Izvajalec: Wetton & Downes
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Ocena: 1.5/5
“Rubicon” bazira na izpovedi življenjskih skušnjav, ki se navezujejo na zgodovinsko prečkanje Julija Cezarja preko reke Rubikon in na njegov znameniti stavek: “Kocka je padla!”, preden je v svoj žep pospravil Rim. Verjetno je vsak od nas vsaj enkrat v življenju prečkal reko Rubikon,…
Kako pa to zgleda, če se ti ob tem pridružita še Wetton in Downes? Možakarja ponujata 10 skladb in znova sta uspela nakvačkati skupaj dobrih 50 minut glasbe. Hecno ne? Pri predvidljivi šabloni, ki jo sprevidi sedaj že vsak malček, je to pravzaprav zelo težko opravičiti. No niti ne. Zahvaljujoč Downesu se marsikdaj pob’ča znajdeta tako, da razpotegneta komade skozi daljše atmosferične klavirske uvodne in izhodne aranžmaje.
Ta album dobi resnično krila ob otvoritveni The Die Is Cast. In takoj pomsiliš: “Uuu, to je to!” Komad je udaren, nosi odlično produkcijo, kjer je poudarjen tudi klasični rock riff. Komad je odet v tipično ogrinjalo klaviatur, kar pa je glavno so tu seveda specifični večdelni vokali, ki nizajo prelepe harmonije, katere se v polnem sijaju zaiskrijo v izdelanem refrenu. Pravzaprav riff ni prav nič posebnega, a ta dva ikonoklasta pač znata (če hočeta). Nadaljevanje s Finger On The Trigger potrdi, da se nemara nahaja pred nami svež, duhovitejši in bolj dinamičen album od Icon I (2005). Od tu pa do konca albuma ni več posebej hitre “rockersko” navite skladbe. Torej nadaljnjih 8 skladb je baladnih, pol baladnih. Večinoma bazirajo na močni podpori klaviatur in vokalnih aranžmajev, sem ter tja, pa se prikrade vanje kakšna, “pomotoma izgubljena”, Mitchellova solaža na kitari. Od teh balad je vsekakor tretja po vrsti še dobrodošla – Reflections (Of My Life). A ko se ti ponovi izkušnja nekajkrat zapovrstjo, postane stvar zelo moteča, kajti naenkrat se znajdemo ob nizu balad, album izgubi dinamiko in postane predvidljiv, dolgočasen ter poslušalcu ponudi preprosto prelahek glasbeni zalogaj. To Catch A Thief in Tears Of Joy odpoje Wetton v duet z The Gathering pevko Anneke Von Giersbergen. Brez nje bi bila komada čista “fillerja”, tako pa punca nekoliko olepša situacijo s svojim čutnim, nebeško angelskim vokalom. Album doseže najnižjo točko ob “fillerju” Shannon, ki je nasledila “butasto” Hey Josephine iz prejšnjega Icon albuma. Neinventivnost skladbe in “ringaraja” aranžma Shannon, sta poskušala Wetton in Downes razbliniti tako, da sta vtaknila v spremljavo godala z etno folk elementi. Izmed vseh teh lahkotnih stvaritev izstopa pozitivno (končno!) skladba The Hanging Tree. Ta v atmosferi povsem prepriča .Tu končno zaživi tisti pridih otožnosti, ki se je vselej držal Wettonovega vokala skupaj s harmonijami tako v Asia ali na solo albumih. Ritem šablona na tolkalih in imenitnost dodanih synthesizerjev v tej skladbi opozorijo, da sta se v studiu pri snovanju tega albuma nahajala pač vseeno mojstra. Vsekakor se izvlečeta tudi z “Asia” vižami v refrenih še (enkrat več) upočasnjenih The Glory Of Winning ter Rubicon, vendar tudi zaključek albuma nekako zvodeni…
Kako zminimalizirano vlogo imata sicer vrhunska glasbenika, kitarist John Mitchell (It Bites, Arena, John Wetton Band, The Urbane, ex-Kino, ex-*Frost) in bobnar Steve Christey (Jadis), se čuti v absolutni dominaciji klaviatur preko albuma, preprostih dodatkih najbolj osnovnih ritem šablon ter seveda strukturi skladb, ki so po večini baladne. Mitchellu sta namenila Wetton in Downes sicer nekaj prostora za soliranje, ki je lepo ulito v kompaktno strukturo skladb, sicer pa kaj bi sploh lahko iskala kitara ob pop baladah albuma? To pomeni, da sta Wetton in Downes skomponirala popolnoma sama celoten material.
To je album za vse ki radi uživate v prelepih vokalnih mulitharmonijah in vokalnih kontrastih in mehkobnih pop baladeskah. Wettonov oslabeli vokal je v produkciji dobro “pokrpan” in “polepšan” ter zato na plošči deluje povsem suvereno. Kot je vokal izgubil moč, kar “Rubicon” sicer spretno skriva, tako sta izgubila očitno oba glasbenika navdih oziroma “afiniteto” do “rockersko” čvrsteje podkovanih pesmi, ki jih postane poslušalec kaj hitro lačen, potem ko se odvrtita prvi dve skladbi albuma. Icon II ni popolnoma nič posebnega. Preprosto je, če odmislimo denar, nelogično, da je Downes razpustil Asia s Payneom, kajti nekreativni Wetton, s katerim sodeluje danes, je zaradi svoje repetitivnosti iztrošenega navdiha na Icon albumih prava nočna mora. Hkrati s tem, ko tako vneto “štancata” albume, zmanjšujeta verjetnost, da bo Asia v ponovno združeni klasični zasedbi še kdaj izdala kak dober album, če ga sploh bo, hkrati pa povečujeta verjetnost hipoteze, da gre pri omenjenem “reunionu” Asia v klasični zasedbi, zgolj za vir hitrega zaslužka. Kako lahko posel povsem zamegli umetniško bit posameznika! Wetton in Downes posedujeta izkušnje s katerimi dokazujeta tudi na albumu “Rubicon”, kako spretno izurjena bleferja sta postala. Nič več in nič manj.
Zasedba
John Wetton vokals, bas kitara, klasična & akustična kitara
Geoffrey Downes – klaviature, vocoder
John Mitchell – kitara
Steve Christey – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Hugh McDowell – čelo
Ian McDonald – flavta
Anneke Von Girsbergen – vokal
Produkcija
John Wetton & Geoffrey Downes
Seznam skladb
1. The Die Is Cast
2. Finger On The Trigger
3. Reflections (Of My Life)
4. To Catch A Thief
5. Tears Of Joy
6. Shannon
7. The Hanging Tree
8. The Glory Of Winning
9. Whirlpool
10. Rubicon
Trajanje albuma: 50.27
