40 let AC/DC albuma “Back In Black”!

0 288

AC/DC so se znašli v začetku leta 1980 v nič kaj zavidljivem položaju. Žanjica je potrepljala po ramenih njihovega enigmatičnega vokalista Bona Scotta in ga povabila k sebi. Za vedno. 19. 2. 1980 so ga v jutranjih urah našli mrtvega na zadnjem sedežu avtomobila sredi Londona. Po nočnem popivanju. Zadušil se je z lastnim bruhanjem. V spanju. Star je bil vsega 33 let.

Tistega februarskega dne pred 40. leti, je skupina izgubila svojega pevca in tekstopisca, ki je bil z njo vse od leta 1974 dalje. Scott je postal osrednja figura skupine, ki je z brezkompromisnim pogumom popolne predanosti rock’n’rollu gradila in utrjevala svojo pozo. Bon Scott je postal glas generacije najstnikov, zato je le malokdo verjel, da bodo AC/DC po izgubi Bona Scotta, dobili vojno. Ko je konec junija 1980 Brian Johnson prvič nastopil z AC/DC v Belgiji, je moral stopiti v obuvalo človeka, ki je bil srce in kričava brusilnica skupine in ki so ga vsi oboževali. Mlajši od bratov Young – Angus torej, je po običaju ustaljenih manir v zadnjih minutah pred koncertom v Belgiji, že bil popolnoma pripravljen, da počasi odhlača v smeri proti odru. V tistih trenutkih je v očesnem kotičku ujel obrazni izraz Briana Johnsona, ki je bil svetlobna leta oddaljen od česarkoli, kar bi bilo vsaj kanček blizu občutja sproščenosti. Pevec je namreč odhajal naravnost v naročje svojega ognjenega krsta. Kitaristu, ki je tovrstno situacijo sprejemal povsem rutinsko, je ob pogledu na Johnsona postalo jasno, da se je Brian podelal v hlače. Na odru je Johnson na tem koncertu zavoljo treme dvakrat odpel enake verze in to v dveh različnih skladbah. Tega vsekakor ni preslišal niti starejši od obeh bratov Young – Malcolm torej, ki je med koncertom pristopil do pevca in ga s povzdignjenim tonom naravnost vprašal: »Kaj za vraga, pa je bilo sedaj to!?!?« Vseeno je Johnson zvozil koncert na visoki ravni, sprostil pa se je tudi ob pogledu na enega izmed transparentov v publiki na katerem je pisalo: »Srečno Brian!«

AC/DC 1980 (uradna promocijska fotografija založbe Atlantic Records)

V letu 1979 izdani »Highway To Hell« je bil album, ki se je odlično prodajal po svetu, vendar pa v ZDA, kjer je sicer dosegel zlato naklado, njegova prodaja ni dosegla milijona kopij. Bil je torej album, ki je nakazoval, da zna biti njegov naslednik za AC/DC resnično tisti orjaški, ob katerem bo pred skupino masovno »pokleknil« ves svet. Tudi sam Bon Scott je vsega nekaj dni pred smrtjo, v enem izmed telefonskih razgovorov z mamo Iso le tej prešerno razlagal, da čuti, kako bo naslednji album skupine resnično tisti pravi.

