Izvajalec: Trower, Robin
Založba: V-12 Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Robin Trower in Jack Bruce sta eminentni imeni iz sveta rock glasbe, ki ju večina navadnih smrtnikov pozna predvsem iz dni veličastnega brnenja zasedb Procol Harum in Cream. Trower in Bruce sta stara znanca, brez zadržkov lahko rečemo celo prijatelja, ki po več kot petindvajsetih letih, ter dveh albumih iz začetka 80tih let (BLT in Truce), zdaj s senzacionalnim izdelkom Seven Moons meče križata še v tretje. In to kako! Starca sta v tretje uspela s kovanjem izjemne mešanice bluesa in rocka, ki prav gotovo predstavlja enega najpomembnejših doprinosov žanru blues rocka 21. stoletja.
Robin Trower in Jack Bruce sta gospoda v pošteno zrelih letih in zato ne izgubljata časa. Dvojec z uvodno Seven Moons hitro naravna ton, ki z redkimi izjemami trmasto ostaja skupni imenovalec albuma. Ta svojo barvitost gradi na križanju najprepoznavnejših izraznih elementov obeh glasbenikov, razvitih do efektivnega maksimuma. Po pričakovanju se kot eden ključnih elementov albuma kaže Bruceov vokal, ki je čeprav postarano raskav, še vedno suveren in nadvse poslušljiv. Z veseljem lahko ugotovimo, da je Jack Bruce vokalno še vedno kos trdno okovanim blues rokerskim valjarjem tipa Lives of Clay, ki nas brez opozorila hitro posrka v svet neizprosnega bluesy lomastenja. Trower se tukaj bohoti s popolnim, pogosto neslutene stopnjevitosti zmožnim zvočnim nadzorom, ki v določenih segmentih opozarja na prisotnost tradicije britanskega bluesa. A brez panike, njegova igra prekipeva od svežine in je polna prav tistega minimalističnega čaranja, ki daje prednost vsebini. Trower je vsekakor v odlični formi, podobno razpoloženje pa veje iz senzacionalne predstave, ki jo je za nas pripravil Jack Bruce. Jackov bas suvereno koplje globoko pod kitaristovimi linijami, njegovi ostro odsekani toni pa skladbo mojstrsko zaokrožujejo s srhljivo hrepenečimi občutki. Dvojec se še korak dlje v “neznano modrino” podaja s Come to Me, še enim efektivno obdelanim blues rokerjem, ki močno zadiši po Hendrixu.
Jimijevim čarobnim aromam mnogo dolguje tudi She’s Not the One. Daleč od potencialnega materiala za repetativno radijsko predvajanje se skladba ponaša z nalezljivo spevnostjo, ki osnovni motiv lahkotno nosi preko poenostavljenih aranžmajev, vse do sramežljivega Trowerjevega sola v zaključku. Podobno pot, a z malenkost več dinamičnega razpona, ubira So Far to Yesterday. Z intenzivnim vohljanjem po koreninicah navdušita Perfect Place in osebna izpoved pomenljivega naslova Bad Case of Celebrity. Med tem ko gre pri prvi za enkraten blues rokerski primerek, ki se kot strupenjača nenehno zvija pred našimi očmi, nas Bad Case of Celebrity pelje v sanjavi svet, kjer domujeta obup in bolečina! Bruceov glas poslušalca tule hitro zgrabi za jajca, saj v slogu največjih blues retorikov zveni neverjetno pristno. Ko si duška končno da še Trower, se pred nami hipoma razgali vsa nadnaravna magičnost naveze.
Ob tako pestri vsebinsko-inštrumentalni ponudbi posameznih skladb, ki že ob prvem poslušanju prepričajo s svojim izjemnim karakterjem, postajajo “nedorečenke” Distant Places of the Heart, Just Another Day in I’m Home pravzaprav odveč, čeprav jim pomanjkanja kreativnosti nikakor ne gre očitati. Sinergija dveh velikanov rock godbe je na njih vseskozi prisotna, trojici pa na žalost manjka ščepec organskost, ki krasi ostanek, torej veliko večino albuma. Prav ta življenjska energija, ki jo Seven Moons ponosno nosi, priča o tem, da Robin Trower in Jack Bruce kljub spoštovanja vrednim letom, še vedno žgeta na polno, z vsemi valji v pogonu! Vsa čast ateka!
Zasedba
Robin Trower: kitara, vokal
Jack Bruce: bas, vokal
Gary Husband: bobni
Produkcija
Robin Trower
Seznam skladb
1.Seven Moons
2.Lives of Clay
3.Distant Places of the Heart
4.She’s Not the One
5.So Far to Yesterday
6.Just Another Day
7.Perfect Place
8.The Last Door
9.Bad Case of Celebrity
10.Come to Me
11.I’m Home
Trajanje albuma: 47.53
