Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Supertramp
Založba: A&M Records / Interscope
Izid: year
Trajanje: 47:35
Ocena: 3.5/5
»…Famous Last Words…« je bil poslovilni album kitarista/pevca Rogerja Hodgsona kot člana britanskih artrockovskih ikon Supertramp, saj se je, takoj po koncu turneje leta 1982, odločil za samostojno kariero s čimer je bilo konec klasične postave te legendarne skupine. Številni Supertramp privrženci še danes obžalujejo njegovo odločitev, saj skupina po Hodgsonovem slovesu v studiu ni nikoli več dosegala nekdanjih, visokih standardov, pa tudi ‘v živo’ so postali precej manj zanimiv band kot nekoč. V nasprotju z večinskim prepričanjem se Roger ni poslovil zaradi razhajanj s klaviaturistom/pevcem Rickom Daviesom s katerim sta imela v preteklosti veliko zdrah, predvsem zaradi njunih povsem različnih značajev, temveč zato, ker se je po selitvi v ZDA želel čim bolj posvetiti svoji novoustvarjeni družini s čimer se je (fizična, ustvarjalna in emocionalna) razdalja med njim in ostalimi člani banda samo še večala.
Zaradi tega, ker je Roger svoje vokalne linije posnel ločeno, medtem ko se je nahajal v svojem ameriškem studiu, kjer ni želel zapustiti žene in obeh majhnih otrok, se je ustvarjanje »…Famous Last Words…« pošteno zavleklo čez predvideno obdobje, obenem pa sta oba glavna skladatelja, Hodgson in Davies morala na tem dosežku narediti vrsto skladateljskih kompromisov. Njuni pogledi na »…Famous Last Words…« slogovno usmeritev so bili skorajda diemetralno nasprotni, saj se je Davies, ki je tedaj napisal ambiciozni, več kot 10-minutni ep »Brother Where You Bond«, želel vrniti nazaj k Supertramp progrockovskim koreninam, medtem ko je Hodgson hotel nadaljevati bolj poprockovsko usmeritev predhodnih dveh studijskih dosežkov.
Na koncu ni bil nihče zadovoljen, saj je Davies moral svoj ambiciozni, družbenokritični progrockovski ep prihraniti za naslednji, istoimenski album, medtem ko je bila večina skladb na »…Famous Last Words…« komercialnih in jasno usmerjenih v nizanje novih pop rock hitov, vendar večinoma daleč od »Breakfast in America« (1979) standardov. Med poslušanjem levjega deleža skladb je jasno, da vsi člani banda, zlasti Hodgson, ki je komaj čakal, da gre stran, pri njihovem kreiranju niso pristopili ‘s srcem in dušo’, temveč zato, ker so morali izpolniti cilje svoje pogodbe z založbo. Tudi v besedilih je bilo le malo tistega zaščitnega, pronicljivega, sarkastičnega in družbeno zbadljivega humorja, ki je odlikoval večino prejšnjih Supertramp albumov. Roger in Rick sta si vokalne naloge porazdelila precej demokratično, tako da sta se pred mikrofonom izmenjala za vsako naslednjo kompozicijo.
Vseeno pa je bila večina skladb na »Famous Last Words« odlično aranžiranih in v smislu muzikalnosti ter virtuoznosti posameznim kompozicijam res ni moč očitati ničesar, kar dokazuje že otvoritvena, lucidna poskočnica »Crazy«, kjer skozi razburkane wurlitzer električnoklavirske linije in saksofonske pasaže izstopa Hodgsonov tradicionalno melanholični pevski pristop. Precej manj zanimivo izpade Daviesova country in blues skovanka »Put On Your Brown Shoes«, ki bi boljše izpadla z večjim ščepcem humorja in ritmične razgibanosti. Hodgsonov iskrivi pop rocker »It’s Raining Again«, katerega odlikujejo predvsem nabrite vokalne harmonije in imenitne klavirske pasaže, pa tudi energična saksofonska solaža izpod prstov Johna Anthonya Helliwella, je bil eden izmed zadnjih Supertramp hitov, zato ni presenečenje, da je najbolj poznana skladba na »…Famous Last Words…«.
