Gogol Bordello v razprodani Cvetličarni Mediapark! (2008)

Kaj dobimo, ko se združijo ruski, ukrajinski, izraelski, etiopski emigranti in potomci drugih narodov z ameriškim potnim listom ter začnejo mešati različne glasbene kulture od roma, punka, tarantelle, skaja do balkanskih trub, duba, klezmerja, kazačoka in reggaeja? Odgovor je preprost, t.j. gipsy punk, ki ga ustvarjajo rokovsko-etnološki fenomen današnjega časa – njujorška zasedba Gogol Bordello. Ti so se v okviru turneje “Forces of victory” v petek, 11. aprila, ustavili v razprodani ljubljanski Cvetličarni Mediapark in naredili žur brez primere.

 
Ko sva s fotografinjo Barbaro ob pol osmih zvečer prišle pred Cvetličarno, je bilo okoli nje in v njej bore malo ljudi, dvorana je bila namreč še skoraj prazna, zasedena so bila le sedišča. Poznalo se je, da je ura še zgodnja, a koncert se je kljub temu začel točno po napovedanem urniku. Ob 19:50 je oder zasedla angleška štiričlanska zasedba Skindred, ki nas je dobrih petinštirideset minut zabavala z mešanjem hip-hopa, duba, reggaeja in metala. Zanimiv, svojevrsten stil. Svoj nastop so začeli z naslovno pesmijo z zadnjega istoimenskega albuma “Roots Rock Riot” (izšel oktobra 2007) in vokalist Benji Webbe je s svojo poskočno pojavo poskušal publiko privabiti bližje k odru. V prvem poskusu mu to ni uspelo, vendar ta ni odnehal in ko je pred tretjim komadom “Ratrace” publiko (te je bilo že malce več, kot na začetku njihovega nastopa) nagovoril z “Let me hear you all say AaaAaaAaa” (naj vas slišim reči AaaAaaAaa) je naletel le na bedno, patetično jamranje. In to kar trikrat zaporedoma. Čeprav sem koncert spremljala z balkona, sem lahko iz Benjievega obraza razbrala vidno razočaranje. Morda mu je to dalo še večji zagon, saj so nato fantje brez milosti vžgali še nekaj komadov. “Rudeboy”, “Selecta” in “Destroy”. Benji je nato poskusil še enkrat zdramiti zaspano publiko in ker se ta ni odzvala je v navalu jeze in razočaranja izrekel “Don`t fuckin` embarrassed me `cos you embarrassed yourself.” (Ne spravljajte me v zadrego, ker s tem sramotite sebe). Nekateri so obstali z odprtimi usti, drugi so se strinjali, da je njegova reakcija čisto upravičena. Medtem se je v Cvetličarni nabralo že kar lepo število ljudi, a nihče si še ni upal direktno pred oder. Se je pa po Benjievem “izbruhu” publika le malce zbudila in ko je pri predzadnjemu komadu naprosil, da se oglasijo vsi moški, so ti le spravili nekaj glasu iz sebe. Vendar, ko je naprosil, da se oglasijo vse ženske, so jih te skoraj preglasile, sledili so še tisti, ki pijejo pivo. Fantje so vžgali še “Trouble” in “Cause a riot”.
Svoj nastop v Cvetličarni so Skindred zaključili s komadom “Nobody”, ko je Benji stopil na boks za opremo in tolkel po mini klaviaturi – prizor, ki je spominjal na otroka, ko dobi nov instrument in brez čustev tolče po njem. Sledil je še ekspresni pozdrav v slovo, nato pa se je že začelo pripravljanje odra za zvezde večera – Gogol Bordello.

V dobre pol ure premora pred “headlinerji” se je Cvetličarna napolnila do zadnjega kotička. Gneča je bila nepopisna, kar pa ne preseneča, saj je bil ljubljanski koncert razprodan že kar nekaj dni prej. Gogol Bordello so svoj nastop začeli s komadom “Ultimate” in množica v prvih vrstah je ponorela, medtem ko se je večina odzvala bolj zadržano. So pa posledično zato bolj trpeli fotografi, saj so se morali prerivati med množico, ker je bila varnostna ograja postavljena čisto do odra. Slaba! Sledil je komad “Not a crime” in množica se je začela počasi prebujati. Glave so začele migati in roke so začele plesati po zraku. Med komadom “I would never wanna be young again” so se Eugenu, Eliotu, Orenu, Yuryu, Sergeyu in Tommyju pridružili še Pamela in Elizabeth, ki so komad popestrile s plesnimi vložki. Je pa izgledalo kar precej brutalno, ko je Eugene zgrabil Pamelo za vrat, čeprav se je to skladalo s hitrim tempom komada. Verjamem, da je Eugene v resnici čisto nežen gospod. Pamela in Elizabeth sta nato izginili v zaodrje in moški del zasedbe je sam odigral “Supertheory of Supereverything” oz. po domače kar “Bible”. Čeprav je med komadom Eugenu malce zatajil mikrofon, tega razgreta publika ni opazila, saj so skupaj z bendom vročično prepevali: “Party, party, party, party, party, party!”. Sedaj je poplesavala že skoraj vsa dvorana, olje na ogenj pa sta prilivali dekleti, ki sta se med komadom “Wonderlust king” ponovno prikazali na odru, nato pa ponovno izginili in med komadoma “Zina-Marina” in “Mishto!” prepustili oder moškim. Slednjega sta začela le violinist Sergey in harmonikar Yury, malce za njima pa sta se jima na svojih instrumentih pridružili še ostali. Med komadom je Sergey nekemu fantu v prvi vrsti podal roko in tako sta njuni roki skupaj zaplesali na nekaj zadnjih vrstic.

