40 let Black Sabbath albuma “Heaven And Hell”!

0 278

“Heaven And Hell” je album, ki je legendarni birminghamski skupini pionirskega leska Black Sabbath prinesel novo vstajenje. Skupina je z njim modernizirala in osvežila svojo glasbeno podobo. Album, s katerim je skupina morala za svoje preživetje sprejeti serijo rizičnih kompromisov, je na koncu Black Sabbath zagotovil sproščen in miren vstop v novo ero osemdesetih, ero nezadržnega razmaha heavy metala.  Prvi album z Ronnie James Diom na vokalom torej, ki je vsaj tako dober, kot najboljši Black Sabbath albumi z Ozzyjem.  Album, ki je skupini prinesel novo garnizijo mladih oboževalcev. Ti so se navduševali nad skupinami N.W.O.B.H.M. gibanja, ki je šlo na roko tej Black Sabbath renesansi. Tudi stari »Ozzy era Sabbath« feni, ki so z veliko gotovostjo pričakovali pogrom, so lahko po slišani substanci novega »Heaven And Hell« albuma, takrat samo še skomignili: »Ozzy, kdo?« Vsekakor ne vsi. To je album, ki je starejše ljubitelje skupine pač razdelil. Ronnie James Dio je po besedah Tony Iommija bil mavrica, ki je v tistem času, ko je skupina zašla v slepo in mračno ulico, zasijala v pravem trenutku in na pravem mestu, v vsem svojem sijaju, pa izvlekla Black Sabbath iz dežja pod kap. Gotovo je izbira naslova albuma »Heaven And Hell« več kot primerna. Njegova substanca prinaša oboje. Skupina je v času njegovega nastajanja hodila tako rekoč vseskozi bosonoga po robu ostrega rezila, povlekla bero na moč riskantnih potez in odločitev, ki pa so ji v končnem seštevku prinesli uspeh in artistično renesanso.

Spet smo v tistem davnem letu 1980. Ko seštevaš dogodke tistega leta v rock’n’rollu, ni težko priti do sklepa, da je to zelo verjetno prav tisto leto, za katerega se je izkazalo, da je za metal pač prelomno in najbolj pomembno. Vzniknile so skupine N.W.O.B.H.M. gibanja: Iron Maiden, Girlschool, Diamond Head, Def Leppard, Angel Witch s svojimi prvenci, nadalje so Saxon, začetni kolovodje tega gibanja, v tem letu izdali kar dva nova studijska albuma, svoje albume so izdali Judas Priest (British Steel), tem so sredi istega leta sledili AC/DC (Back In Black), proti koncu leta pa še  Motorhead (Ace Of Spades). »Heaven And Hell«, ki je izšel tega leta, je v cementiranju žanra heavy metal silno pomemben. Ni le pomagal obstati Black Sabbath, pač pa, kot se je izkazalo kasneje, s svojo pojavo in glasbeno naravo, že 40. let nepretrgoma navdihuje vedno nove in nove metalske navdušence, da ne govorimo o njegovi vplivnosti.

RockLine recenzijo albuma “Heaven And Hell”, ki jo je davnega dne 29.01.2007, pripravil Rok Klemše lahko preberete TUKAJ!

Black Sabbath – “Heaven And Hell”