Kakorkoli, le dva dni po pogrebu Bona Scotta, to je bilo 1. 3. 1980, je Malcolm poklical svojega brata Angusa po telefonu in ga vprašal: »Bi prišel na naš plac, da se dobiva na kakšni vaji?« Brata sta torej zelo kmalu znova zaigrala skupaj in ta gesta je nakazala, da se bend ne bo ustavil. 8. 4. 1980  so AC/DC uradno naznanili, da imajo novega pevca. Brian Johnson je bil rudarjev sin, doma iz britanskega Newcastla. Anglež. Tako, kot basist Cliff Williams, ki se je AC/DC priključil tri leta prej.   Pred kariero z AC/DC, je Johnson  preživel skoraj polno desetletje v članstvu zasedbe Geordie, ki je bila na pragu komercialnega uspeha in ki si jo je ob priložnosti ogledal sam Bon Scott. Scott je to Johnsonovo predstavo pohvalil v pričo ostalih AC/DC pajdašev in Angus je v zvezi s tem dejal: »Bon ni maral veliko ljudi in če je že koga pohvalil, smo vsi vedeli, da mora biti zares dober!«  Brian se je preživljal v podjetju, ki se je ukvarjalo s prekrivanjem streh na avtomobilih, ko je prejel klic skupine in vabilo na avdicijo. Avdicijo so opravili kar na enem izmed postankov skupine v Londonu, ko so AC/DC našli razpoložljivo luknjo časa. Johnson jo je uspešno prestal in sicer z izvedbo Nutbush City Limits, ki originalno pripada Ikeu & Tini Turner ter Whole Lotta Rosie, Scottove priljubljene AC/DC klasike iz albuma »Let There Be Rock« (1977).

Sredi aprila 1980 so se AC/DC znašli v mestu Nassau na Bahamih in znamenitem Compass Point studiu. Z izjemo pripetljaja, ko je inšpektor po prihodu na letališče zasegel Malcolmu serijo njegovih kitar, in so kitarista, ki mu je ob tem pošteno zavrela kri, komaj še zadržali, da ne bi slučajno vsi skupaj končali v zaporu, so AC/DC preživeli naslednji mesec in pol popolnoma profesionalno v kovanju novih poslovnih uspehov. V studiu sta jim delala družbo producent in njihov »Highway To Hell« znanec Robert John »Mutt« Lange ter zvočni inženir Tony Platt. Lange, ki je bil takrat še na začetku poti, ki ga je kasneje zaznamovala, kot enega najbolj uspešnih »manipulatorjev zvočnih konzol v studiih« vseh časov, je skupino že poznal od prej in je natanko vedel kako naslikati iz elementarne, preproste, a do kosti nazobčane prodornosti fraziranja kitar bratov Young, pravi zvočni orkan.  V zvezi s tem je Lange kasneje v nekem intervjuju povedal: »AC/DC so bili mojstri počasnega rocka. Njihova moč je prihajala še posebej do izraza, kadar so igrali v srednje hitrem tempu.«

AC/DC, so bili v osnovi blues skupina. Na eni strani so se spogledovali z modno ihto heavy metal vročice, obenem pa se radi zadrževali tudi v karakteristikah R&B-ja. Silovito bliskanje, ki je temeljilo na čvrstem kitarskem fraziranju in vokalnih linijah na nivoju preplaha zvočne sirene, je vzdrževalo enozložno, a tankovsko lomasteče ritmično klofutanje. Lange je le z malo korekcijami, a z velikim in detajlnim osredotočanjem na surovo energijo skupine, uspel v stereo zvok »stisniti« živalsko neukročenost  odrskih nastopov skupine in zadržati vso njeno divjaško naravo. Kljub temu je skupini dvignil in navil zvok, ga obtežil z izdatnim mnoštvom decibelom in našobil. Pisalo se je leto 1980 in Lange je zelo dobro poznal takratne zvočne trende v  heavy rocku, hard rocku in zlasti novem žanru heavy metala. Iskan je bil hrup. Johnson opisuje Langovo ubadanje s podrobnostmi še posebej slikovito, saj je prav njegovemu vokalu posvetil »Mutt« največ pozornosti: »Znova Brian. Še enkrat boš odpel. Predolgo si vztrajal v liniji. Zanj je bilo namreč pomembno tudi to, kje se nahajajo vdihi in izdihi. Ni želel, da bi si ljudje razlagali vsebino albuma med poslušanjem v slogu, češ: »Kaj takšnega je vendar nemogoče doseči le z normalnim petjem! Od vsega tega se mi je na koncu že pošteno mešalo.«

Bahami so za rockerja gotovo čudna destinacija in Johnson je nekoč v zvezi s tem povedal: »Vse kar si želiš, je poležavanje na plažah in nikjer ne moreš dobiti normalne pinte piva. A nam je nekako uspelo.«

Logistika in komoditeta Compass Point studia je bila naravnost brezgrajna in za tisti čas v sami svetovni špici, zgradil pa ga je Chris Blackwell, lastnik založbe Island Records. Langeov asistent Tony Platt je povedal, da je bila odločitev izbire tega studia zelo koristna, saj so bili vsi člani nenehno pred očmi in ni bilo motenj, do katerih bi prihajalo v kolikor bi bend snemal v Londonu ali Sidneyu.  

