Diabolo Domination

Nemški gangsterski kvartet Dustsucker je trda, brezkompromisna, a obenem zelo težko prebavljiva zasedba. Pravzaprav bi jih lahko brez obotavljanja označil kot “suckerje” v pravem pomenu besede, katerih rožljanje je brez kakršnegakoli efekta. Dustsucker se seveda ne pustijo motiti. Po petnajstih letih in šestih albumih, fantje še vedno veselo pridigajo o bistvu rock & rolla, ki pa jim, vsaj po impotentnosti Diabolo Dominationa sodeč, še vedno ostaja bolj kot ne neznanka.

 
Dustsucker kot svoje vzornike izpostavljajo take ikone glasbene preteklosti kot so Motorhead, Thin Lizzy, Molly Hatchet..seznam je brezkončen..nekje vmes boste naleteli celo na ime Rorya Gallagherja! Resnici na ljubo tega iz trušča Diabolo Domination ni moč razbrati. Definiranju njihove podobe še najbljižje pridemo z izpostavljanjem že prevečkrat slišane žanrske naveze, ki nas preko heavy metala in klasičnega rocka kot po pravilu vedno znova pripelje do predvidljivosti MTVjevskega “punka”. Dustsucker resda jezdijo ponosno, z dobro pokritim produkcijskim zalednjem, a brez jasnega cilja, razen če so si fantje kot končno postajo svoje “odisejade” izbrali prav kraljestvo popolnega brezumja. Alternativnih destinacij v njihovem turističnem vodiču resnično primanjkuje. Skladbe kot sta uvodni Lost And Forgotten in Dig Your Own Grave tej trditvi hitro stopita ob bok. Live In Sin je naprimer čistokrvna Offspring imitacija, katere se gotovo nebi sramoval niti Dexter Holland. Če pa boste po kakršnem koli slučajo le uspeli preživeti histerični vokal gospoda Farmerja, pa vam bodo v uvodnih taktih Land Of The King in Let The Good Times Roll v ušesa gotovo priplazili celo prijemi legend heavy metala Diamond Head!! Pestra žanrska kuhinja torej, a povsem neokusna in brez pravega učinka.

Diabolo Domination je torej predvidljiv album, ki brez energije in karakterja, tako le poredko izdaja simptome talentiranega ali vsaj kompaktnega glasbenega formata. Začuda Dustsicker kljub vsemu sebe najraje predstavljajo kot fenomem, ki ponosno kljubuje modernim glasbenim smernicam. Torej, če že ne drugega, fantom samozavesti gotovo ne manjka, kar je v družbi tako neizvirnega pristopa gotovo občudovanja vredno. Na koncu koncev Diabolo Domination zagnanost Dustsucker dokaj dostojno zliva v sicer monotono nepremišljenost tega izdelka, ki z izjemo na srečo vedno redkeje opaženih navduševalcev nad brezglavim udrihanjem, gotovo ne bo zadovoljila duha najsi bo še tako neukročenih glasbenih gurmanov. Daleč od tega!