Izvajalec: Alliance
Založba: Escape Music
Izid: year
Ocena: 4/5
Komaj tretji album možakarjev, ki se poznajo zelo, zelo dobro najmanj debeli dve desetletji, je kljub skoraj desetim letom razmika, glede na datum izida predhodnega albuma, povsem logično nadaljevanje “Missing Link” iz leta 1999. Kvartet kalibra Robert Berry (Hush, GTR, 3, solo kariera, Ambrosia), Gary Pihl (Sammy Hagar, Boston), David Lauser (Sammy Hagar) in Alan Fitzgerald (Montrose, Gamma, Night Ranger) je v tem časovnem intervalu spravil skupaj lep sveženj izredno kvalitetnega materiala, ki bi ga mogli vsi ljubitelji melodičnega hard rocka in AOR-a obvezno preveriti.
Kvartet ponuja tipični ameriški produkt lahkotnejše hard rock verzije. Čuti se, da so fantje dolgo časa prijateljevali s Sammyjem Hagarjem in spevnost ter melodičnost vsekakor tudi to pot vsebuje tisto, sicer povsem blago, a za skupine iz ZDA mnogokrat značilno koketiranje s prvinami bluesa in R&B-ja, ki kot nežna koprena vseskozi prekriva esenco vseh skladb tega albuma. Glede na istoimenski prvenec in njegov naslednik “Missing Link”, pa “Road to Heaven” ponuja občutno več melodičnosti in doslej najmanj “Sammy Hagar prijateljevanja”.
Robert Berry je naredil velik korak naprej kot pevec, njegov melodičen in topel vokal je za višjo stopnjo melodičnosti, glede na predhodna albuma, še bolj ulit za “The Road to Heaven”. Kvartet natanko ve kaj želi in natanko ve kaj počenja v studiu. Glede tega vlada popolna usklajenost med fanti. V produkcijskem smislu gre za lep primer klasične simbioze med vsemi integralnimi, jasno in enakomerno razporejenimi, členi zasedbe, s centralno umeščenim vokalom, kjer so glede na namen tvorbe vzdušij možna v vsakem trenutku delna odstopanja. Glede na to dejstvo, smo na tem albumu vseskozi priča lepi meri dinamične pretočnosti in razpoloženjskim spremembam. Sam otvoritveni in vnetljivo kompaktni Road To Heaven nosi poudarjeni kitarski riff, saj je treba album spraviti v pogon. Že naslednji I Can Breathe, je usmerjen naravnost za poslušanje na radijskih frekvencah, s pomikom smernic v mehkejše pop rock vode, a z velikim in za ušesa grabežljivo spevnim in melodičnim refrenom. Make A Stand je čudovita balada, s katero fantje potrjujejo svojo veličino tvorbe velikih melodij, križanih s kompaktnostjo in motivsko visoko izraznostjo. Anything Goes v nadaljevanju znova pohodi stopalko za plin, album dobi znova več tršega rockovskega poskoka, značilnega celo za angleške AOR bende a la Heartland, Newman, Shadowman, sicer pa se človek v splošnem ob poslušanju tega albuma ne more znebiti občutka zapuščine ameriške tradicije Foreigner, Bad English ali Night Ranger.
Že samo glede na dejstvo nekaterih omenjenih primerjav z drugimi skupinami, je to zadosten razlog, da boste vsi pravi ljubitelji melodičnega rocka morali obvezno preveriti ta album. Je hitro osvojljiv, izredno speven, a obenem zelo dinamičen ter motivsko in razpoloženjsko vseskozi variabilen album. Glede na silno zaposlenost njegovih članov, ki navadno komunicirajo le preko elektronske pošte in si izmenjujejo mp3 posnetke, upajmo da na naslednik “The Road To Heaven”, ne bomo znova čakali slabo desetletje. Alliance so stari mački, ki natanko vedo, kako je treba streči zadevam v melodične rocku in jih popeljati do vrhunske kombinacije v smislu komponistične in studijske dovršenosti. Izredno pozitivno naravnan rock album, idealen za sproščanje napetosti in trenj, ki smo jim izpostavljeni skozi vsakdan.
Zasedba
Robert Berry – vokal, bas kitara
Alan Fitzgerald – klaviature
Gary Pihl – kitara
David Lauser – bobni
Produkcija
Alliance
Seznam skladb
1. Road To Heaven
2. I Can Breathe
3. Make A Stand
4. Anything Goes
5. Like Me Like That
6. Broken Glass
7. We Don’t Talk
8. Comin’ Home
9. Nothing Else I Can Do
10. Walkin’ Away
11. Remember Those Days
12. Not Done Till It’s Done
13. Much More Innocent
Trajanje albuma: 52.32