»Bonnie« je spodobna power balada, grajena na sofisticiranih klavirskih aranžmajih ter pod Rickovo tradicionalno, robato vokalno taktirko s pomočjo katere narekuje tempo spremljevalnim pevskim harmonijam. »Know Who You Are« je lepa in melanholična pastoralna balada z Rogerjem na glavnem vokalu ter akustični kitari, ki je slogovno popolnoma drugačna od preostalih njegovih kompozicij na tem albumu. S hudomušno pop balado »My Kind of Lady«, kjer so bile uporabljene tudi falseto vokalne harmonije, je Ricku uspelo doseči še en hit, čeprav gre (za običajne Supertramp razmere) dokaj povprečen dosežek, kjer se pogreša predvsem ambientalna raznovrstnost in inteligentno besedilo.
Rogerjev »C’Est Le Bon« je še ena pastoralno usmerjena balada z melanholičnimi akustičnimi aranžmaji, medtem ko Rickov artrockerski podvig »Waiting So Long« po dolgem času spet demonstrira nekoliko bolj mračno plat te legendarne zasedbe, medtem ko se Roger izkaže z briljantno kitarsko solažo. Status najboljšega dela na albumu pa pripade zaključnemu podvigu »Don’t Leave Me Now«, kjer se Roger s svojo poslovilno skladbo še zadnjič v vlogi Supertramp člana proslavi kot mojster drame in nepopisne melanholike, pri čemer ga ves čas zavzeto spremljajo imenitne orglarske in saksofonske variacije. Obenem poskrbi za eno izmed najboljših kitarskih solaž v celotni povesti banda.
Od vseh Supertramp albumov je imel »…Famous Last Words…« največ neizkoriščenega potenciala, saj bi lahko bil, ob večji angažiranosti celotnega banda, še precej boljši dosežek kot sicer. V primerjavi s predhodnikom, huronsko uspešno klasiko »Breakfast in America«, je bil, še posebno v skladateljskem smislu, zagotovo veliko razočaranje, čeprav z današnjega zornega kota kot celota še zdaleč ne izpade slabo. Kljub več kot zgovornemu naslovu, ki je že namigoval na bližajoče se slovo njihovega najbolj talentiranega skladatelja, pa Supetramp tedaj niso razpadali, temeveč je šlo za še eno hudomušno (in obenem žalostno) besedno igro, kakršne so vedno oboževali. No, dejstvo ostaja, da si po Hodgsonovem slovesu, kljub kratkemu artističnemu preblisku z naslednjim albumom »Brother Where You Bound« (1985), nikoli niso zares opomogli in so dandanes pod Daviesovim vodstvom samo še kulten band, ki živi od stare slave.
Zasedba
Roger Hodgson – kitara, klaviature, glavni in spremljevalni vokal
Rick Davies – klaviature, glavni in spremljevalni vokal, melodika solo na “It’s Raining Again”, orglice
John Helliwell – saksofoni, klaviature
Bob Siebenberg – bobni
Dougie Thomson – bas kitara
GOSTUJOČE PEVKE:
Claire Diament – spremljevalni vokal na “Don’t Leave Me Now”
Ann Wilson – spremljevalni vokal na “Put On Your Old Brown Shoes”in “C’est Le Bon”
Nancy Wilson – spremljevalni vokal na “Put On Your Old Brown Shoes” in “C’est Le Bon”
Produkcija
Peter Henderson, Russel Pope in Supertramp
Seznam skladb
1. Crazy (4:32)
2. Put on Your Old Brown Shoes (4:20)
3. It’s Raining Again (4:25)
4. Bonnie (5:37)
5. Know Who You Are (4:58)
6. My Kind of Lady (5:12)
7. C’Est le Bon (5:32)
8. Waiting So Long (6:32)
9. Don’t Leave Me Now (6:25)
