Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Captain Beefheart
Založba: Buddah Records
Izid: year
Trajanje: 33:40
Ocena: 4/5
Ameriški glasbeni eksperimentalist, vokalni kameleon, skladatelj, slikar in družbeni satirik Don Van Vliet, bolj znan pod umetniškim nazivom Captain Beefheart, je bil nedvomno med najbolj slikovitimi figurami zgodnjega progresivorockovskega gibanja, ki se je razcvetelo v drugi polovici šestdesetih, pri čemer se je marsičesa naučil tudi od svojega dobrega prijatelja Franka Zappe. Ta žal že pokojni glasbeni umetnik je s svojo zasedbo The Magic Band od leta 1967 do 1982, ko se je odločil za glasbeno upokojitev, posnel dvanajst studijskih albumov med katerimi nekateri še dandanes veljajo za bisere izjemne glasbene eklektičnosti in zvočnega vizionarstva.
Captain Beefheart je skozi večino svoje glasbene kariere nadvse prebrisano mešal elemente rocka, psihadeličnega rocka, bluesa, avantgardne glasbe in prostega jazza, obenem pa je v pogostokrat absurdnih in grotesknih besedilih nadvse rad uporabljal jedko družbeno satiro, pri čemer ga je prekašal samo še edinstveni Zappa. S slednjim sta bila velika prijatelja in na začetku tudi glasbena rivala, oba pa sta drug drugemu pomagala na nekaterih pomembnih točkah njune kariere, saj bi se Don brez Frankove založniške in producentske asistence konec šestdesetih gotovo znašel v velikih škripcih.
Beefheart, ki je glasbeni svet, po seriji zgodnjih singlov, prvič zares šokiral leta 1967 z zelo zanimivim in inovativnim prvencem »Safe As Milk,« je do svojega banda gojil absolutni, vendar zelo učinkoviti nadzor, zaradi česar se ga je že hitro oprijel ‘sloves’ brezkompromisnega diktatorja, ki je skorajda nenehno menjaval člane svojega banda. Od članov njegovega Magic Banda-a, ki je posnel »Safe As Milk« je bil najbolj znan tedaj komaj dvajsetletni kitarski virtuoz Ry Cooder, ki je kasneje postal nadvse cenjen samostojen glasbenik. Cooder in drugi kitarist Alex St. Clair Snouffer sta bila med glavnimi arhitekti kitarsko usmerjenega pristopa zgodnjega Beefheartovega Magic Band-a.
»Safe As Milk« je bil nadvse eklektična in za tiste čase provokativna mešanica blues rocka in psihadeličnega rocka s tem, da je bil na posameznih skladbah močan poudarek tudi na Delta bluesu, medtem ko je Beefheartov band že na svojem prvencu zasejal nekaj nenavadnih časovnih signatur in kaotičnih improvizacij. Van Vliet se je skozi celotno kariero ponašal z navdušujočim vokalnim rangom in neobičajno eklektično barvo glasu, ko je lahko občasno pel kot slavček, v naslednjem trenutku zvenel kot razdraženi pijanček sredi abstinenčne krize in zatem kot stara konzerva, ki jo je nekdo med vožnjo privezal na avtomobilski odbijač.
Že otvoritvena »Safe As Milk« skladba, »Sure ‘Nuff ‘N Yes I Do«, kjer Don zveni kot kakšen vaški posebnež, ki je ravnokar staknil sončarico, je bil nazoren primerek eksperimentalno zasoljenega Delta bluesa, naravnost iz New Orleansa, katerega Beefheartova tovarišija prakticira tudi na nekaterih drugih »Safe As Milk« kompozicijah. »Zig Zag Wanderer« je ritmično obešnjaška stvaritev z elementi blues rocka in rock’n’rolla, kjer Donu pri neumornem pevskem repenčenju delajo družbo dobro usklajeni spremljevalni vokali. Na »Call On Me« je prijetna kitarska melodija neusmiljeno zatrta z Donovimi kameleonskimi vokalnimi manierizmi.
»Dropout Boogie« je norčavi boogie eksperiment, kjer Don poskrbi za kar najbolj nazorno vokalno imitacijo razdraženega goblina, medtem ko se skozi zamazano distorzirane kitarske pasaže prebija melodični aranžma. Melanholična balada »I’m Glad«, na kateri Don dokaže, da lahko kadarkoli poje tudi z ‘normalnim’ pevskim pristopom, predstavlja najbolj subtilni trenutek celotnega albuma, pri čemer pomembno vlogo pri grajenju kontemplativne atmosfere odigrajo tudi nežne vokalne harmonije in ganljivi osrednji aranžma.
