Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Mad Season
Založba: Columbia Records
Izid: year
Trajanje: 1:19:14 + 1:14:52
Ocena: 4.8/5
Grunge – zgolj modna beseda,ki ne pove nič o paleti zvoka, ki se skriva za to označbo, ali pa lahko govorimo o zgodovinskem faktu, ki je definiral devetdeseta, mojo generacijo, predvsem pa po Hendrixu vnovič ponesel v svet glas iz mesta, v katerem je deževnih 90 odstotkov leta, ostale dni pa nebo prepredajo težki svinčeni oblaki sivine, brezperspektivnosti, depresije in narkotične paralize? Kakorkoli že – prav Seattle je s svojo invazijo karirastih vzorcev na flanelastih srajcah, morjem talentiranih lokalnih odvisnežev z izvrstnim smislom za muziciranje dal smisel mojemu razsrediščenemu najstniškemu življenju v devetdesetih, levji delež soldateske odrešiteljev pa sp sestavljala imena skupin, kot so Pearlo Jam, Screaming Trees, Alice In Chains, da o prvoligaših Nirvana in Soundgardnih niti ne govorim. Droge so bile tako skušnjava kot tudi breme, zaradi katerega smo po nekaj decenijah prikrajšani za marsikateri glasbeni briljant, predvsem pa dušna nadaljevanja mučenikov, predvsem pa strupeno plodnih poetov, ki jih ni več med nami. Pa ostanimo prav pri okovani Alici. Prav karizmatični, depresivni, z drogami in temo prepojeni frontman Layne Staley je tisti, katerega upravičeno lahko smatramo za pravi glas in obraz tako zasedbe Alice In Chains kot tudi za enega najglasnejših in najžlahtnejših glasnikov svoje generacije, s svojim hibridom aktualnega novoiznajdenega seattleskega zvoka ter metala pa je peljal vlak glasbenega užitka vedno v nekoliko drugačno, manj osrednjetočno smer, zaradi česar mu tokrat, s ponovnim izidom njegovega izleta v neznano z alianso izjemnih zvezdniških imen pod istim krovom skupine Mad Season.
Pravzaprav se zgodba začne takrat, ko je kitarist zasedbe Pearl Jam Mike McCready v centru za odvajanje od zasvojljivih substanc naletel na sorodno dušo basista skupine Walkabouts Johna Bakerja Saundersa, z njim ustanovil skupino ter k sodelovanju povabil med drugim tudi v odvisnost vse bolj tonečega Staleya, kateremu so prijatelji hoteli prek glasbe pomagati najti pot do luči ozdravitve, očiščenja in predvsem preživetja. Sliko zasedbe dopolni bobnar Screaming Treesov Barrett Martin, po parih koncertih pod začasnim imenom Gacy Bunch pa se zasedba preimenuje ter proslavi s časom in duši zasedbe primernejšim imenom Mad Season. Novodobna psihedelija, pomnik časov norih gob, razcveta melodične zamaknjenosti, je dobila svoj obelisk briljantne izjemnosti leta 1995, ko izide album Above, z razliko od precej bolj slavljenih in navajanih izletov v neznano z zasedbami, kot so Temple Of The Dog in Brad pa se zasedba prebije na radijske valove, po strmem vzponu pa pride prezgodnji padec, razpad sistema, Staleyev odhod iz zasedbe, nato pa Saundersov povratek na pota samouničenja, ki je njegovo življenje prezgodaj sklenilo leta 1999, le tri leta zatem pa usodni omami podleže še Staley.