Skladbe so sevale drug karakter, kot prej. Ne zaradi novega pevca. Prav tako so bile vse prej kot subtilne, a sprememba se je čutila. Bila je tu. Esenca našopirjenega in težkega fraziranja je ostala intaktna, je pa album nosil zvočni premik. Ostal je rock’n’roll a z metaliziranimi konicami. Tisto nekaj s čimer se je Lange »poigraval« na »Highway to Hell«, se je sedaj v zvoku polno razbohotilo. Zvok je postal velik, Johnsonov izjemen vokal, pa je vse to prignal do skrajnega maksimuma. Na albumu je kup točk, ki so skrojene po vzoru klasičnih AC/DC »strelov iz zapestja«, kot: Shake A Leg, Given The Dog A Bone, Have Drink On Me ali What Do You Do For Money Honey. Vsekakor nosi album tudi nekaj več sofisticiranosti, kar dostavljajo sklepna boogie blues pridiga Rock And Roll Ain’t Noise Pollution, pa Let Me Put My Love Into You ali Shoot To Thrill. Uvodni Hell’s Bells uporablja cerkvene zvonove, kar je bilo v povesti rocka že preizkušeno deset let prej. Na Black Sabbath prvencu. A če so tam zveneli pogrebno, nosijo ti zvonovi na Hell’s Bells povsem drugačen efekt. Epski, zlovešči tudi mistični. Na tem mestu bi se lahko znašla tudi naslovna skladba, zato niti ne čudi, da se z njo odpira B-stran albuma.  In nenazadnje, tu je seveda You Shock Me (All Night Long). Točka, ki ji je bilo takoj usojeno, da postane hit. Žurerska žival, ki nosi magnetni naboj in jo kar razganja od hipne grabežljivosti, da bi jo lahko z nožem rezal.

AC/DC so vedeli, da imajo v žepu superiorno čtivo za pošastno velik novi album. Tudi pri Atlantic Records so se tega zavedali, težava pa je bila, ker pri založbi niso želeli uporabiti naslovnice, kot jo je predlagala skupina. AC/DC so hoteli v celoti črno naslovnico. Kot nagrobni spomenik s preprostim simboličnim napisom »nazaj v črnino« in logom skupine. Album posvečen Bonu Scottu torej. Odpre se zvonovi, nekaj kar skupina torej prej še nikoli ni preizkusila, obenem pa izraža s takšno simboliko, njeno žalovanje. Na albumu se čuti, kot bi bil Scottov duh še vedno prisoten tudi v studiu. Založba je razumela tak izbor skupine, kot slabo poslovno potezo. Skupina pa se ni omehčala, vendar sta z založbo dosegli konsenz, da lahko logo skupine na albumu dobi sivo oblogo.   

AC/DC – “Back In Black” (naslovnica albuma)

Vsekakor je bil pri vsem tem največja uganka Brian Johnson, ki pa je ne glede na nič kaj zavidljivo breme vokalne zamenjave, vstopal v to vlogo tudi z velikim spoštovanjem. Do vsega kar so AC/DC postali in bili z Bonom Scottom.