Z naslednjim zaigranim komadom “Tribal connection” sta se na oder vrnili Pamela in Elizabeth in če se je ta komad zdel na začetku malce mirnejši, se je takoj, ko je Eugene izrekel “And Ljubljana, we begin to sing” (Ljubljana, začnimo peti) spremenil v “dretje”, saj se je Gogol Bordello na odru pridružil Skindredovec Benji in za trenutek sem imela občutek, da je oder skoraj malce premajhen za vso zasedbo.
“60 revolutions” nam je ta večer postregel s prvim “mošpitom” in mislim, da si nihče od starejših obiskovalcev ta trenutek ni želel biti med divjajočo mladino. Norija se je prelila tudi v “Forces of victory”.
“It`s easy to make fun from Americans, so let`s do it together!” (Lahko se je norčevati iz Američanov, zato se dajmo skupaj) je publiko ponovno nagovoril Eugene in tako je sledil komad “American wedding”, med katerim je poskakovala vsa dvorana. Dokaz, da se večer bliža vrhuncu. In ja, ko so se začeli uvodni rifi slavnega “Start wearing purple”, so bile v zraku vse roke, ki so bend nagradile z močnim aplavzom. Čeprav so bili obiskovalci vseh starosti (od magičnih 18 do poznih 50), med tem komadom nihče ni stal pri miru.
Svoja socialna in politična stališča so Gogol Bordello upesnili v komadu “Think locally, Fuck globally”. Na odru sta se moškemu delu zasedbe ponovno pridružili Elizabeth z bobnom in Pamela s činelami. Eugene pa je kitaro zamenjal za rdeče kovinsko vedro, ki mu je služilo kot boben. Zanimiva popestritev komada.
Po kratkem bisu so se Gogol Bordello vrnili na oder in komad “Alcohol” je Eugene začel sam na svoji kitari. Po približno minuti igranja so se mu pridružili še ostali člani. Sledil je komad “Romania”, “Harem in Tuscany” pa so Gogol Bordello posvetili fenom iz Italije.

Koncert se je prevesil h koncu, ostal je le še “Baro foro”. Bend se je najprej postavil v skrajni levi kot, nato v skrajno desnega, šele nazadnje na sredino odra. Sergeyev violinski lok je bil na koncu že tako natrgan, da so nitke kar visele z njega. Za piko na i se je Eugene poslovil tako, da je svoje vedro, v katerega je postavil še steklenico refoška, vrgel ob tla. Slabih pet minut čez enajsto je bilo koncerta konec in varnostniki so množico takoj začeli naganjati iz dvorane, češ da jo morajo pripraviti za nek drug dogodek. Ljudje si po koncertu še majice ali zgoščenke niso mogli kupiti v miru, ne da bi jim varnostniki dihali za ovratnik.

 
Moje in Barbarino vztrajanje pred Cvetličarno je bilo poplačano s klepetom (in avtogrami) z nekaterimi člani obeh zasedb. Nekaterim sta se zdela koncert in publika odlična, le Benji (Skindred) ni skrival svojega razočaranja in nejevoljen dodal, da je bil koncert (po njegovih besedah) “Fuckin` crap”. Nekaj pripomb je imel tudi Yury, ki je kar žarel ob mislih, da ga naslednji dan čaka koncert v Italiji. Motilo ga je predvsem celotno vedenje. Škoda, da je Slovenijo zapustil s temačnimi mislimi.
Po odlično izpeljanem koncertu obeh nastopajočih zasedb in ko smo bili vsi polni lepih vtisov, je sledilo še eno, nepričakovano presenečenje. Kar naenkrat se je pri zadnjem vhodu v Cvetličarno prikazal Elijah Wood, širši javnosti najbolje poznan kot prstanonoša Frodo Baggins iz znamenite trilogije Gospodar prstanov. Ta na turneji spremlja svojo boljšo polovico Pamelo Racine (Gogol Bordello). Seveda je bilo treba ta trenutek ovekovečiti s fotografijo in avtogramom, saj taka priložnost ne doleti ravno vsakega navadnega smrtnika.

Večer se je tako počasi zaključil tudi za nas. Koncert vsekakor priporočam vsem, ki jih zanima, kako zveni eksperimentiranje z mešanjem različnih glasbenih žanrov, saj se sliši zelo zanimivo. Pa naj vas ne zmede napis “gipsy punks”, saj so Gogol Bordello premaknili meje tradicionalnega punka in turbofolka. Na ponovno snidenje!

Besedilo: Lea Lesar
Foto: Barbara Milharčič