Progresivno rockovski dedki iz Brainville 3 so publiko popeljali na vznemirljivo improvizacijsko odi

Avtor: Peter Podbrežnik

Kraj: Auditorium della cultura friulana / Gorizia / Italija
Datum koncerta: 18.04.2008
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 15,00€

To pot se je tisti, najrazličnejšim glasbenim eksperimentom iz vzporednih dimenzij, vselej naklonjeni trio Rocklinea, odpravil v Gorico. Tam nas je čakalo srečanje s tremi legendarnimi veterani visoko eksperimentalne glasbe, delujočimi pod imenom Brainville 3, kateri tudi po več kot štiridesetih letih še vedno niso vrgli puške v koruzo, kar se tiče ustvarjanja visoko avantgardnih in inovativnih glasbenih oblik. Brainville je poseben eksperimentalni projekt, kjer so se za svoje sodobne vesoljske eksperimente skupaj zbrali trije “dedki” progresivnega rocka, ki še danes uživajo izjemno spoštovanje pri vseh ljubiteljih, recimo temu, malo bolj razgibanih glasbenih oblik. Neuničljivi 71-letni kitarist/pevec/zvočni manipulator Daevid Allen je v svojih najboljših letih s skupino Gong odkrival vzporedna glasbena vesolja, basist Hugh Hopper je kot eden najpomembnejših članov Soft Machine oblikoval razvoj prog rockovskega žanra canterbury ter kasneje jazz rock fusiona medtem, ko je bil bobnar Chris Cutler nekoč član avantgardno rockovske zasedbe Henry Cow, enih izmed utemeljiteljev gibanja Rock In Opposition. Veliki bobnarski posebnež Cutler je pred dvema letoma v zasedbi zamenjal preminulega Pipa Pylea (ex-Gong, Hatfield And The North). Številka tri tako označuje tretjo verzijo Brainville, kateri so svojo pot začeli kot kvartet (v prvi zasedbi je bil tudi kultni klaviaturist in producent Mark Kramer, ki je najbolj znan po sojem sodelovanju z Johnom Zornom in številnimi ostalimi improvizacijskimi glasbeniki).

Obetal se je torej eden tistih koncertov, ko so postale nenehne improvizacije, nepredvidljivost visokih avantgardnih sfer ter fuzija treh različnih glasbenih energij posameznih glasbenikov (se pravi v tem primeru space rocka, avantgardnega rocka in jazz rock fusiona) osrednji igralci večera. Med odrskimi pripravami so organizatorji koncerta poskrbeli za najboljšo možno glasbeno izbiro s King Crimson klasiko “In The Court Of The Crimson King”, katere zvoki so nas osrečevali vse do prihoda legendarnih sivcev na oder. Za odrsko opremo pa je poskrbela kultna slovenska zasedba Avtomobili.

Po nestrpnem čakanju sta na oder družno prikorakala Hopper in Cutler ter zavzela položaja za svojima inštrumentoma. Začela sta z ustvarjanjem dolgih in kompleksnih ritmičnih improvizacij. Cutler je potrdil, da je neverjeten bobnar, namazan z vsemi žavbami. Poleg izjemne hitrosti, dinamike, večkratnega menjavanja palčk (pogosto je imel kakšno pripravljeno že kar med zobmi), je prisotne navdušil predvsem s svojim nevsakdanjim, avantgardno jazzovskim pristopom, kjer sta se izjemna tehnična podkovanost in duhovitost sprehajala z roko v roki. Občasno je s palčkami udarjal celo na stranske zvočnike. Pogosto pa je bil občutek kot, da bo vsak hip razgnal svojo postavitev bobnov na vse štiri strani. Hopper se je držal svoje prepoznavne tehnike, izhajajoče iz jazza ter poleg izjemne uigranosti demonstriral tudi lepo mero melodičnosti. Tokrat je pozorno pazil, da mu za razliko od našega preteklega srečanja s Soft Machine Legacy pred tremi leti v Udinah, ni počila nobena struna. Njuna visoko eksperimentalna predstava pri kateri je bilo potrebno popolnoma izklopiti racionalistični način poslušanja z ušesi ter se predati toku improviziranja s temačnim ozračjem, je sčasoma dosegla želene učinke ter ustvarila visok ambient

Tedaj so se nekateri med publiko že začeli spraševati, kje je obtičal Daevid Allen, najstarejši in največji posebnež izmed nastopajoče trojice. Slednji se je čez nekaj časa vendarle primajal na oder z obveznim cirkuškim cilindrom na glavi, notesnikom za besedila in navodili za svoje mnogotere zvočne eksperimente ter steklenico piva v drugi roki (ni bil pijan, kajti to ni bilo potrebno, saj je on skoraj ves čas v nekem posebnem spiritualnem stanju, recimo temu lastnemu svetu). Ob pogledu na možakarja častitljive starosti, oblečenega v oblačila, ki so spominjala na kakega direktorja cirkusa (verjetno tudi sam sebe dojema kot glasbenega direktorja velike cirkuške predstave) je bilo nemogoče ostati resen. Njegov prihod je napovedal, da je bilo vse do tedaj šele ogrevanje in se je nastop Brainville 3 zdaj začel zares. Allen je napovedal pravo ekscentrično vesoljsko odisejado prek kompleksnih in avantgardnih space rockovskih glasbenih strukturah, kjer so se prelivali vplivi in stili vseh treh glasbenikov, predvsem pa popolnoma prosta improvizacija.

