No Use For A Name stresli mariborski Štuk! (2008)

 Po več kot dveh letih smo jih končno dočakali – kalifornijske velikane skatepanka No Use For A Name. Ko so leta 2005 na Trnfestu pustili nepozaben vtis, se je marsikdo spraševal, ali bo tako tudi letos v mariborskem Štuku? Potrditev smo dobili v soboto, 19. aprila, ko so tam nastopili skupaj z lokalnimi Low Value in Bostončani Far From Finished, ki jih podpirajo na njihovi aprilski evropski turneji “The Feel Good Tour Of The Year!”, imenovani po njihovi 1. aprila izdani zadnji studijski plošči “The Feel Good Record Of The Year”.

Za ogrevanje pred No Use For A Name (v nadaljevanju NUFAN) so najprej poskrbeli lokalni pankrokerji Low Value in podpirat jih je prišla kar lepa množica ljudi. Svoj nastop so začeli z komadom “Take Control”, ki ga je moč slišati tudi na leta 2005 izdanem debitantskem albumu “The Language Of Stolen Music” (izšel pri japonski založbi CR Japan Iryaface) in tisti, ki so se po njihovem nastopu v soboto znašli za Štukom, so omenjeni plošček lahko dobili brezplačno, saj so jih fantje razdelili kar petdeset. “I`m Sorry”, “You Came Into”, “Love Is a Religion …” so v dvorano pripeljali še nekaj mož več in počasi, a vztrajno se je Štuk polnil. Fantje so skakali gor in dol po odru in se trudili vzpostaviti stik s publiko, ki je bila na začetku malce zagrenjena, vendar je ta grenkoba po še nekaj zaigranih komadih, kot so “Feces”, “Want You More”, “Where Are You Headed”, prešla v rajanje in kmalu se je (predvsem) moški del publike zapletel v “moshpit”. Če so se zdeli Low Value zaradi treme na začetku malce neuigrani, se je to tekom njihovega nastopa kaj hitro spremenilo. Zaigrali so še “Low Value”, “Paranoia” ter “Digging”, saj je bila publika čedalje bolj za stvar. Ker je kitarist Pinky v teh dneh praznoval rojstni dan, so mu fantje ob pomoči zbrane srenje zapeli “Happy Birthday”, torto pa je nadomestilo pivo a.k.a tekoče zlato. Za konec so vžgali še “Hole In His Head” ter “Latest Fashion”, nato so vajeti prevzeli mladi Bostončani Far From Finished, ki se svojega posla lotevajo s pridihom humorja in ironije, vse skupaj pa je začinjeno še s kančkom sarkazma.

 
Takoj, ko so fantje stopili na oder in zabrenkali prve rife komada “1849” z njihovega zadnjega letos izdanega albuma “Living In The Fallout”, se je začela norija. Vročina se je stopnjevala iz minute v minuto oz. bolje rečeno iz sekunde v sekundo, vzajemno s tem tudi neprijetne vonjave. Štuk se je že kar precej napolnil, a vseeno je okoli tebe ostalo toliko prostora, da si lahko sprostil ventile in se prepustil ritmom malce ostrejšega punk-rokenrola, nekateri tudi “moshpitu”. Vendar je bilo zaradi tvoje lastne varnosti bolje, da si se temu izognil. Fantje so nizali komad za komadom, prednost je imela seveda promocija njihove zadnje plošče. “Just Us Kids (November)”, “Watch Your Back”, “Disaster”. Najbolj pogumni so šli že kaj kmalu “stagedivingat”, čeprav je bilo to zelo tvegano početje, saj je bilo pod odrom vseeno premalo ljudi, ki bi ti zagotovili varen pristanek na njihovih rokah, glavah. Nekateri le niso imeli te sreče in so pristali na trdnih tleh. Upss!

 
Far From Finished so zavzeli mariborski oder, kot bi bil njihov že celo večnost. No, konec koncev so fantje navajeni igrati z velikimi pankrok bendi, kot so Dropkick Murphy’s, Real McKenzies, Less Than Jake in še marsikatero pankrokerski subkulturi znano ime bi se našlo. Fantje so že po nekaj komadih uspešno vzpostavili stik s publiko in s svojimi vragolijami na odru popestrili svoj repertoar. V večini so igrali novejše komade in čeprav se je videlo, da jih publika (še) ne pozna tako dobro, se je ta vseeno prepustila toku. “Plague”, “Broken”, “Living In The Fallout”, ki je po mojem mnenju eden najboljših komadov na plošči, oz. niz novejših komadov so prekinili z uspešnicama “A Destination Nowhere” in “The Bastard`s Way” z njihovega prvenca “East Side Of Nowhere” (april 2005), s katerim so osvojili tako ameriško kot tudi evropsko glasbeno sceno. A kljub njihovemu uspehu, je bil njihov sobotni nastop prvi na slovenskih tleh in upamo, da ne zadnji. V dobri uri so poleg že omenjenih komadov zaigrali tudi “Wanna Be A Catastrophy?”, “Heroes And Ghosts”, “Twenty-one Guns” in “New Tune”. Seveda ni manjkal niti njihov prvi singel z nove plošče “Roses & Razorblades”, za katerega si lahko na njihovem myspaceu (www.myspace.com/farfromfinished) ogledate tudi videospot. Zaigrali niso edino komada “The Imposter” in tistim, ki Far From Finished malce bolje poznajo, je bilo kar malo žal, da ga fantje niso uvrstili v repertoar.