Brian Johnson je v enem intervjuju slikovito orisal tudi rojstvo svojevrstne esence albuma “Back in Black” rekoč: »Včasih je nenavadno, kako se z rock glasbo hkrati porajata ekstaza, pa tudi tragedija. Vsak večer ustvarjaš vsa ta neverjetna strastna vzdušja, ko si na odru, potem pa nenadoma od nikoder udari smrt, na način, ki si ga res ne moreš predstavljati! Krona tega je Bonova smrt, ki je umrl med bruhanjem, ko je imel v spanju zvit vrat in se zadušil. Ubogega mladeniča so občudovali tisoči in tisoči preko celega sveta.«

Za razliko od Bona Scotta, ki je prenesel na oder videz zadnjega uličnega odpadnika, pri čemer je brezsramno razkazoval svoje preznojeno kosmato oprsje in tetovaže, kot tudi nebrzdano odrsko razuzdanost mačo petelinstva polnega malopridnih manir, ki so mejile na rob odrskega ekscesa, je bil Brian njegovo pravo nasprotje. Pokrit s »sploščeno« čepico, kot znakom pripadnosti delavskemu razredu, se je Brian, sicer robatega videza, nenehno rokoval z oboževalci v prvih vrstah, pri čemer je takoj razrušil most, ki sicer navadno ločuje zvezdnike od množic. Zato so ga privrženci skupine hitro posvojili, njegov glas pa vzeli za svojega.

Johnson je svojo vlogo sprejemal ponižno in z veliko skromnostjo s čimer je izražal veliko hvaležnost. Vsekakor ga je spremljala lepa mera nesigurnosti in razžiralo kup dvomov, kar je bilo, glede na to koga je moral zamenjati v skupini, povsem logično. To izraža tudi njegovo razmišljanje: »Upam, da so me AC/DC privrženci sprejeli. Želeli so, da gre skupina dalje. Zaenkrat ne prebiram napisov ali ne sprejemam telefonskih klicev, ki bi zahtevali naj odidem iz skupine!«

Svoje prvo koncertno srečanje z novim AC/DC pevcem opisuje slikovito tudi vokalist zasedbe Def Leppard Joe Elliott. Bil je 1. 8. 1980 in Def Leppard so na AC/DC turneji edinkrat odprli koncertni večer. Bilo je v New York Cityju. Elliott se je spominjal Briana še iz časov Geordie in je vedel, da je Johnson na rock sceni že veteran, vendar pa je bil pričujoči nastop za Briana nasploh prvi na tleh ZDA, zato je pevca spremljalo kar precej nelagodja. Elliott se spominja: »Odvlekel me je stran in vprašal. Kaj za vraga pa naj storim? Zanj sem bil otrok, ki se še vedno uči veščin, a sem mu kljub temu odvrnil: Samo bodi kar si. To je vse kar potrebuješ!«

AC/DC – You Shock Me (All Night Long) – naslovnica singla

Dobro leto dni po smrti Bona Scotta, je skupina izvedla sedem zaporednih koncertov na tleh domače Avstralije. Na tretjem nastopu skupine v Sydneyu, je Brian prejel potrditev, ki je ne bo pozabil do konca svojih dni. Po koncertu, se je srečal z Bonov materjo Iso, ki mu je dejala: »Naš Bon bi bil ponosen nate sinko!«

V času vrnitve skupine domov, to je dobro leto po svojem izidu, ko je osvojil 4. mesto Billboardove lestvice najbolje prodajanih albumov, se je album »Back in Black«, samo na tleh ZDA prodal v treh milijonih kopijah. Do leta 1984 je njegova prodaja narasla na 5 milijonov kopij prodanih izvodov albuma, do leta 2003 pa se je prodal v 19. milijonih. Do današnjega dne se ja album prodal samo na tleh ZDA v preko 50 milijonov kopijah. V ZDA je postal »Back in Black« do tega dne kar petindvajsetkrat platinast in velja za enega najbolje prodajanih rock albumov vseh časov. Single You Shock Me All Night Long je bil prvi AC/DC single, ki se je prebil na ameriško Billboardovo lestvico najbolje prodajanih hitov, kjer je osvojil 35. mesto.

Potem, ko so AC/DC skoraj izgubili vse, so dobili torej vojno. V velikem slogu. Slava.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki