, Avstrija Francija, Italija in  Švica) za kar je v marcu 2012 prejel tudi certifikat Guinessove knjige rekordov. Jeff, ki od leta 1998 dalje stalno prebiva v Evropi, točneje na obrobju alpskih vršacev južne Nemčije, je še v devetdesetih začel s kariero v skupinah Floating Stone in Sorry About Your Daughter. S slednjimi je izdal dva studijska albuma, istočasno pa je pričel snemati tudi svoj samostojni avtorski material, ki je še v devetdesetih nanizal trio samostojne studijske albume. Četrti z naslovom »Living Room Sessions«, je izšel leta 2009, zadnji, to je »Wedding Song« pa leta 2012. V letošnjem letu je izdal Jeff tudi koncertni album z naslovom »Live in Europe«, z njega pa tudi na tej turneji izvaja svoj avtorski material, ubran v striktno akustični maniri. V kratkem, a izredno izčrpnem in izrazno izpovedno bogatem nastopu, je Jeff izkazal neverjetno spretnost hkratnega narekovanja tempa ter ubiranja strun z desnico ter prostosučno kulminacijo nebrzdanih ročnih spretnosti levice, kjer je za šalo premagoval tehnično zahtevne razkorake med vodilnimi motivi in solističnimi okraski. V izrazoslovju se prelivajo elementi svetovne glasbe, neo-klasicizma, countryja, funka, obenem pa izkazuje Jeff svoje rockovsko ozadje, saj se s »kopanjem« desnice večkrat prav rade volje zakadi v najdebelejše strune kitare. Zanimivo bi ga bilo povprašati, kako je vplival na njegovo glasbeno iztesanost tudi “grunge” fenomen. Preklopi intuitivnega, skorajda meditativnega koketiranja z instrumentom, so kontrastirani z eskalacijami nebrzdane porasti decibelov in groova, ki prihaja iz strun ter divjega narekovanja tempa, ki barva sam ekspresivni domet skladb. Mož je v nekaj točkah izvedbe nanizal tudi skladbe Listen Up, Jazzhole!, Fuck the Neighbours ter Lightness, ki je sklenila izjemno predstavo. Neverjetno je kaj stori na odru le en človek, ko je nanj akustična kitara dobesedno priraščena. Jeff Aug je svojevrstna koncertna atrakcija.

Naposled smo le pričakali tudi trio »fantastikus«. Čeprav je pred nami ime Stu Hamm Band, je pravzaprav Howeova kitara skozi koncert vseskozi beležila blago prevzemanje središčne, to je fokalne lege samega razvoja koncerta. Greg in Stu sta si seveda vseskozi podajala solistične točke, njuna usklajenost (ki jo načrtuje kemija povsem naravnega zaznavanja obeh glasbenikov, dodobra preizkušena še peteklosti, ko jima je na bobnih delal družbo Chambers) pa je vseskozi manifestirala izjemno sredinsko hojo po navidezni črti med eskalacijo eksperimentiranja ter zadrževanjem motivske, to je muzikalične vzdržnosti, kompaktnosti in privlačnosti. V začetnem delu je Howe dobil nasploh veliko ekspoziture, nekje na sredini pa pričel polagoma prevzemati pozornost Stu Hamm, zlasti potem, ko je pričel z manifestacijo znamenitih tapping figur, katerih eden glavnih protagonistov ostaja tudi v novem mileniju. Tako se je trio lotil izredne priredbe The Beatles klasike Lucy in the Sky wtih Diamonds, ki jo lahko najdemo v izvirniku na Hammovem solo albumu »The Book of Lies« (2015). To točko je v podobnih figurah dopolnila priredba Led Zeppelin klasike Going to California, brez katere ne mine nobena koncertna predstava Stu Hamma. Med drugim smo tej skladbi lahko prisluhnili v živo že marca leta 2008, ko je imel znameniti basist kliniko v ljubljanskem Orto baru. Skupina je namenila več pozornosti tudi izvedbi avtorskih del Grega Howea, med drugim je mojster žanrske fuzije in večplastno obtesani mojster kitarske igre izvedel avtorski Proto Cosmos in The Pepper Shake. Skupina je posvetila po pričakovanju več pozornosti novemu albumu Stuarta Hamma, s katerega sta odjeknili tudi naslovna skladba in Terminal Beach. Skupina je fantazmoagorično predstavo sklenila po uri in pol igre z Eric Johnsonovo Lone Star ter se vrnila po obvezni dodatek z The Obligatory Boogie.

Vsekakor je treba izpostaviti tudi doprinos bobnarske bravuroznosti izdelane in ubrane karizme vrhunske predstave Zoltana Csorzsa. Ta je sicer zavoljo nenehnih improvizatorskih rafalov na relaciji Hamm – Howe, na prvi hip »površno poslušano« sicer nekoliko sameval v ozadju, vendar pa je zlasti v drugem delu, ko ga je Hamm spustil do bobnarskega vložka razkazal izjemne odlike, kjer je manifestiral neverjetno kombinacijo topovskih figur, ki bi superiorno detonirale v rock glasbi ter jazzovsko izpiljenostjo. Csorzs je v osnovi jazzovski bobnar, ki je s plejado ekstremno hitre serije zamahov na prehodih dodatno potrdil, da gre za bobnarja, ki lahko igra vse in lahko igra povsod.

Stu Hamm Band je tega večera manifestiral neverjetni koncert multiple žanrske fuzije. Od metalsko obarvanih eskapad Gregovega shreddinga, do pretanjenosti prelivanja vseh treh gradnikov, ki opravičuje gostovanja tudi na albumih pop izvajalcev, plejade improvizacijskih figur, ki so nas odnesle na mejo spontanega razvoja dogodkov. Vrhunsko, atraktivno, predano in zaigrano z neverjetnim užitkom in mero polnokrvne zabave. Vseskozi  pa je koncert spremljala prava doza momenta zafrkljivosti in črnega humorja, s katerim je Hamm nagovarjal in zabaval občinstvo. Nova nepozabna koncertna avantura, naveze treh izjemnih glasbenikov, stkana v svojevrstni koncertno izvedbeni klimaks. Koncertni večer ob katerem notranje izpolnjen, preprosto le osupneš in postanejo vse besede odveč.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki