Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Sebastian Hardie
Založba: Polydor Records
Izid: year
Trajanje: 39:48
Ocena: 4.5/5
Sebastian Hardie so bili prva in (še vedno) najboljša avstralska simfonična progresivnorockovska skupina, pa čeprav so v sedemdesetih pod tem imenom izdali samo dva studijska albuma in se ponovno združili šele čez mnogo, mnogo let, ko je večina že zdavnaj pozabila na njihove veličastne, romantične in orkestralno usmerjene podvige. Po skromnih začetkih, ko so leta 1967 nastali pod imenom Sebastian Hardie Blues Band, so do leta 1973 vsi originalni člani zapustili skupino, ki je po spremembi glasbena sloga kmalu odvrgla pridevnik ‘Blues Band’ in se lotila precej bolj eksperimentalnih zvočnih pustolovščin. Do sredine sedemdesetih so se učvrstili pod vodstvom genialnega kitarista/pevca/skladatelja Marila Milla (kasneje je postal cenjeni in večkrat nagrajeni avtor glasbe za avstralsko filmsko produkcijo), klaviaturista Toiva Pilta in ritem linije v podobi dveh bratov, Petra (bas kitara) in Alexa (bobni) Plavsica. V tem času so se razvili v imenitno simfonično progresivnorockovsko formacijo, kakršni na avstralskih tleh še dolgo ni bilo para (in ga bržkone ni tudi dandanes). Sebastian Hardie so prisegali na dramatične orkestralne aranžmaje in subtilne ritmične variacije, katere je povezoval melodični vokal prej omenjenega kitarskega velemojstra.
Člani Sebastian Hardie so tedaj veliko poslušali evropski progresivni rock na čelu z Genesis, King Crimson, Focus, Yes in Camel, kar se nazorno sliši na njihovem prvencu »Four Moments« iz leta 1975, ki je še danes kulten album sicer sila obskurne avstralske prog rock scene. Ob izidu se je celo uvrstil na 13. mesto avstralske lestvice, kar jim je za kratek čas prineslo nekaj zaslužene pozornosti. Millova barva glasu precej spominja na Johna Wettona (Asia, ex-King Crimson, Uriah Heep), kar pomeni, da so imeli Sebastian Hardie ves čas izjemen potencial, da bi postali ‘veliki’, medtem ko je njegovo igranje električne kitare na precej visoki tehnični ravni, tako da se ga lahko brez problema razglasi za enega izmed pozabljenih kitarskih herojev sedemdesetih. Poleg prepričljivega igranja mandoline pa je bil tudi vešč skladatelj večine glasbe na albumu ter kompleksnih simfoničnih aranžmajev. Pilt je bil vsestranski klaviaturist, ki je najbolj cenil melotron, mini moog, klavir in hammond orgle, vendar kljub krepki virtuozni žilici ni nikoli zabredel v pretirano pretencioznost. Brata Plavsic sta zagotavljala solidno ritem linijo s številnimi jazz fusion podtoni. Za produkcijo je poskrbel nekdanji član Jon English, medtem ko je prepoznavni Sebastian Hardie logotip oblikovala Larraine Hall.
»Four Moments« je bil izjemno ambiciozen projekt, kar dokazuje uvodna, 20-minutna suita iz štirih delov, ki je na ravni nekaterih najboljših dosežkov evropskega klasičnega proga. Uvodni del z naslovom »Glories Shall Be Released« je bil, kar se tiče besedila, navdahnjen z Millovim kolegom iz otroštva, ki je že zgodaj zabredel v droge, popolnoma izgubil stik z realnostjo in nato storil samomor. Kljub mračnemu uvodnemu sporočilu, pa je glasba po ambientalni plati popolno nasprotje togotnosti, saj se izjemno pozitivističen, simfoničen motiv oblikuje že na samem začetku. Sebastian Hardie so imeli izjemen občutek za ustvarjanje razposajenih in prešernih aranžmajev, kar dokazujejo prelestne harmonije med mandolino in mini moogom. Dvigujočo in sproščeno atmosfero še poglobi vpad Millovega srčnega, neiztrohnjenega petja, ki lepo odseva glasbeno filozofijo teh avstralskih simfoprog imenitnežev. Pompozni refren, ki se skozi epsko »Four Moments« suito še večkrat ponovi, predstavlja njen ambientalni klimaks.