Vendar preden je ta album izšel, situacija za legendarno birminghamsko zasedbo še zdaleč ni bila rožnata. Druga polovica sedemdesetih se ni izšla ravno po željah skupine. Konec leta 1977, ravno ko bi se moralo začeti snemanje materiala, ki naj bi kasneje našel prostor na »Never Say Die!« albumu (RockLine recenzija), je Ozzy Osbourne prvič zapustil skupino. Bend je za album »Never Say Die!« že opravljal vaje z novim pevcem Daveom Walkerjem (prispel je iz zasedbe Mistress, pred tem pa sodeloval tudi s skupinama Fleetwood Mac in Savoy Brown), a si je Ozzy v začetku leta 1978 premislil, vrnil v skupino in z njo še istega leta posnel in izdal album »Never Say Die!«. Black Sabbath so nato z Ozzyjem zdržali še eno turnejo, na njej so odpirali koncerte pred njimi takrat silno zavzeti in angažirani mladci po imenu Van Halen, za katere je bila to prva turneja, medtem ko so mediji radi zapisali glede Black Sabbath, da je zasedba med turnejo puščala na odru večkrat bled in neangažiran vtis. Bend je v decembru 1978 ostal v ZDA in pričel s pisanjem materiala za novi album. Ozzy je v tistem času do skrajnosti zabredel v vse možne vrste odvisnosti tako, da se z njim preprosto ni več dalo delati.  Ne glede na to, da so bili vsi v skupini dejansko »navlečeni«, pa je bil Ozzyjev problem predvsem stalna in ekstremna opitost. Pritiski s strani založbe so bili vse hujši, bend pa je hrkati trpel zavoljo Ozzyjevega pretežno odklonilnega stališča, da bi se vokalno angažiral na materialu, ki ga je ustvarjal za novi album Tony Iommi. Tako se je Iommi s težkim srcem naposled odločil, da Ozzyja odstreli iz skupine, nalogo da Ozzyu prenese vest o izključitvi iz Black Sabbath članstva, ki je postala uradna 27.04.1979, pa je predal bobnarju Billu Wardu, ki se je z Ozzyjem v skupini sicer že od nekdaj najbolje razumel.

In kdo je pripeljal Ronnieja k Black Sabbath? Ironično, a prav hčerka takratnega menedžerja skupine Dona Ardena, sicer dobro znana ljubiteljica obmetavanja s kurjimi jajci, Sharon Arden, kasnejša Ozzyjeva žena. Ronnie se je skupini priključil v juniju 1979, vseeno pa je Arden ves ta čas Ozzyja še naprej vztrajno prepričeval, naj se vendar vrne nazaj k Black Sabbath. Arden je seveda v Black Sabbath z Ozzyjem v postavi, videl pač neizmerni komercialni potencial.  Ozzy je kasneje povedal, da se je preprosto nažrl vseh eksperimentalnih manevrov, ki se jih je bend pričel lotevati že z albumom »Technical Ecstasy« (RockLine recenzija). V tej zgodbi kmalu ne bi bilo več Black Sabbath. Ronnie in Tony sta najprej diskutirala o tem, da bi zagnala povsem nov glasbeni projekt. Nedolgo zatem sta se srečala povsem nepričakovano v Rainbow baru (Sunset Strip, Los Angeles). Oba sta iskala nove glasbene izzive. Dio dejansko slednje, Iommi pa seveda najprej novega pevca. »To je bilo usojeno«, se spominja Dio in dodaja: »Takoj sva se ujela«. Oba glasbenika sta ostala kasneje v telefonskem kontaktu. Tako je Dio prispel nekega dne na obisk k Iommiju na njegov dom v Los Angelesu. Tam sta izvedla spoznavni jam, prav tako pa sta zaključila skupaj skladbo Children Of The Sea, katero je Iommi že obupano pospravil v arhiv, a jo znova povlekel na plano. Napisal jo je namreč že lep čas nazaj in jo je Ozzy prepeval s povsem drugačno vokalno melodijo, kot tudi besedilom.

Black Sabbath – promocijska fotografija 1980

Dio se spominja: »Black Sabbath so bili v tistem času v zadregi. Z mojo integracijo smo se zbrcali skupaj. Posvečali smo precej pozornosti drug drugemu, vedeli smo da lahko zmoremo znova, nasploh ob dejstvu, da se nahajamo v skupini, ki je bila zelo uspešna!«

