Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Klaatu
Založba: Import
Izid: year
Trajanje: 41:52
Ocena: 4/5
“3:47 EST” je prvenec kultne kanadske progresivno rockovske skupine Klaatu. Ta nadebudni kanadski trio, ki je skozi večino svoje kariere negoval pravcato obsesijo z znanstveno fantastiko (njihove ime izvira iz znane znanstveno-fantastične novele Dan, ko je obstala Zemlja, kjer je v vlogi glavnega protagonista nastopal vesoljec z imenom Klaatu) ter se ponašal z vrsto eteričnih melodij, je bil najverjetneje najbolj enigmatična rockovska formacija iz druge polovice sedemdesetih, saj so se ob njihovem prihodu na sceno s “3:47 EST” začele širiti številne govorice o tem, da gre pravzaprav za stranski projekt v tajnosti ponovno združenih The Beatles, kar jim je v ZDA, kjer je album izšel pod imenom “Klaatu”, prineslo nepričakovan prodajni uspeh.
Glaven vzrok za tovrstne burne izlive navdušenja prek nepreverjenih informacij izvira iz dejstva, da ovitek “3:47 EST” ni vseboval podatkov o članih skupine ter, da je bila večina skladb na albumu zvokovno nenavadno blizu Beatlovskemu psihadeličnemu rocku iz obdobja albumov “Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band” in “Magical Mystery Tour”. Dodajte k temu sanjave vokalne harmonije, številne orkestralne aranžmaje, posebne zvočne efekte, električni sitar, ekscentrična besedila z obilico angleškega črnega humorja in sorodnosti z Liverpoolsko četverico se ponudijo same po sebi. Klaatu glasbeni slog bi težko vrgel v nek kalup, saj se skladbe med seboj delijo na simfonično rockovske epe, psihadelična mantranja in hard rockovske juriše pri, čemer večinoma presegajo žanrske ločnice. Še najmanj bi se zmotil, če bi njihovo glasbo označil za art pop rock pod močnim navdihom legendarnih Hroščev.
Nekateri bi se ob tovrstnih dejstvih namrdnili, češ koliko zvokovne originalnosti sploh premore skupina, katero so že ob rojstvu množično zamenjavali z Beatli. V trenutku, ko bi se poglobili v strukturo in aranžmaje večine skladb, ki se nahajajo na “3:47 EST”, bi ugotovili, da je razlik precej več kot podobnosti ter, da so imeli Klaatu pod rokavom vrsto zanimivih eksperimentalnih trikov in povsem originalih zvočnih motivov. Skrivnostni trio za katerega se je v kasnejših letih izkazalo, da ga sestavljajo klaviaturist, basist in pevec John Woloschuk, kitarist in pevec Dee Long in bobnar Terry Draper, je na “3:47” nadaljeval od tam, kjer so Beatli nehali po “Abbey Road” ter zraven dodal galone mistike prek mogočnih simfoničnih aranžmajev, prisolil tu in tam ščepec folka ter še nekaj malega trdega rocka za občasen povratek na trdna tla. Sami zase ti trije glasbeniki niso nikdar sodili med kakšne tehnične velemojstre svojih inštrumentov, a kot kolektiv so tvorili neverjetno kohezijo, ki je bila sposobna pričarati nepozabno vzdušje.
To se najlepše pokaže že na uvodnem space rockovskemu epu “Calling Occupants of Interplanetary Craft”, katero lahko brez zadržkov razglasim za najbolj znano pa tudi najboljšo stvaritev njihove kariere. Navdih za to eterično klasiko se jim je porodil po resničnem dogodku, kateri je opisan v knjigi Bralec letečih krožnikov. V marcu 1953 je organizacija pod imenom Mednarodni biro za leteče krožnike poslala svojim članom letake s pozivom k udeležbi pri eksperimentu z naslovom Svetovni dan kontakta. Pri tem eksperimentu naj bi udeleženci ob določenem dnevu in uri poslali kolektivno telepatsko sporočilo obiskovalcem iz drugih planetov. Sporočilo se je začelo z besedami…”kličemo pripadnike medplanetarnega plovila!” Točen datum sporočila je bil 15. marec 1953. O tem, kakšen je bil končen učinek tega eksperimenta ter ali ga je kdo “tam zunaj” slišal, bi se seveda dalo na široko razpravljati. Kakorkoli že, znanstveno-fantastična cenenost gor ali dol, osrednji simfonični aranžma na melotronu, ki je položen znotraj eterične melodije je skupaj z magičnim refrenom čista pravljica ob katerem gredo zlahka mravljinci svojo pot po celem telesu. Woloschukov vokal po barvi glasu ves čas visi nekje na meji med Lennonom in McCartneyem. Ta veličasten ep ne skopari z zvočnimi efekti, časovnimi preobrati, pompoznimi orkestralnimi aranžmaji in uporabo vokalnih distorzij, a obenem ves čas ohranja prelep, magično zapeljiv refren ob katerem se ni težko predati sanjarjenju o tem kaj bi se zgodilo, če bi kontakt uspel. Naj v dokaz, kakšni “vesoljci” so bili Klaatu povem še to, da so to klasiko ustvarili ravno s tem namenom, da bi bila nekoč uporabljena za prvi kontakt z izvenzemeljsko inteligenco! Spielberg je svojo filmsko klasiko Bližnja srečanja tretje vrste ustvaril samo leto po izidu tega albuma. “Calling Occupants…” je nedvomno skladba, ki predstavlja njihov največji dosežek, a obenem tudi največje prekletstvo, saj je večina njihovih prihodnjih stvaritev pogostokrat ostajala v senci tega zimzelenega standarda. Še večji komercialni uspeh pa je doživela priredba pop skupine The Carpenters iz leta 1977, katero še danes pozna večina poslušalcev, medtem ko se na original na žalost pogostokrat pozablja.
Po tako izvrstni uvodni skladbi ni nobeno presenečenje, da so ostale kompozicije na albumu manj zanimive, čeprav je vsaka privlačna na svoj poseben način. Klaatu nadaljujejo svojo fiksacijo z Beatli na psihadelično-pastoralnem pop rockerju “California Jam”, kateri vsebuje številne Beatlovske vokalne harmonije, akustične kitarske pasaže in preprost ritem. Na trdo rockovskem “Anus of Uranus”, kateri je podmazan na boogie ritmu ob spremljavi kavbojsko pijanih kitarskih fraz, dokažejo, da znajo biti občasno tudi pravi umazanci. Melodično rockovski “Sub-Rosa Subway” resnično zveni kot kaka izgubljena The Beatles skladba s številnimi eteričnimi večglasji, mogočnimi orkestralni aranžmaji in filozofskim besedilom. V njeni strukturi je najti kar nekaj sorodnosti z The Beatles klasiko “Blackbird”. Precej povprečni trdi rocker “True Life Hero” s svojo rušilno kitarsko frazo in poskočnimi ritmi po drugi strani ne vsebuje nobenih sorodnosti z Liverpoolskimi mogočniki. Psihadelična burleska “Doctor Marvello” je precej bolj zanima zadeva, saj vsebuje eterične valove električnega sitarja ter nekaj pompoznih orkestralnih aranžmajev, katerih se ne bi sramoval niti Rick Wakeman.
“Sir Bodsworth Rugglesby III” je ekscentrična humoreska s klasičnim britanskim črnim humorjem ala Benny Hill in melodijo, ki zveni kot, da bi jo odigral vojaški orkester ob koncu druge svetovne vojne. Ob tem se neizbežno porodi vprašanje od kod trem Kanadčanom smisel za tovrsten humor. Zaključni space rockovski ep “Little Neutrino” je v svojem zvokovnem pustolovstvu še najbližje uvodni klasiki. Pravzaprav gre za najbolj eksperimentalen izdelek na albumu, ki je kot tak najbolj zanimiv vsem ljubiteljem progresivnega rocka. Tokrat so vse vokalne harmonije porinili prek vokoderjev s čimer so verjetno želeli ponazoriti oglašanje vesoljcev, medtem ko so v ozadje porinili mogočne orkestralne aranžmaje in številne zvočne efekte. Vmes so na prava mesta vnesli tudi nekaj pastoralnih okraskov prek katerih uspešno ohranjajo melodično strukturo. Vse skupaj pa so zaključili z zvoki grmenja in mišjim cviležem. Ah, ta kanadska ekscentričnost.
Dandanes “3:47 EST” nihče več ne more zamešati za izgubljeni projekt skrivoma ponovno združenih Beatlov, ker je bila velika enigma okrog imen članov skupine razkrita že nekaj let po njegovem izidu, da o vsesplošnem zvočnem in liričnem aspektu albuma sploh ne govorim, saj velika četverica ni bila niti približno tako zasvojena z medplanetarnimi potovanji. Klaatu so s “3:47 EST” ustvarili zelo dober prvenec, pravzaprav enega izmed svojih dveh najboljših albumov, na katerem najbolj navdušujejo eterični orkestralni aranžmaji, prelepe pastoralne melodije ter Beatlovski vokali. Album sicer v nadaljevanju ne doseže odličnosti uvodne klasike, a kljub temu ponuja dovolj raznovrstnih dobrot, da se zlahka prikupi širšemu krogu poslušalcev za katere ni nujno, da sodijo med strastne privržence Beatlov. Na njem lahko dobimo kar dober odgovor, kako bi lahko zveneli Beatli, če bi svojo kariero nadaljevali v sedemdeseta, hkrati pa Klaatu ves čas uporabljajo povsem svojstvene prijeme pri grajenju posameznih, izjemno nalezljivih motivov s katerimi poskušajo navezati prvi stik.
Zasedba
John Woloschuk – bas kitara, klaviature, kitara, vokal
Dee Long – kitara, bas kitara, vokal
Terry Draper – bobni, tolkala, trombon, vokal
Produkcija
Terry Brown
Seznam skladb
1. Calling Occupants (Of Interplanetary Craft)
2. California Jam
3. Anus of Uranus
4. Sub-Rosa Subway
5. True Life Hero
6. Doctor Marvello
7. Sir Bodsworth Rugglesby III
8. Little Neutrino
