Izvajalec: Electrix
Založba: Dallas Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Mlada skupina Electrix že kar nekaj časa opozarja nase s svojimi dobrimi živimi nastopi in predvsem s tem, da se je osredotočila na glasbo, ki je že dolgo v zatonu – s tem mislim na dobri stari elektro pop iz osemdesetih. A kaj novega bi lahko trije Slovenci prinesli k žanru, ki že dvajset let ni več popularen? Na to bi nam moral odgovoriti njihov prvenec, ki je letos izšel pri založbi Dallas.
Odgovor na to vprašanje je jasen že takoj po prvih taktih. Nič. Vendar pa to ne pomeni, da je treba Electrix takoj zavreči kot klona. Kljub temu, da veliko dolgujejo komercialnemu britanskemu električnemu popu iz osemdesetih (Duran Duran, Spandau Ballet, Depeche Mode, Orgy,…), pa se Electrix proslavijo predvsem s tem, da znajo ustvarjati prav super spevne melodije. Res je, da sčasoma postanejo nekoliko repetitivne, vendar pa je ob zmernih dozah poslušanje nadvse prijetna izkušnja. Morda bi koga znalo motiti, da so možje tako zelo zasidrani v osemdesetih (glasba res zveni kot da sodi tja), vendar pa bodo vsi tisti, ki imajo to obdobje radi (mednje sodim tudi sam) ob njihovih stvaritvah zadovoljni. V glavnem gre za precej lahkotne in vesele ritme, vendar pa, da ne bi bili preveč enolični, Electrix poskrbijo tudi za kakšne bolj dramatične in temačne trenutke. Niso sicer dosegli takšnega artizma kot kakšni Depeche Mode, a vsak začetek je dober in mislim, da se ravno v nekoliko bolj dramatičnih zapletih skriva pri Electrix še nekaj rezerve. Bomo videli v prihodnje.
Mislim, da je glasbo Electrix treba jemati kot celoto, saj tehnično znanje posameznih članov ni najbolj jasno. Važen je le končni izdelek, ki prikaže, da so možje ustvarili kompaktno glasbo polno poslušljivih in optimističnih melodij. Velik del glasbe temelji na klaviaturskih linijah, ki so tipične za osemdeseta, vendar pa so tako sočne in vesele, da ti privabijo nasmeh na usta. Tudi pevec ima glas, ki je sila primeren za to glasbo – skoraj nekoliko osladen, vendar za ta žanr odličen. Bobnar s svojimi sintetičnimi bobni le še postavi piko na i in pokaže, da gre res za sintetičen elektro pop kakršnega so znali najbolje delati v osemdesetih.
Zdi se mi smotrno obregniti tudi ob besedila. Na prvi pogled se zdi kot da gre za plitke zgodbe iz modernega življenja, o raznih hitrih ljubezenskih avanturah, itd. Vendar pa sam osebno menim, da so pri Electrix to naredili z zvrhano mero sarkazma in družbene kritičnosti, saj iz besedil kar dostikrat “sije” roganje na moderne vrednote, na “instant” življenje, na kulturo nakupovanja, hitre ljubezenske avanturice in še kaj. Torej tudi če se glasba zdi lahkotna, se pod njo skriva še kaj več (vsaj kar se besedil tiče).
Electrix je skupina, ki je na slovenskem prizorišču manjkala, saj elektro pop pri nas do zdaj ni bil ravno ne vem koliko popularen. Morda se bo to s to novo zasedbo tudi zgodilo. Vsekakor imajo tisto “nekaj”, da bi lahko postali bolj medijsko priznani. S tem “nekaj” mislim predvsem na njihove melodije, ki gredo lahko v uho in si jih še dolgo žvižgaš, ko se voziš v avtu, ko si na avtobusu ali pa v službi z njimi spravljaš sodelavce ob živce. Torej, Electrix so koristni v večih pogledih, še najbolj pa v tistem glasbenem seveda. Upam le, da niso muha enodnevnica in da bodo s to glasbo še nadaljevali, ne glede če bodo doživeli komercialen uspeh ali ne.
Zasedba
Kamikaze – vokal, efekti
Moroderu – klaviature, kitara
Fish – bobni
Produkcija
Peter Penko in Electrix
Seznam skladb
1. Last Kiss
2. Taja
3. Radio
4. Ljubezen v avtu
5. Razprodaja
6. Janez
7. Sonce po dežju
8. Dolce Vita
9. Nobody needs to know
10. Sci-Fi song
11. Bleed
Bonus komadi:
12. Catch me
13. Dreamin’
14. Soap Love
15. Waitin’