 
Okrog pol enajste so po slabi uri igranja Far From Finished preznojeno, rahlo utrujeno predvsem pa žejno publiko prepustili legendam No Use For A Name. Ta je začela noreti že, ko so NUFAN komaj stopili na oder. Ko pa so svoj nastop začeli z uvodnim komadom “Biggest Lie” z njihove zadnje, prvoaprilske plošče “The Feel Good Record Of The Year” (Fat Wreck Chords; založbo vodi legendarni Fat Mike (NOFX)), je ta izgubila nadzor. “Moshpit” in “stagediving” sta se začela s prvim komadom in trajala skozi ves koncert in ni bilo varno stati v prvi vrsti, ker si v trenutku staknil modrice in buške, saj je folk brez usmiljenja plezal na oder in se metal z njega. Komaj so fantje zaključili prvi komad, že se je začel drugi “Not Your Savior”, tretji “Dumb Reminders”. NUFAN so brez predaha žgali naprej in kmalu je bilo v dvorani že tako neznosno vroče, da so bili do kože preznojeni vsi, tudi tisti, ki so stali skoraj pri miru ter budno poslušali bend in opazovali norečo mladino. Po še treh starih uspešnicah “Justified Black Eye”, “Pre-medical Murder” ter “Soulmate” je prišel čas za nekaj svežega. Čeprav je plata na tržišču slabe tri tedne, je bil odziv na komad “I Want To Be Wrong” precejšen, saj se sliši odlično. Pomembno je predvsem to, da se tudi po devetih izdanih ploščah sliši še vedno tradicionalno “nufanovsko”. Temu je sledil eden mojih ljubših komadov “On The Outside”. Da je to ena njihovih najbolj prepoznavnih pesmi je potrdila tudi publika, saj se je ob njej še za odtenek bolj razvnela. Če so Far From Finished dali poudarek na novejše komade, je bilo pri NUFAN ravno obratno. Ti so zaigrali stare (zimzelene) uspešnice kot so “Fatal Flu”, “Sidewalk”, “Six Degrees From Misty”, “The Answer Is Still No”. So se morda bali, da novi komadi ne bi bili dobro sprejeti med publiko? Dvomim v pritrdilen odgovor, saj so se na koncertu zbrali predvsem tisti, ki band spremljajo že kar nekaj časa in vedo, da vedno naredijo žur brez primere, kamorkoli pridejo. Po še nekaj starejših hitih “Black Box”, “Coming Too Close”, “Straight From The Jacket”, “Any Number Can Play” in “Martian” je bil ponovno čas za nekaj svežega, za komad “Under The Garden”. Še en odličen komad, ki čaka, da se naseli v ušesa dobrega punkroka željne populacije. Po več kot uri norenja, neznosne vročine, ko je bila publika že precej utrujena, so NUFAN vžgali še nekaj hitov. “Life Size Mirror”, “Friends Of The Enemy” ter “Exit”, obnašali pa so se, ko bi se koncert pravkar začel – še vedno so izgledali polni energije. Zanima me, kakšen skrivni recept imajo, da so v tako dobri formi, glede na to, da ves mesec koncertirajo v večini skoraj vsak dan in vsakič v drugem kraju oz. državi. Z naslednjim komadom so me fantje povsem presenetili, saj je Tony Sly meni in še eni punci iz občinstva z naslednjimi besedami posvetil komad “For Fiona” – “This song is dedicated to Asja ane Lea” (ta komad je posvečen Asji in Lei). Sicer to ne zveni nič posebnega, vendar če ti komad posvetijo takšne legende, kot so No Use For A Name, je to le nekaj posebnega. Hvala fantje!

Po še enem udarnem komadu “Invincible” so zaigrali še dva malce mirnejša “Let Me Down” in “International You Day”. Približno eno uro in pol dolg nastop so NUFAN zaključili z “Feeding The Fire”, publiki so ušle vajeti in naredili največji “moshpit” ta večer. Noro, predvsem pa boleče.

Med koncertom se je verjetno vsem tistim, ki so ostali zunaj “moshpita” in “stagedivinga” porajalo vprašanje ali bodo NUFAN ponovili uspešen koncert iz leta 2005? Tekom njihovega nastopa smo bili vse bližje pritrdilnemu odgovoru in tudi tistih nekaj zaigranih komadov z njihovega zadnjega studijskega albuma ni razočaralo. Na koncu se je velika večina strinjala, da so fantje prekosili sami sebe.
Nad slovensko publiko so bili navdušeni tudi člani Far From Finished. No, vsaj tisti, s katerimi sem po koncertu izmenjala nekaj besed. Upam, da jim je bila to velika motivacija, da se še kdaj vrnejo koncertirati na slovenska tla. Do takrat pa ne pozabite: keep on rockin`!