Od izida plošče je minila cela doba polnoletnosti, tako je sedaj možno bolj objektivno in bolj lucidno soditi o kvaliteti plošče, ki jo sedaj, 18 let kasneje, lahko spoznavamo z obogatenim spektrom bogatih dodatkov. Deluxe edicija albuma Above je poleg dobro znanega albuma postregla še s pestro paleto koncertnih, prej neizdanih posnetkov z neuspešnih ranimacijskih seans zasedbe, DVD-jem in pisnim dokumentiranim posvetilom obdobju iz mesta, ki ne bo nikoli več takšno, kot je bilo leta 1995.Pravzaprav neke lažne romantike tu ni potrebno iskati. Mad Season so bili skupek izjemnih glasbenikov, ki so si poskušali utrti pot v neko novo skupno realnost ter pustiti sled, ki bi lahko ostala nepozabljena. Barrett Martin je recepturo zvoka tu opisal s prikladnimi besedami, ki enači Mad Season z blues eksperimentom. To niti ne preseneča, saj je Saunders v preteklosti soustvarjal blues sceno v vetrovnem Chicagu ter v Minneapolisu, vseeno pa se s suhoparno bluesovsko terminologijo pri Mad Season ne morem popolnoma strinjati. Veliko je atmosferičnega grunge zvoka,ki pa je namesto ostrih metaliziranih linij v svoj genski zapis vključil tokrat veliko bolj sproščene lounge atmosfere, če že želite, popolni roadtrip pa je tokrat čisto neobremenjen s kronometrskimi postavkami, srčni izcedki strasti in lepega zvoka pa presežejo pogosto epsko dolžino šestih minut, a dolgočasja na plošči ni.
Glasba odraža karakterje vseh navzočih in če so le-ti v svojih »službah« v matičnih zasedbah podlegali bolj metaliziranim čarom punkoidno nastrojenega grungea, je tokrat v ospredje prišla bolj prepojenost s klasikami rocka, kot so Led Zeppelin ter tudi bolj kontemplativni Black Sabbath, v zakajeni atmosferi plošče Above pa se v zgodbo vpleta še kaj bolj jazzovskega, sproščenega in improvizacijsko svobodnega. Dramilo s stopnjujočo senzualnostjo skladbe Wake Up dokaže, da je McCreadyjev stratocaster prava strupena dopolnitev sanjavim mračnjaštvom Laynea, kot krasno polnilo pa poleg basa in bobnov v strukturo komada padejo tudi ksilofonski zvoki osnovnih štirih akordov. Aluzija Planet Caravana se z X-Ray Mindom prelevi v bolj eksplozivno nadaljevanje psihedeličnih distorzij. McCreadyjeva kitara dominira v vseh skladbah, enakovredna protiutež sladkim kitarskim zvokom pa je večinoma predvsem Staleyeva temačna poetika samouničujoče odločnosti. »See the more I think / I’m afraid to blink / I don’t move an inch / Slowly draining me / Hire a spy and bug me / Pimp your friends for money / Rich and growing sicker / Sell the dead ones quicker,« poje Layne, plasti bogatega zvoka pa kažejo na to, da so bili Mad Season kot komplet zelo uravnotežena mešanica navdihnjenih in krasno ujemajočih ter žlahtno kaljenih glasbenikov. Glavni singel prvenca, skladba River Of Deceit, ostaja zvest bolečini ter recepturi ravno prav sladkanega grungea. »My pain is self-chosen, at least so The Prophet says / I could either burn or cut off my pride and buy some time / A head full of lies is the weight, tied to my waist,« ponavljujoče izpoveduje Layne, zadetniška lirika pa si tokrat s slehernim akordom lahko utira pot tudi na komercialnim zvokom zapovedanim radijskim postajam.