Vendar pa se je postava takrat dejansko znašla na robu kaosa. Ne le, da so morali Black Sabbath zamenjati karizmatičnega in na moč simpatičnega pevca z novim, pač pa se je v tem času znašel v težavah osebne narave (alkoholizem, smrt obeh staršev) tudi bobnar Bill Ward, kar je rezultiralo v tem, da je mož nekaj mesecev kasneje skupino tudi zapustil. To še ni vse. Vse demo posnetke je skupina posnela pred odhodom na Florido v Los Angelesu z Geoffom Nichollsom na bas kitari, sicer članom zasedbe Quartz, pri kateri je Nicholls sicer igral kitaro in klaviature, saj se je Geezer Butler nahajal sredi ločitve in je bila prihodnost z njim za skupino povsem nejasna. Obenem Geezer ni videl prave prihodnosti Black Sabbath brez Ozzyja v postavi. Zato je Iommi nekaj časa resno razmišljal, da skupino povsem »ugasne« in začne s povsem novim projektom. Ideja je bila med drugim tudi ta, da ohrani samo ime Sabbath. Ko se je Ronnie James Dio prvič pojavil pri Black Sabbath, je nekaj časa (ob petju) bil primoran igranja na bas kitaro, kot je to počenjal v času svoje skupine Elf. Obupani Iommi je prišel do točke, ko je poklical celo svojega dobrega prijatelja Franka Zappo, če mu lahko ta priporoči kakega basista. Frank mu je za studijske potrebe ponudil svojega basista, vendar je Iommi vztrajal pri človeku, ki bi postal takoj polnopravni član skupine. Na koncu se je v skupino Butler le vrnil, potem ko je slišal vokalno predstavo Ronnie James Dia, Nicholls pa je iz bas kitare presedlal na mesto neuradnega klaviaturista skupine. Butler je vse linije za bas kitaro odigral in posnel še enkrat. Torej, da. Ta gornji »mit« o Butlerjevi začetni odsotnosti in nadomeščanju, ima dejansko neko potrditev.  Drugi mit, da obstajajo demo posnetki z Ozzyjem na vokalu, ostaja izmišljen, prav tako je izmišljen tretji mit, da so Black Sabbath že vadili z Diom, preden so vrgli Ozzyja iz svojega članstva. Tu je še četrta štorija. To je zgodba o sodelovanju nekdanjega Elf in Rainbow člana, to je basista Craiga Gruberja, ki pa prav tako stoji na trhlih temeljih.

UNITED KINGDOM – JUNE 25: Photo of Ronnie DIO and BLACK SABBATH; L-R – Geezer Butler, Ronnie Dio (doing devil horns – manu cornuta), Tony Iommi at Gaumont, (Photo by Fin Costello/Redferns)

Čeprav je Children Of The Sea prva skladba, ki jo je imela skupina do konca napisano, pa so najprej posneli demo naslovne skladbe albuma. Osnova tej skladbi je markantna bas linija, kakršne do tistega dne rock’n’roll unverzum še ni izkusil. Ta bas linija naj bi izvirala iz časov, ko je Geoff Nicholls ustvarjal s Quartz skladbo Mainline Riders. Dejansko je Geezer Butler kasneje priznal, da si takšne bas linije, kot jo nosi naslovna skladba albuma, sam niti v sanjah ne bi domislil.

Bobnar Bill Ward, ob vseh problemih osebne narave, hkrati ni bil povsem zadovoljen z glasbeno usmeritvijo novih Black Sabbath. Preprosto mu niso šla skupaj fantazijska besedila, ki so jo bila nenadoma polna sporočila nove Black Sabbath glasbe, v smislu, da to nikdar ni šlo v izvorni kontekst glasbene usmeritve skupine, še od Wardovih Polka Tulk časov. Motila ga je torej nerealna sporočilnost poezije. Dio je dejansko skupini dodal gotski predznak. Zato ne čudi, da je Wardova najljubša skladba na albumu »Heaven And Hell« prav Lonely Is The World, s sporočili osebne narave.

Album »Heaven And Hell« je bil posneti v studiu Criteria sredi floridskega Miamija, kjer so štiri leta prej Black Sabbath posneli album »Technical Ecstasy« ter v studiu Ferber sredi Pariza. Za producenta albuma je Ronnie James Dio predlagal Martina Bircha, ki ga je zelo dobro poznal iz časov sodelovanja z Rainbow. Zgodilo se je torej, da je Martin Birch postal tako komaj drugi producent skupine po letu 1971. Takrat je namreč izšel »Master Of Reality« (RockLine recenzija), ki ga je produciral Rodger Bain, medtem ko je vse naslednike do seveda albuma »Heaven And Hell«, produciral kar Tony Iommi.

