Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Leaf Fat
Založba: CPZ Records
Izid: year
Zakaj je emo core kot tak že par let nazaj začel hirati in crkovati na obroke, danes pa so emo-core heroji redki in še ti so se začeli glasbeno spreminjati (če že niso crknili pa so postali vsaj underground lastnemu žanru in karkoli ustvarjajo je namenjeni zgolj samo sebi, saj je zanimanja vse manj)? Glavni očitek, ki ga gre zameriti skate punku in skatersko obravanim hardcore in emo core skupinam ni dejstvo, da fantje (ali občasno celo kako dekle) ne bi znali igrati. Daleč od tega. Pravzaprav so v veščinah kitarskega preigravanja melodičnih izbruhov not obvladanje svojih inštrumentov izdelali do konca. Bolj kot to moti, da vse tovrstne skupine zvenijo podobno. Velikokrat dobi človek občutek, da se tam razen poze najde bore malo. Vseeno sem ukinil tovrsten refleks, ki se mi avtomatično vklopi pri presojanju ravni tovrstne glasbe ter posegel po plošči Underworld Kingdom, ki je nastala izpod prstov domače zasedbe Leaf Fat. Pustil sem se presenetiti kot da o skupini ne bi vedel nič in v neki meri v svoji nameri celo uspel oditi na enourno vožnjo po tem kaj imajo fantje resnično povedati.
Enominutni Intro je bilo prijetno presenečenje. Nežni bobni in preprosta, lepo zveneča kitara vas popelje v ploščo počasi, melodično in lagodno. Povezan v celoto s pesmijo ‘Individual Hapiness’ tvori estetsko celoto, v katero si roko lepo podata emo core ter pop punk pristop, ki bi ga lahko pričakoval tudi na MTV-ju. Poleg vpliva celotne armade ameriških skupin, me je v pesmi najbolj predramil vmesni del, v katerem je slišati ščepec Faith No More vokalov, ki koketirajo z melanholičnim hropenjem v maniri kakega China Morena. Potem pa treznitev. Leaf Fat so punkovski. Pravzaprav emo corovski, česar ne skrivajo niti pri enem akordu in pri enem udarcu na bobne. Tempo je oster in natančen, kirurško odmerjen. ‘Next Century’ oddrdrajo rutinirano, melodika pa je predvidljiva. Pričakoval bi jo od skupin kot so Good Riddance ali pa Pennywise. Z razliko od njih domači v angleščino orientirani stihoklepi tresejo oguljene fraze, ki sledijo ne toliko slikanju poetičnih pejzažev, podob in nizanja zgodb, ampak hlastajo za rimo od prvega verza dalje. Večglasja in dretje to nekoliko zakrijejo, mar ne? In že smo pri naslednjem komadu z naslovom ‘Concealed’. Neobremenjeno ga je možno poslušati in na koncu priznati, da fantje večglasno petje (pri starostah Bad Religion temu ljubkovalno pravijo ‘oozing ‘). ‘Sunfall’ je ravno pravšen za zdravljenje kompleksov pri trinajstih ali petnajstih vsega naveličanih najstnic. Mene najbolj privleče, bolj kot ubeseditev za nekatere poetizacije odtujenosti časa, v katerem živimo, salva dovršeno odigranih kitar in neutrudno bobnanje, ki je nad slovenskim povprečjem. In nato sledim zgodbi dalje. ‘Amnesia’ nameče malo morje stereotipov in jih zveže v kompaktno celoto masivnega nakladanja. ‘Elegy’ me pahne, glasbeno gledano, v malo boljšo voljo in brez problema bi se lahko na koncertu celo zabaval. Povsem pozitivno, navkljub temu, da dajejo fantje občutek, da so v življenju ogromno pretrpeli. To je manira, ki se vleče kot rdeča nit tudi v naslednji pesmi. ‘Deep Inside’ hoče s tem oguljenim pristopom nadaljevati še preveč. ‘Untitled’ da z drvečimi bobni in spoliranimi distorzijami obliž na rano. Do prve upočasnitve in poskusa pokazati, da zmorejo strukturirati kompleksne glasbene mojstrovine. ‘T.W.T’ me pozitivno preseneti z uvodno interpretacijo raggaea, ki spominja na Elvis Jackson. Slednji znajo narediti namreč popoln žur. Tu pa zapademo na trenutke v nekaj, kar spominja na mešanico še s kakšnimi Incubus. Križanec je precej simpatičen in nevsiljiv. Na polovici se atmosfera razpre v drvenje podobno nenadejanemu parjenju divjih kuncev. ‘Winter Song’ je optimistična pesmica primerna za popestritev bližajočih se zimskih počitnic. O globini besedil sem sklenil ne napisati niti besede več. Godba pa je ravno pravšnja za jutranje vstajanje in nato bolj živahno ščetkanje zob, ki ga lahko razvlečete še na naslednji komad- ‘Smile’. ‘U:K.’ kot epski finale plošče ponudi lep uvoden rif in čudovito melodijo, ki spominja na atmosferično večplastnost Deftonesov. Tovrsten ekskurz se izkaže kot prava kemija skupine, ki prvič v eni uri zadiha in polni praznino tudi z esenco in prvič me resnično prepričajo. Potem pa tišina in skriti komad, s katerim po enajstih minutah molka sklenejo album v sklenjen cikel. Lepa kitarska melodija in minimalni napor tvorita melodični okrasek, zaradi katerega bi marsikatero kritiko lahko nemudoma vzel nazaj, saj Leaf Fat dokažejo, da občutek vseeno premorejo. Brez besed in nepotrebnega tvezenja in mlatenja prazne slame. Samo instrumentalij, zaradi katerega imajo fantje nedvomno perspektivo.
Produkcijsko je plošča lep šolski primerek dobre plošče. Inštrumentalno pogrešam samo malenkost več bobnov. In predvsem malo manj zglajene kitare. Trde note mi v primeru, ko pišem o emo-coreu godijo bolj kot jokavi podtoni, saj bi bila jeza bolj konstruktivna kot spolirano vdajanje v usodo, ki ga skozi besedila neskončno nizajo v sluz in, oprostite izrazu, sranje, ki ga je na glasbeni sceni pri nas (in tudi onstraj naših ozkih meja) na pretek- pravzaprav še obilno preveč. Manjka iskrenost in bes. Prvinskost. Besa pa imajo Leaf Fat dovolj le glasbeno. Primanjkuje jeze v Robertovem vokalu. Morebiti pa je v tem trik? Morebiti pa vas nočejo prepričati s tem, da bi kakorkoli mislili resno to, kar vam odpojejo. Morebiti je vse le popevka. Štikl za na radio? Poskus, ki ga lahko tržijo na naslednjem izboru za EMO, saj so Zablujenci že letos odšli razbijat led…
Zasedba
Robert Šercer – vokal
Jaka Skočir – bobni
Matej Avsenak Ogorevc – kitara
Miha Kraševec – kitara
Miha Medved – bas
Produkcija
Jeti & Leaf Fat
Seznam skladb
1. ID- Intro
2. Individual Hapiness
3. Next Century
4. Concealed
5. Sunfall
6. Amnesia
7. Elegy
8. Deep Inside
9. Untitled
10. T.W.T.
11. Winter Song
12. Smile
13. U:K.
TRAJANJE ALBUMA: 62.26