Orkestralni aranžmaji na bazi melotronskih valovanj poskrbijo za eleganten prehod v sekcijo z naslovom »Dawn Of Our Sun«, kjer je v ospredju mešanica melanholične mandoline in raznovrstnih tolkal, kar v navezi pričara pravcato eterično vzdušje. Prek posameznih ritmičnih variacij, subtilnih simfoničnih aranžmajev in spiritualnega, ‘new age’ besedila se sliši, da so Sebastian Hardie veliko poslušali Yes klasiko »Tales From Topographic Oceans« (1973). Tu prvič nastopi trenutek za Millovo fascinantno kitarsko improvizacijo, ki v suito vnese izdatno dozo nostalgične melanholije. Na tretji sekciji, »Journey Through Our Dreams«, se ob spremljavi akustične kitare ponovi osrednji motiv oziroma melodični refren, ki ob navezi z mogočnimi melotronskimi aranžmaji ter dramatičnimi bobnarskimi krošeji zveni kot pravcato epsko razodetje. Daljša inštrumentalna sekcija je prava paša za ušesa vseh simfoprog gurmanov, kar še posebno velja za gastronomske kitarske improvizacije, katere spremljajo čudovita klaviaturska kombinatorika.
Millo je od evropskih kitarskih mojstrov v svojo tehniko vnesel nekatere najboljše elemente in na ta način razvil skoraj popolnoma specifičen slog improviziranja. Nepričakovan časovni prehod z norimi improvizacijami na mini moogu bo marsikoga spomnil na zlata leta skupine Camel, kar pomeni da je imel Pilt nekoliko podoben slog soliranja kot pokojni Peter Bardens. Na koncu tretje sekcije se zopet ponovi zmagoslavni »for a moment« refren, čemur sledi prešerna zaključna sekcija, »Everything Is Real«. Slednja, predvsem z nabritimi variacijami na mini moogu in temperamentnimi bobnarskimi stampedi, poskrbi za zmagoviti zaključek tega še dandanes fascinantnega superepa.
Tudi preostali dve kompoziciji na albumu nista od muh. Odlični inštrumental »Rosanna«, ki je bil prek naslova posvečen Millovi sestri za vso njeno čustveno podporo, je izšel tudi kot single in doživel solidno uvrstitev na avstralsko lestvico. Neoklasicistične kitarske variacije na subtilen način, ob pomoči jazzovskih ritmičnih nians, poskrbijo za skrajno romantično in nostalgično atmosfero, ki bo blizu vsem ljubiteljem klasičnega evropskega simfo proga. Zaključna mojstrovina »Openings« je 13-minutni ep, ki se je razvil iz skupinskega jama, kar pomeni da je naphan s kopico kompleksnih improvizacij in dinamičnih časovnih prehodov. Obenem pa se ponaša z lepo oblikovano strukturo posameznih motivov in z mogočnimi simfoničnimi aranžmaji, ki skrbijo za razcvet melanholičnega vzdušja. Pri tem igra pomembno vlogo tudi Millova električna kitara, ki je na izjemno okusen način harmonizirana z masivnimi plastmi hammond orgel, kar na trenutke celo spominja na zlato obdobje skupine Uriah Heep. Od vseh kompozicij na albumu se tu najbolje občuti Sebastian Hardie skladateljska in improvizacijska samobitnost in se hkrati popolnoma razgali duša tega čudovitega banda.
»Four Moments« je ključni album v zgodovini avstralskega simfoničnega progresivnega rocka in si temu primerno zasluži spoštovanje vseh častilcev veliko bolj znanih skupin kot so Sebastian Hardie. Slednji so v nadaljevanju kariere zmogli dovolj moči za še en album, skorajda nič slabši »Windcase« (1976), potem pa so se zaradi odhoda obeh bratov Plavsic začele težave. Na sodišču je bila pravica do uporabe imena Sebastian Hardie na precejšno presenečenje navzočih dodeljena Petru Plavsicu, zato sta morala Millo in Pilt band preimenovati v Windchase. Pod tem imenom sta ob pomoči nove ritem linije izdala precej bolj jazz fusionistično usmerjeni album z naslovom »Symphinity« (1977), nato pa vse do sredine devetdesetih, ko so izdali koncertni albumu »Sebastian Hardie – Live in L.A.« (1997) ni bilo moč slišati ničesar o Sebastian Hardie. Po več neuspešnih združitvah so leta 2011 v klasični postavi in prek samozaložbe vendarle izdali tretji studijski album z naslovom »Blueprint«.
Zasedba
Mario Millo – vokal, kitara, mandolina
Tovio Pilt – klaviature (moog, melotron, klavir, hammond orgle)
Peter Plavsic – bas kitara
Alex Plavsic – bobni, tolkala
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Greg Bushell – kongi, zvonci, tamburin
Bob Payne – tamburin na “Journey Through Our Dreams”
Produkcija
Jon English
Seznam skladb
Four Moments (20:41)
1. Glories Shall Be Released (6:42)
2. Dawn of Our Sun (5:05)
3. Journey Through Our Dreams (6:43)
4. Everything is Real (2:11)
5. Rosanna (6:02)
6. Openings (13:03)
