V ponedeljek 16. 4. 2018 je po hudi bolezni preminil nekdanji član novogoriških art rock prvakov Avtomobili Alan Jakin – eden najbolj markantnih kitaristov, ki je s svojo igro in pristopom trajno zaznamoval slovenski pa tudi jugoslovanski rock’n’roll.
Alan Jakin (na fotografiji prvi z leve), ki je na slovenski glasbeni sceni s svojo sofisticiranostjo in večplastno izrazno obtesanostjo, tako v fraziranju, kot domiselno figuriranih solažah, z ujeto izpovedno globino vselej presunil, se je leta 1987 priključil Avtomobilom. Z njegovim prihodom se pričenja najbolj plodno obdobje kariere te skupine, Jakin pa je z Avtomobili med letoma 1988 in 2006 izdal albume “Krenimo” (1988), “Mraz” (1992), “Skozi leta” (1994), “Drugi svet” (1995), “Navaden dan” (1997), “Enakonočje” (2000) in “Mesta železniških postaj” (2006). Leta 1998 je z Avtomobili izdal kompilacijsko zgoščenko “Največji zadetki”. V tem obdobju je s skupino soustvaril kopico nepozabnih hitov, ki so skozi leta postali slovenski rock zimzeleni in veliki koncertni favoriti občinstva.
Jakin je bil aktiven že v sedemdesetih, ko je s skupinama Go in Jutro izdal dva studijska albuma. Z legendarnimi Jutro je posnel album “Mozart” (1975), štiri leta kasneje pa je s skupino Go izdal album “Igra se igra”. Ob Go je Jakin kasneje, to je v začetku osemdesetih, ustanovil tudi skupino Era. Bil je dejaven kot del spremljevalnih zasedb Zorana Predina, Mirana Rudana in Tomaža Domicelja.
Avtomobili so leta 2006 izdali album “Mesta železniških postaj”, takoj zatem pa je Alan Jakin skupino zaradi zdravstvenih težav moral zapustiti. V skupini ga je nadomestil Boštjan Andrejc-Bushy.
Kdo je (bil) Alan Jakin, kaj pomeni njegova dejavnost za slovenski rock’n’roll in kako pečatno je (bilo) igranje njegove kitare, opiše nemara najbolj nazorno odstavek RockLine recenzije albuma “Mesta železniških postaj” (2006), ki velja za Jakinov glasbeni epitaf:
“Mesta železniških postaj” je »najboljša ura« Alana Jakina! Gre za enega najimenitnejših, izrazno najbolj karizmatičnih, v idejnih rešitvah najbolj pronicljivih in v prijemu najbolj sofisticiranih kitaristov, kar jih je dala Slovenija v zgodovini rock glasbe. Z njegovim prihodom na album »Krenimo«, je skupina lahko v drugi polovici osemdesetih izvedla markanten evolutivni preskok na višji izrazni nivo, večplastna izurjenost Alana Jakina, pa je skupini v prihodnje, do vključno albuma »Mesta železniških postaj«, omogočila nenehno artistično zorenje in razvojno nadgradnjo.” (Aleš Podbrežnik, 7. 10. 2012)
Kako brezčasna je Alanova kitara pričara tudi skladba Oblaki (album “Mesta železniških postaj”, 2006), ki ji lahko prisluhnete spodaj.
“Počivaj v miru Alan. Mi imamo pred sabo še “Nekaj let”, pa bomo tačas ostali še malo tu spodaj, tvoji kitara in glasba, pa sta z nami in ostajata večni sijaj na poti skozi naš vsakdan, vse do dne, ko se ti tudi mi pridružimo (uredništvo RockLine, Ljubljana, 18. april 2018)”.