Prevara je popolna, meditativna podstat albuma pa tako preprosta in navidezno krhka obenem, da človek šele po pristanku na bolj trdih zvokih skladbe I’m Above šele dojame, da gre v vsem skupaj za dobro premišljen rockerski izdelek. Screaming Trees polzijo iz zvočnikov s pomočjo krasnega baritona Marka Lanegana, ki se kraljevsko dopolnjuje s Staleyevim otožnim barvanjem. Led Zeppelin udarnost refrena se mehča s kitično sproščenostjo akustike, Mad Season pa ne dajo polnega poleta vsem svojim magnetično privlačnim demonom. Veliko je zadržanosti in rezerve, prav zavoljo tega pa so Mad Season leta 1995 prejeli le ščepec slavospevov, ki bi si jih zlahka zaslužili za opravljeno delo. Truda je v celoto vtkanega ogromno, popolnega odklopa ter 100 % zabavnosti pa ploščku ne gre pripisovati. Temu ne pripomore niti izjemna bluesovska skladba Artificial Red, niti bolj eksponentno gromovniška distorziranost temačne skladbe Lifeless Dead, ki izpeva džankijevsko brezizhodnost heroinske odvisnosti. Zombijada se nadaljuje z bolj Alice In Chainsovsko skladbo I Don’t Know Anything, ki nato shizofreno pade na bolj laneganovsko potemnjeno akustiko skladbe Long Gone Day, v katerem se v celoto prikrade strupen Skerikov saksofon in globinsko brneči zvoki čela, Mad Season pa se vnovič predajo bolj sproščenim jazzovskim trenutkom popolnoma drugačne naracije kot v matičnih zasedbah.
Kombinacija Pearl Jam senzualnosti, Screaming Trees zloveščosti, Alice In Chains ostrine in nesramnosti ter bluesovske persone Lamont Cranston Banda je nekaj prav izjemnega in nikoli kasneje ponovljenega, s sklepnimi dejanji originalnih studijskih daritev, kot so psihotični briljant instrumentalne skladbe November Hotel ter All Alone pa se prvi plošček ne zaključi. Dodatkov je, kljub Staleyevi odsotnosti, kar nekaj. Po akustičnem medmetu skladbe Interlude si Mad Season leta 1997 dokazujejo možnost obstoja še z umazano metriko skladbe Locomotive, na kateri vse vokalne posle prevzame Lanegan, ki pa ne dohaja Staleyeve umazane lepote ter zblojene introspektivne obsedenosti z domala morrisonovsko mistiko plamenov minevanja in umiranja. Bolj sozvočno s straimi skladbami je tu fragmentirana lepota Black Book Of Fear, a Lanegan ne more iz svojih Screaming Trees čevljev, Mad Season pa tokrat zazvenijo precej bližje countryju kot starodobnim rock levitvam bolj ležerne zadetosti od vsakdana. Slip Away poskuša loviti drobce starih mavric, razen zvočnih momentov pa ostaja, imenu primerno, v dlaneh bolj malo esence, na kateri bi se lahko gradila nadaljnja zgodba o uspehu. Tudi pomnik na to, da so Mad Season v času svojega vrhunca posvetili skladbo I Don’t Wanna Be A Soldier junaku delavskega sloja Johnu Lennonu (mimogrede je omenjena skladba lepo ozaljšala kompilacijski album Working Class Hero prav s Staleyevo interpretacijo protivojne meditacije glavnega nosilca ideje in zvoka zasedbe The Beatles, v spominu pa vam bo nedvomno ostala tudi seksi saksofonska linija, ki vnovič prinaša nekaj medeninaste podlage precej enolični repetitivnosti istih akordov ter že slišanih vzorcev.