Ovitek kasete albuma “Heaven And Hell”

Iommi pravi v svoji avtobiografiji, da je skupina v tem času resnično ustvarjala nekaj posebnega in je mdr. zapisal: »Ozzy bi s kitarsko frazo pel, kot je to počel npr. v skladbi iron Man. Njegove vokalne linije so kopirale linijo mojih kitarskih fraz oziroma vodilne melodije v glasbi. Seveda ni bilo s tem prav nič narobe, je pa za razliko od Ozzyja, Ronnie zelo rad pel preko kitarskih fraz, namesto da bi sledil frazi in je vstopal v določeno skladbo z drugačno vokalno melodijo, kot je ta definirala samo skladbo. To nam je v glasbenem oziru odpiralo mnogo več vrat, kot kdaj koli prej. Ne bi rad da zveni, kot da kritiziram Ozzyjev prispevek v Black Sabbath, je pa Ronniejev pristop zame osebno pomenil odprtje novih ustvarjalnih dimenzij, ki so me silile k novemu načinu razmišljanja in novi glasbeni percepciji.«

Black Sabbath poznajo dolgo zgodovino britja norcev iz Billa Warda oziroma zbijanja šal na njegov račun. To se ni spremenilo niti med snemanjem albuma »Heaven And Hell«. Nekega dne je Iommi namočil Warda s tekočino, ki so jo sicer uporabljali tehniki za čiščenje glav na snemalnikih. Ko jo prižgal vžigalnik, je bila solucija te tekočina veliko bolj vnetljiva, kot sicer, kar Iommi vsekakor ni pričakoval. Ward se je, v skladu z doslej znanimi zakoni fizike, posledično vnel in utrpel opekline tretje stopnje, o čemer pričajo brazgotine, ki jih ima še danes na obeh nogah. Bill dodaja, da se časov snemanja niti malo ne spominja. Zavoljo ekstremnega pijančevanja. Tudi med turnejo, ki je sledila, je postajalo njegovo vedenje vse bolj naporno in obremenjujoče. Svoje je doprinesla smrt obeh njegovih staršev, mož pa je tako kmalu zapustil skupino. Dio se tega spominja nekako takole: »Bill me je poklical po telefonu in dejal: Zunaj sem.« Dio je odvrnil: »Oh, to pa je lepo Bill, kam pa si se namenil?« Ward mu je odvrnil:  »Napak si me razumel prijatelj. Zunaj sem, na letališču«, ter mu namignil, da ni sposoben nadaljevati turneje. Bilo je sredi avgusta, po koncertu skupine v mestu Albuquerque (zvezna država Nova Mehika, ZDA). Za preostanek turneje je skupina vpoklicala Vinnyja Appicea (priporočil ga je Ronnie, Vinny je pred tem igral pri Derringer), s katerim je dokončala turnejo. Appice se je kasneje priključil Black Sabbath, kot njen polnopravni član, s katerimi je posnel naslednik albuma »Heaven And Hell, to je vsem znani »Mob Rules«.  

Ko je Bill Ward zapustil skupino, je ta bila nekaj dni prosta pred naslednjim koncertom, ki je bil napovedan na Havajih. Skupina je ob prihodu Vinnyja Appicea, v teh nekaj dneh imela dovolj časa, da novi bobnar z njimi zvadi koncertni repertoar. Iommi se spominja zanimivega incidenta, ki se je primeril v tem času vezan na novega bobnarja: »Ko smo se zbrali, da preizkusimo Appicea na avdiciji, je bil Vinnyjev bobnarski set izjemno majhen. Predvideval sem, da je šlo pač za njegov set bobnov, ki ga uporablja le kadar vadi. Ko pa smo prispeli na Havaje in stadion Aloha, kjer je prvič zaigral z nami, sem bil šokiran, ker je bil taisti set bobnov postavljen na Billov orjaški bobnarski podest. Na njem je deloval kot bobnarski set primeren za škrata, kar me je navdajalo s paranojo. Zgodilo se je namreč prvič, da sem igral z bobnarjem, ki ni bil Bill, zato sem bil pred koncertom še dodatno razživciran. Vsakokrat, ko sem se ozrl na Vinnyjev bobnarski set me je ta navdajal z grozo, da se nam primeri kaj hudega med koncertom in da bo šlo vse narobe.«

K sreči se je Appice dobro vklopil k novemu slogu in zvoku Black Sabbath, čeprav se je ob njegovem prihodu, da pomaga izpeljati preostanek turneje, bend odločil, da kanček priredi repertoar. Iz set liste je tako bila izključena Lonely Is The World (Se še spominjate? To je skladba, ki je bila Billu Wardu najljubša med vsemi novimi) in zamenjana za Lady Evil. Iommi se sicer pravega vzroka za menjavo komada v setlisti ne spominja, to pa pomeni, da sta Wishing Well in Walk Away postali edini dve »Heaven And Hell« skladbi, ki na tej turneji (ta se je naposled sklenila 02.02.1981 v mestu Cornwall) nista bila nikdar odigrani.

