Čudni časi so se pisali za praočete metala Black Sabbath pred tridesetimi leti. Milo povedano čudni. Ves svet je takrat vpijal vse, kar je nagovarjalo rušilno in bilo sproducirano v bestialnem žaru distorziranega vampiriranja, a vztrajno zavračal vsebino Black Sabbath albumov, ki so nastajali po »Born Again« (1983) debaklu. Skupina, ki dejansko ni posnela slabega albuma v karieri, pa vendar skupina z izrazitimi vzponi in padci, ki so bili precej soodvisni od tega, kdo je v določeni eri delovanja skupine pač opravljal dolžnost vodilnega vokalista. Za Ozzy ero skupine je stala falanga najbolj kričavih fanov, ki so v tem svojem fašizmu do Black Sabbath osemdesetih malo da ne »prepričali« ves svet, če ne še kar cele glasbene industrije, da Black Sabbath pač ne morejo biti Black Sabbath, če v postavi ni Ozzyja. Sosledje štorastih odločitev, ki jih je sprejemal takratni menedžment skupine, nefleksibilnost in nezainteresiranost založbe ter nenehne menjave v postavi, pri čemer publika niti za teden vnaprej ni vedela, kdo je pravi član skupine, so terjali svoj davek in Black Sabbath so postajali vse bolj priročna tarča sarkastičnih oznak v glasbenih medijih, kar gotovo ni bilo dostojno slovesu ene najbolj enigmatičnih skupin rocka in rolla vseh časov.
Esenca je torej živela dalje v prstih »Riffmeistra« Tony Iommija, kakorkoli se je pač manifestirala. Izkazalo se je, da je Iommi našel rešitev v svojem soimenjaku in pevcu Tony Martinu. Potem, ko je bila zgodba z Ozzyjem zaključena in je bend zelo pogumno krenil v osemdeseta z ikonskim »Heaven And Hell« albumom, ki mu je dal potreben produkcijski zalet legendarni in žal pokojni Martin Birch, pa je ta prepričljiv moment transformacije z Ronnie James Diom v postavi komaj še vzdržal z manj navdahnjenim »Mob Rules«, da bi naslednji korak Iommi odmeril v povsem napačno smer in se spajdašil z nekompatibilnim vokalom Deep Purple Mk II postave, to je Ianom Gillanom. Po popolnem »brodolomu« in dodatnem odganjanju glavobolov ob izkušnji z albumom »The Seventh Star« (1986), pa »pobeglem« Rayu Gillenu, je sledila oživitev skupine z odličnim novim vokalistom Tonyjem Martinom. Ta povsem nova inkarnacija Black Sabbath, z edinim originalnim članom, to je kitaristom Tonyjem Iommijem, je tako skozi albume »The Eternal Idol« (1987) in za njim »Headless Cross« (1989) ter »Tyr« (1990) ustvarila zaporedni trojček studijskih dokumentov, ki so kakovostno izpopolnjevali in nadgrajevali drug drugega. Kljub odlični novi glasbi pa so takratni Black Sabbath v očeh publike vztrajno »bledeli«. To bednost situacije je v odločnem kontrastu intenzivirala ter poglabljala slava, ki jo je na drugi strani užival nihče drug kot Ozzy.
Če se vrnemo še malo v leto 1987, se je v okolju negotove stabilnosti končni material na albumu »The Eternal Idol« še zelo dobro odrezal, pa čeprav je bil Iommi deležen grdega osipa znotraj članstva skupine, še preden je uspel album dokončati. A glavno je, da je Iommi ob sebi zadržal Martina, ki je v tej eri delovanja skupine igral pravzaprav integralno vlogo, da je skupina sploh zdržala in kredibilno kljubovala dalje. V času »Headless Cross« albuma je Iommi le našel formulo članstva, ki mu je garantirala lažji spanec.
Iommi je bil torej tudi na naslednjem albumu obkrožen z enako postavo. To je z izrednimi glasbeniki, ki so v podobo skladb dostavljali najboljše. Poleg omenjenega Martina je dolžnosti bobnarja opravljal Cozy Powell, bas kitaro je vihtel Neil Murray, klaviature pa je igral Geoff Nicholls. Iommi je naročil Martinu, naj napiše malo bolj »vesela« in »vedra« besedila glede na predhodnik »Headless Corss«, ki se je opiral na pečanje z okulti, črno magijo in hudičevstvom. Martin, ki je bil vselej naklonjen branju zgodovinskih čtiv, je našel navdih v nordijski mitologiji. »Tyr«, z naslovom, ki označuje nordijskega boga vojne, še zdaleč ni konceptualen album, ki bi se, z izjemo trilogije, ki odpre B-stran vinilne izdaje (The Battle Of Tyr, Odin’s Court, Valhalla), prioritetno ukvarjal z nordijskimi božanstvi in njihovimi prigodami, vseeno pa Martinova tematika silno godi komponiranju, ki je gradila dalje na tistem, kar je Iommi ustvarjal na »Headless Cross« albumu. Vodilne kitarske fraze so dostavljale izrazito globino in rušilno prodornost, skladbe so ostale prežete z Iommijevim na miljo prepoznavnim in markantnim soliranjem, kot ga lahko dostavi pač le ta edinstven glasbenik. Ozračje, nabito s hrepenenjem in melanholijo in teatralno pogubnostjo mračnih razgledov, je bilo torej preneseno na epski »Tyr«. Album obenem razvija tudi izrazito muzikalnost, ki se ogiba »doom« momentom oziroma slogu fraziranja, ki je v sedemdesetih, skozi poltonski tulež, evociral zlokobnost in izrazito žalovanje. »Tyr« je album, s katerim so se takratni Black Sabbath odmaknili najdlje stran od svoje ere sedemdesetih. Ta je zaznavna v okruških, za kar skrbi pač esenca kitarskih čarovnij Tonyja Iommija. To niti ni pomembno. Slog, magija, kemija in esenca je povsem drugačna in je ni ne vredno ne mogoče primerjati z Ozzy ero. Bend je svoj domet pompoznosti na albumu »Tyr« še posebej intenziviral.