https://www.youtube.com/watch?v=b8-VEQuNeHM
Da je v zasedbi veliko dobrega, bolj kot studijski izdelki dokazujejo koncertni posnetki njihovega koncertsa iz seattlske dvorane Moore Theater. Kar je bilo na albumu slišno kroteno, je dobilo popolno odrsko sprostitev in razelektritev prav dokumentiranega koncerta z dne 29. aprila 1995. Zvok je peklenski, otvoritveni Wake Up pa odpre popolnoma vse registre ustvarjalnosti in sanjavosti zasedbe. Vse zapore so odpravljene, Mad Season pa funkcionirajo trdno in nezlomljivo. Uničujoča tema se lepo nadaljuje s skladbo Lifeless Dead, ki postane paravan za bolj neusmiljeno preigravanje elementov, izjemna ritem sekcija pa se krasno dopolnjuje z vokalno-kitarskimi dueli. Dokaz, da kemije ni m oč laboratorijsko ustvarjati ter nato poustvarjati na odru (Mad Season so imeli težave prav z empiričnim dokazom svoje genialnosti v laboratorisjko sterilnem okolju studia, mimogrede, na odru pa očitno ne …). Umetna rdečica skladbe Artificial Red prikliče v set malce več bluesovske narave, River Of Deceit pa na odru deluje še bolj uravnano in resonantno kot na albumu. Eden neslutenih vrhuncev aprilskega koncerta je bil tudi Lennonov upor vojaščini s komadom I Don’t Wanna Be A Soldier, katerega lepo začini izjemni Skerik. Bombastični udarec basa, bobnov, distorziranih kitar in Staleyevega fuck offa umiranju za državo dopolni krasni saksofon, ki ga je v Mad Season besedišču bolj malo, a je tam, kjer se pojavi, toliko bolj udaren in presunljiv. Vse funkcionira nehlinjeno, sproščeno, osvobajujoče, sezona norosti pa se nadaljuje z Laneganovo hvalnico davno minulemu dnevu s skladbo Long Gone Day. Naslovna I’m Above priča, da so Mad Season bili upravičeno eden svetlejših trenutkov devetdesetih, grunge pa reprize tedaj ustvarjenega ne bo deležen nikoli več. Nivo kvalitete se ohranja tudi z I Don’t Know Anything ali radiacijsko usodnem X-Ray Mindom, po odmevih mediatativne skladbe All Alone pa se set krasno sklene s kar 14-minutno meditacijo skladbe November Hotel. Slišati je, da so se Mad Season na svoji misiji glasbenega osvajanja sveta vsaj za hip le znali zabavati ter svoje navdušenje sejati tudi med množice.
Prav žal mi postane, da nisem bil tedaj prosoten med obredjem tega davnega leta 1995 v tem zvočnem svetišču Seattlea tudi sam, v tolažbo pa mi ostane na Deluxe različici še zadnji obisk zaodrja zasedbe na sklepnem tretjem delu tega svetega triptiha zasedbe Mad Season – na DVD-ju s celotnim slikovnim dokumetom koncerta iz prej slišane in popolnoma užite zvočne kanonade koncerta v dvorani Moore Theater, obenem pa so tu še sladki dodatki njihovega popolnoma zadnjega skupnega odrskega nastopa na silvestrski veler leta 1995 v dvorani RCKNDY ter posnetki gostovanja v radijski oddaji Self Pollution, kot tudi, seveda, edini uradni videospot zasedbe za skladbo River Of Deceit. V spominu ostane predvsem izjemni November Hotel, na katerem si da McCready duška z epsko solažo ter popolnoma doživetim spustom strupenega stratocasterja za vrat, prepoteni obrazi vseh vpletenih pa pričajo o tem, da so možje vedeli kaj počnejo, obenem pa za popolni zvočni derivat srčne esence žrtvovali vso svojo potentnost, karizmo, se odpovedali pozi in varnemu zavetju garantiranega uspeha v matičnih zasedbah ter podlegali predvsem pravemu prvinskemu klicu glasbe. Dokumentirana lepota je tokrat lepo preurejena s pomočjo režijske taktirke Duncana Sharpa, kljub časovnemu zamiku osemnajstih let pa je obisk pododrja morebiti celo boljši in trajnejši, kot čebi pred zasedbo tega usodnega leta 1995 stal tudi sam.