Klasika »Electricity« je eden izmed najbolj inovativnih in eksperimentalnih »Safe As Milk« trenutkov, saj tu Don na veliko eksperimentira z rabo distorziranih vokalov, kar bo v svoji karieri prakticiral še velikokrat. Na finalni različici te eksperimentalne klasike naj bi Beefheartu med petjem celo razneslo mikrofon. Po Donovih besedah je bil ta single ‘kriv’ za to, da solastnik založbe A&M Records ni želel skleniti pogodbe z Beefheartom, saj naj bi »Electricity« na njegovo najstniško hčerko vplival preveč negativno. V zvezi s to skladbo obstaja še ena pikantna podrobnost. Don naj bi med nekim koncertnim nastopom, sredi izvajanja »Electricity«, nenadoma naredil en korak preveč z odra ter z glavo štrbunknil naravnost navzdol v travo. Po Donovih besedah naj bi v publiki zagledal neko dekle, ki se je pred njegovimi očmi spremenila v zlato ribico (verjetno je dan prej predolgo gledal Disneyevo verzijo Ostržka). Ta ‘incident’ je povzročil to, da je Ry Cooder zaradi Beefheartove nepredvidljivosti odšel iz banda.
»Yellow Brick Road« je norčavi blues rocker s ‘kavbojskimi’ kitarskimi pasažami, medtem ko Don tu zveni kot kakšen potepuh, ki je pravkar pretrpel alkoholnega mačka. »Abba Zaba«, kjer dominirajo raztresene kitarske linije ter številne avantgardne ritmične prvine je eno izmed bolj znanih »Safe As Milk« del. Naslov skladbe izvira iz imena Beefheartove najljubše trgovine s slaščicami. »Plastic Factory«, na katerem Don prek brutalne pevske predstave spominja na vulgarnega tovarniškega delavca, je energični blues rocker z eksperimentalnimi ritmičnimi niansami.
»Where There’s Woman«, kjer gospod Beefheart zveni kot nekdo, kateremu je od razočaranja ravnokar počilo srce, je prava ‘tožečega ptiča tožba’ z avantgardnimi primesmi. »Grown So Ugly« je eden izmed bolj obešnajških in lirično grotesknih eksperimentov, kjer sredi raztresenih bluesovskih kitarskih linij, vladajo Donovi norčavi vokalni manierizmi. Zaključna psihadelična avantura »Autumn’s Child«, kjer sredi melanholično-kaotične atmosfere ne manjka divjega vokalnega eksperimentiranja in subtilnih akustičnokitarskih pasaž, vsekakor spada med najbolj memorabilne »Safe As Milk« trenutke.
Ameriška eksperimentalna glasbena gibanja v drugi polovici šestdesetih so večinoma močno capljala za zgodnjo britansko progrockovsko sceno, vendar so po zaslugi neponovljivih glasbenih umetnikov in genijev kot sta bila Captain Beefheart in Frank Zappa lahko s ponosom pokazala na nekatere vizionarske studijske dosežke med katere je sodil tudi »Safe As Milk«. Čeprav je bil to še močno bluesovsko usmerjen eksperiment, saj je Beefheart zvok svojega Magic Band-a s kasnejšimi dosežki še izdatneje ‘razgibal’, se lahko njegov prvenec po inovativnosti posameznih glasbenih idej, če že ne po provokativnosti in eklektičnosti, enakopravno primerja z zgodnjimi albumi Zappe in njegovih The Mothers Of Invention.
Zasedba
Don Van Vliet – vokal, orglice, bas marimba, aranžmaji
Ry Cooder – kitara, bas kitara (“Abba Zaba” solo), tolkala
Alex St. Clair Snouffer & St. Clair – kitara, bas kitara, spremljevalni vokal
Jerry Handley – bas kitara, spremljevalni vokal
John French – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Milt Holland – tolkala, tamburin
Samuel Hoffman – theremin
Taj Mahal – tolkala
Russ Titelman – kitara
Produkcija
Richard Perry in Bob Krasnow
Seznam skladb
1. Sure ‘Nuff ‘N Yes I Do (2:15)
2. Zig Zag Wanderer (2:40)
3. Call On Me (2:37)
4. Dropout Boogie (2:32)
5. I’m Glad (3:31)
6. Electricity (3:07)
7. Yellow Brick Road (2;28)
8. Abba Zaba (2:44)
9. Plastic Factory (3;08)
10. Where There’s Woman (2:09)
11. Grown So Ugly (2:27)
12. Autumn’s Child (4:02)