Allen je izjemen posebnež pa naj to velja za njegovo pevsko predstavo, igranje kitare brez vratu (ob tem je uporabljal dodatne pripomočke kot je denimo kovinski drsnik) ali mešanje posnetih zvočnih vzorcev ter njihovo sprotno snemanje (skoraj več časa je porabil sklonjen na tleh kot pa pokonci). Čeprav je precej povprečen kitarist in je kot tak pogostokrat zvenel rahlo razglašeno, je toliko bolj navdušil s svojim skorajda nenehnim manipuliranjem zvočnih vzorcev in raznih dodatnih efektov, ki so pripomogli k ustvarjanju izjemnih zvočnih kulis za nenehne ritmične improvizacije. Drugo poglavje je bil njegov ekstravagantni in teatralni način petja, ki je bil bolj kot ne pripovedovanje raznih aforizmov od političnih do družbenih satir ter raznih notranjih občutij. Pri tem si je moral večkrat pomagati s svojim notesnikom, kar je v njegovih letih povsem razumljivo. Allenova absurdna vokalna predstava je bila na trenutke skorajda komična, še večkrat pa izjemno groteskna (na pozitiven način). Nedvomno je šokirala lep delež občestva, ki ni bil pripravljen na to oziroma ni dobro poznal njegovih preteklih del, da bi se lahko tako pripravil na ekscentrični nastop starega psihadeličnega čarodeja. Te vokalne predstave so se sicer pojavljale zgolj v intervalih med dolgimi improvizacijami. Kljub temu, da se nekaterim njegov tradicionalno “zadeti” odrski nastop ni zdel preveč zabaven, sem se osebno ves čas dobro zabaval, tako med njegovimi kratkimi vokalnimi izleti kot eksperimentiranji z zvočnimi vzorci, kjer je potrdil svoj sloves enega izmed pionirjev te tehnike. Za nekoga, ki verjame v obstoj četrte dimenzije in je svoje čase pisal o letečih čajnikih, je vseeno deloval dovolj prizemljeno, da je brez problemov in na lep način komuniciral z občinstvom. Brainville 3 so sicer med celotnim nastopom v katerem so odigrali šest del epskih dolžin, predstavljali svoj aktualni album “Trial By Headline”. Ena izmed izvedb je bila posvečena tudi Didieru Malherbeju, nekdanjemu Gong saksofonistu in flavtistu.

Nenavadna druščina sivih romarjev nas je s svojimi vesoljskimi improvizacijami tako navdušila in pogostokrat tudi zazibala v trans, da je njihov nastop minil kot, da bi pihnil. Osebno sem pred nastopom pričakoval prav nekaj takega kar je trio demonstriral ta večer, se pravi totalno eksplozijo visoko avantgardne fuzije, katero je treba poslušati z vsemi čutili in ne samo z ušesi, da resnično občutiš energetski naboj posameznih improvizacij. Še v posebno zadovoljstvo je šlo spoznanje, da so “praočaki” še vedno željni novih izzivov in da med svojim nastopom uživajo prav tako kot so pred štiridesetimi leti. Tudi ozvočenje je bilo ves čas na visoki ravni zato glede tega nimam nobenih posebnih pripomb. Ljubitelji visoke tehnične podkovanosti pa so zagotovo uživali predvsem v vznemirljivih ritmičnih predstavah Hopperja ter predvsem Cutlerja. Allen po drugi strani s svojim ekscentričnim, skorajda provokativnim pristopom, ni bil lahek zalogaj za okus večine izmed petične publike. Še posebno tistih, ki so pričakovali umirjen in z lahkimi melodijami prepojen nastop starejših gospodov. Osebno sem edino pogrešal nekoliko več britanskega humorja, saj so mi tovrstne avantgardne predstave v primeru, da vsebujejo še ustrezno mero dobrega humorja, še toliko bolj posrečene medtem, ko so se Brainville 3 pogosto zadrževali v precej mračnih ambientalnih sferah. Srečanje s tremi starimi prijatelji, s tem mislim predvsem na Allena in Hopperja kot nekdanja člana zgodnjih verzij Soft Machine, je minilo (po pričakovanjih) na visoko avantgardnih notah ter prisotne potešilo s pravšno mero unikatne Brainville 3 fuzije. Ponovno druženje s starostami progresivnega rocka bo tako tudi v prihodnosti še kako zaželeno.

Besedilo: Peter Podbrežnik

Fotografije: Aleš Podbrežnik & Rok Podgrajšek

Galerija slik