Naslovnico za »Heaven And Hell« je ustvaril Lynn Curlee in prikazuje angele, ki kadijo cigarete in igrajo poker. Skupini je bil izbor všeč, ker deluje motiv po Iommijevih besedah “herojsko”. Motiv naslovnice je navdahnjen nad fotografijo, ki je nastala leta 1928 in na kateri se nahajajo ženske oblečene v opravah, ki spominjajo na angele in ki so si med premorom med neko predstavo na kolidžu, privoščile pač vsaka med njimi nekaj cigaretnih dimov. Zadnjo stran albuma s člani skupine je portretiral Harry Carmean.

»Heaven And Hell« je izšel 25.04.1980 in je skupini prinesel uspeh, saj je to po »Sabotage« (1975, RockLine recenzija) znova album, s katerim so Black Sabbath posegli visoko po glasbenih lestvicah. V Veliki Britaniji je zasedel 9. mesto v ZDA pa 28. mesto. Je tudi tretji najbolje prodajani album v Black Sabbath karieri, takoj za »Paranoid«(1970, RockLine recenzija) in »Master Of Reality« (1971, RockLine recenzija). Leta 1986 je v ZDA prejel platinast certifikat, ko je tam dosegel prodajo preko milijon kopij. V Veliki Britaniji je postal s 60.000 kopijami tretji Black Sabbath album, ki je tako v novembru 1980 prejel srebrni certifikat. Do aprila leta 1982 je bil prodan v 100.000 izvodih in dosegel na tleh Velike Britanije zlato naklado.

Album je nanizal dva singla. Prvi je bil otvoritveni komad albuma Neon Knights, ki je izšel v juliju 1980 (na B strani se nahaja koncertna verzija skladbe Children Of the Sea). To je skladba, ki je nastala povsem na koncu snemanja albuma »Heaven And Hell«, ko se je skupina nahajala že v Franciji in v Parizu zaključevala s produkcijo. Preprosto. Igralnega časa je primanjkovalo, zato je morala hitro še nekaj skomponirati. Dejansko je to tudi edina skladba, pod katero se podpisuje kot njen soavtor Geezer Butler. Skladba je ob izidu dosegla 22. mesto britanske lestvice najbolje prodajanih hit singlov (v ZDA ni prišla na lestvice). Prvih 25.000 kopij tega singla je bilo opremljenih s slikovno vrečko. Drugi single je izšel v decembru 1980, skupina pa je zanj izbrala skladbo Die Young. Na britanski lestvici najbolje prodajanih singlov je osvojil 41. mesto. V ZDA se znova ni uvrstil na tovrstno lestvico. B-stran tega singla vsebuje koncertno verzijo skladbe Heaven And Hell.

Naslovnice singlov Neon Nights (levo) in Die Young (desno)

Tako. Sedaj pa je morala skupina prepričati, če ne kar prevzgojiti svoje fene tudi na novi turneji, kjer je bila pahnjena v nevšečno situacijo, ko je morala sestaviti koncertni repertoar iz favoritov Ozzy ere in materialom novega albuma. Torej dve težko združljivi zadevi. Le kdo neki bo to sprejel in kako bo to sprejel? Kako bo »škrat, ki sicer vriskne da te vrže iz gat«, oddelal vlogo Ozzyja? Niti približno blizu temu ne. To je bilo jasno. Vseeno pa je s svojo orjaško karizmo, jasno osredotočenostjo ter izjemno samozavestjo uspel polagoma pridobiti fene na svojo stran. Turneja se je torej začela 17.04.1980 v Nemčiji. In bila je uspešna. Prizorišča so bila povsod polna. Na britanskem delu so Black Sabbath odigrali dvajset koncertov, od tega so igrali v famoznem Hammersmith Odeonu kar štiri večere zapored. Le na ameriškem delu je, dne 09.10.1980 (takrat je že bobnal za Black Sabbath Vinny Appice), na turnejo padel črn madež, ko je bend zaigral pred 7.000 obiskovalci sredi Milwaukeeja in je po vsega dveh odigranih komadih (War Pigs in Neon Knights) iz publike poletela proti odru steklenica, ki je treščila naravnost v glavo nič hudega slutečega Geezerja, da je ta kasneje staknil nekaj šivov. Bend je seveda takoj prekinil svoj koncertni nastop.