Poglobljeno analizo o glasbeni substanci albuma Tyr« lahko prebirate dalje v slikoviti recenziji, ki jo je nekoč davno tega za RockLine pripravil Peter Dr. ProgRock« Podbrežnik.
Mi raje preglejmo še nekaj drugih faktov, povezanih z albumom »Tyr«. Skupina se je v februarju 1990 vrnila v studio, da posname torej naslednik albuma »Headless Cross«. Naj dodamo, da je na turneji, vezani na promocijo albuma »Headless Cross«, 27. 9. 1989 skupina obiskala ljubljansko Halo Tivoli. Predskupina tega dela turneje so bili Nemci Axxis. »Tyr« je bil po albumu »Headless Cross« drugi za založbo I.R.S. Records. Izšel je 20. 8. 1990. Na britanski lestvici najbolje prodajanih albumov se je uvrstil na 24. mesto, medtem ko mu ni uspelo prodreti na Billboardovo lestvico 200 najbolje prodajanih albumov, kar se je skupini primerilo prvič v karieri. Skupina je izdala en single, in sicer za skladbo »Feels Good To Me«, za katero obstaja tudi video (na b-stran je bila uvrščena koncertna verzija Paranoid z novembrskega dela “Headless Cross” turneje leta 1989). Ta skladba se je uvrstila zgolj na domačo, to je britansko lestvico najbolje prodajanih hitov, kjer je zasedla skromno in hitro pozabljivo 79. mesto. V kakšno nemilost je bila takrat pahnjena skupina, priča tudi dejstvo, da so bili Black Sabbath prisiljeni odpovedati zadnjih sedem datumov britanskega dela turneje, ki je potekala v prid podpori albuma »Tyr«. Vzrok je tičal v premajhnem številu prodanih vstopnic, medtem ko skupina celo prvič v karieri ni izvedla koncertne turneje po ZDA.
Black Sabbath so v obdobju albuma »Tyr« še naprej životarili na robu prav zavoljo neusmiljenja glasbenih kritikov in občinstva, ki preprosto ni sprejemalo ne glasbe ne glasbene usmeritve Black Sabbath brez Ozzyja. S tem so storili skupini veliko krivico, saj gre v primeru vseh treh albumov iz druge polovice osemdesetih in izdanih v postavi s Tonyjem Martinom na vokalu, za zelo kvalitetne in neskromno povedano izvrstne dosežke, ki jih skupina v razvojnem oziru sredi sedemdesetih oziroma z Ozzyjem v postavi niti v sanjah ne bi ne zmogla ne znala ustvariti. Krivično prezrti »Tyr« je v vseh ozirih zelo kvaliteten album, poln visoko vibrantnih vzdušij, markantnih Iommijevih fraz, fenomenalnega Martinovega petja, prodornih in sesipajočih udarcev Cozyja Powella ter gravitirajočih baskitarskih linij Neila Murraya. “Tyr” verjetno še najbolj razumejo in cenijo vsi, ki so odkrili Black Sabbath najprej z izdelki, ki so izšli izven sedemdesetih let. Po drugi strani obstaja kar lepa bera privržencev skupine, ki za razliko od tistih, ki stavijo le na ero z Ozzyjem, Black Sabbath albumov iz sedemdesetih niti ne povohajo kaj dosti. Vsekakor so ti globalno gledano v veliki manjšini, pa vseeno dovolj dober dokaz, da je mogoče zaključiti, da z albumom »Tyr« nikakor ne gre češenj zobati.
Žal je kratko obdobje stabilnosti in upov po nadaljnji artistični rasti in konsolidaciji ekipe, ki je posnela tako »Headless Cross« kot »Tyr«, prekinila ponovna združitev Iommija z Butlerjem in Diom za naslednji album »Dehumanizer«, s katerim Black Sabbath leta 1992 niso uresničili visokih pričakovanj. Ronnie je dal še enkrat na »čevelj« skupino, Iommi pa se je znova obrnil na pomoč k Tonyju Martinu, ki je pogoltnil slino, ukrotil (verjetno prizadeti) ego ter pokazal veliko srčnost, da se vrne še zadnjič na viharni krov takratne Black Sabbath ere.
Avtor: Aleš Podbrežnik