Mislim, da so ugovori puristov, nesojenih kritikov in šarlatanov, ki so leta 1995 zlivali tono gnoja po izjemnih glasbenih oratorjih dobe, ki je bilatako prekleto pomembna, obenem pa tako utesnjena zgolj z modno besedo grunge, ki pove o glasbi in širini kozmičnega vpliva pravih praporščakov alternativnega rocka bore malo, sedaj, osemnajst let kasneje, prekleto malo. Mad Season so dobili svoj pomnik, spomenik, obeležje veličine s to posebno, res krasno celoto zvoka, duše in slike, v tej prestižni kolekciji, končno le trajno postavljen. Kaj bi bilo, če bi bilo, niti ni pomembno. Poleg legend o destruktivnosti v sami srži devetdesetih, o ljudeh, ki so nedvomno pustili sled tako na času kot na ljudeh, ki smo poleg zvoka prisluhnili tudi sporočilom, svarilom, napotkom, dramilom, je sedaj na voljo nekaj enkratnega. Above v tej obliki je namreč izjemni časovni stroj, dokument časa in čudovitega spleta naključij, iz katerega se je rodilo nekaj velikega in izjemnega, pa tega tedaj morebiti niti nismo znali ceniti. Kot urok in krasna daritev se sedaj, ko smo osemnajst let starejši in modrejši, vrača kot priložnost, da svoje priznanje z vsaj hipnim pobegom daleč proč od tega norega sveta, od trenutnih sezon norosti, Mad Season izrečemo vsaj danes – teh dolgih osemnajst let kasneje. In to povsem upravičeno ter zasluženo, dragi moji!
Zasedba
Barrett Martin – bobni, tolkala, dvojni bas, čelo, marimba, vibrafon
Mike McCready – električna in akustična kitara
John Baker Saunders – bas
Layne Staley – vokal, ritem kitara
Gostujoči glasbeniki:
Mark Lanegan – vokal na I’m Above, Long Gone Day, Locomotive, Black Book Of Fear in Slip Away
Skerik (Nalgas Sin Carne) – saksofon
Produkcija
Mad Season & Brett Eliason
Seznam skladb
CD 1: Above + Bonus Tracks
1. Wake Up
2. X-Ray Mind
3. River of Deceit
4. I’m Above
5. Artificial Red
6. Lifeless Dead
7. I Don’t Know Anything
8. Long Gone Day
9. November Hotel
10. All Alone
Bonus tracks:
11. Interlude
12. Locomotive
13. Black Book Of Fear
14. Slip Away
15. I Don’t Wanna Be a Soldier
CD 2: Live at the Moore
1. Wake Up
2. Lifeless Dead
3. Artificial Red
4. River Of Deceit
5. I Don’t Wanna Be A Soldier
6. Long Gone Day
7. I’m Above
8. I Don’t Know Anything
9. X-Ray Mind
10. All Alone
11. November Hotel
DVD: Live at the Moore plus bonus footage
1. Lifeless Dead (Live at The Moore)
2. River Of Deceit (Live at The Moore)
3. Long Gone Day (Live at The Moore)
4. I Don’t Know Anything (Live at The Moore)
5. X-Ray Mind (Live at The Moore)
6. All Alone (Live at The Moore)
7. November Hotel (Live at The Moore)
8. Wake Up (Unseen Footage from The Moore)
9. Artificial Red (Unseen Footage from The Moore)
10. I Don’t Wanna Be A Soldier (Unseen Footage from The Moore)
11. I’m Above (Unseen Footage from The Moore)
12. Wake Up (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
13. Lifeless Dead (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
14. River Of Deceit (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
15. I Don’t Know Anything (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
16. I’m Above (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
17. Artificial Red (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
18. I Don’t Wanna Be A Soldier (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
19. All Alone (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
20. November Hotel (Live at The RCKNDY -NYE Show 1995)
21. Lifeless Dead (Self Pollution Radio Broadcast)
22. I Don’t Know Anything (Self Pollution Radio Broadcast (new edit))
23. River Of Deceit (Music Video)