In kaj pravi o albumu »Heaven And Hell« danes, to je po 40. letih izdaje, Tony Iommi: “Verjamem, da je album prestal preizkus časa izjemno dobro ter nam pomagal, da smo zelo dobro prestali preobrazbo. Kar se skladb tiče, sodi med najbolj muzikalične albume naše kariere. Zavedam se, da bodo nekateri vedno trdili, da so Black Sabbath le vse tisto, kar je povezano z Ozzyjem. Vendar pa je potem na drugi strani še mnogo drugih ljubiteljev glasbe, ki so nas odkrili prav s tem albumom, kot npr. Dave Grohl iz zasedbe Foo Fighters ter njegova glasbena generacija. Od tu dalje, pa so odkrivali naprej našo preteklost. Zato je »Heaven And Hell« odigral pomembno vlogo in skupini znatno podaljšal njeno glasbeno kariero.«

To je album, ki tudi še danes večkrat deli okuse ljubiteljev glasbe in glasbene kritike. V glasbenem oziru so se Black Sabbath z njim povzpeli naproti novim artističnim obzorjem. S skladb je izginil tisti »doom« zvok, prav tako je bil močno očiščen elementov bluesa, ki se je držal skupine skozi sedemdeseta leta. Namesto tega je bend ustvaril serijo komadov, ki se pohvalijo z izjemnim muzikaličnim izplenom, kar zagotavlja albumu bombastično teatralnost, obenem pa so Iommijevi rifi razvijali znatno višjo rušilno nazobčanost, kar je slišalo vkup s takratnim trendom, ki je iskal kombinacijo najvišje možne hrupnosti, hitrosti in seveda udarnosti dane kulture in »estetike« metalskega fraziranja. Diov vokal je odprl skupini nove dimenzije komponiranja, kakršne si Iommi brez njega niti v sanjah ne bi mogel predstavljati. Bend je znatno spremenil zvočno in komponistično naravo, prav tako pa funkcionirajo skladbe povsem drugače, kot bi z Ozzyjem. Z Ozzyjem bi bilo nemogoče posneti tak album, kot je »Heaven And Hell«. Prav zato so mnogi mnenja, da bi se morali takrat Black Sabbath preimenovati oziroma si nadeti drugo ime. Eden takšnih kritikov je recimo Ozzyjev zvesti tovariš in kitarist Zakk Wylde, ki pravi, da je skupina v Dio eri izgubila vse bistvene elemente svoje avtentičnosti.

Vsekakor je Dio neprimerljiv vokalist, ko ga daš ob bok k Ozzyju (in obratno). Navkljub odločno predrugačeni glasbeni podobi, pa so zaščitne znamke skupine vseeno obstale. Zvok Iommijeve kitare je ohranjal svojo elementarnost, mu je pa Birch znatno trendovsko obtežil zvok, da deluje ta nasploh tevtonsko. Tako v solažah kot v superiornih rifih, ki jih je Iommi ustvaril za ta album. Obenem je tu grmeča Geezerjeva bas kitara, ki razvija v novi podobi še več muzikalične dinamike in s tem vred dostavlja neverjeten kontrast kitarskim frazam in jih pravzaprav na nek način v novem zvoku skupine uravnoveša. »Heaven And Hell« je torej v vsem Black Sabbath album. A za nove čase. Ponovno rojstvo skupine ob istočasnem rojstvu fenomena imenovanega N.W.O.B.H.M., z briljantnim in unikatnim novim pevcem  ter renesančno osvežitvijo, pod producentsko taktirko Martina Bircha. ki je vdahnil tej preobrazbi nov zvočni in slogovni trend. »Heaven And Hell« je tako zapustil neizbrisen pečat na takratnem globalnem zemljevidu rock scene, ko se je znašel na piedestalu najznamenitejših heavy metal albumov, ne le takratne ere, pač pa ere metala in rocka, ko se ga je skozi leta, ki so sledila, polagoma oprijel večno zimzeleni lesk.

avtor: Aleš Podbrežnik


Black Sabbath – Neon Knights
Black Sabbath – Heaven And Hell
Black Sabbath – Children Of the Sea
Black Sabbath – Die Young

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki