Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Levin Torn White
Založba: Lazy Bones Recordings
Izid: year
Trajanje: 55:42
Ocena: 4.5/5
Čeprav je zakasnitev pričujočega prispevka konkretna, si jemljem pravico do opravičila v kontekstu, da gre v primeru te objave za ogrevanje pred recenzijo prihajajočega albuma Levin Minnemann Rudess. Centralna figura v obeh trojkah je basist Tony Levin. Američan, ki pa najbolje sodeluje z Britanci. Recimo raje najuspešneje. Ob sodelovanju z Britanci si je zgradil ime. To so Peter Gabriel, Robert Fripp, sodelovanje na projektu ABWH, prispevek basovskih figur za Pink Floyd album »A Momentry Lapse Of Reason« (!987) itn…..
Trio Levin Torn in White nosi zanimivo zakulisje, ki sega daleč v zgodovino rocka. Kdo je spravil Levina v Britanijo konec sedemdesetih? Je bilo mar to sodelovanje med Petrom Gabrielom in Robertom Frippom na prvih dveh solo izdelkih Petra Gabriela? Kaj lahko bi to bila iztočnica za vznik Levinove markantne kariere. Velja namreč za enega najboljših basistov galaksije. Ne le zaradi presunljive tehnike igranja, pri čemer je opravil intergalaktični doktorat v obvladovanju Chapman sticka, pač pa zaradi unikatne avtentične figure slikovito izrezbarjene veščine bas kitarskih ekspresij, ki si jo je umetnik zgradil s svojimi številnimi prispevki na področju glasbe.
Konec devetdesetih je Levin posnel z bivšim King Crimson kompanjonom Bilom Brufordom (ek-Yes) posnel skupni album projekta B.L.U.E. (Bruford Levin Upper Extremities). Na njem je sodeloval poleg trobentača Chrisa Bottija, še kitarist David Torn. Taisti David Torn je odigral vodilno kitaro za novi studijski album Davida Bowiea »The Next Day« (2013). In kakšna je naslovnica tega albuma? Predelana naslovnica klasičnega Bowie albuma »Heores« iz leta 1977. In kdo igra tam kitaro Bowieju? Robert Fripp. Še sledite?
Namesto Billa Bruforda je tako vskočil v igro drugi Yes-ovec Alan White. Če sta Fripp in Torn sodelovala torej z Bowiejem in je Tornj že razkazal svoje vesoljno kitarsko čudaštvo v kompatibilnii družbi z Brufordom in Levinom, je nekako logično, da ga Levin in White povabita v novi kreativni triangel, kajti rezultat je silno zanimiv. Album »Levin Torn White« zveni v marsičem King Crimsonovsko. In to Crimsonovsko v času izdaj albumov »Discipline«, »Beat« in »Three of a Perfect Pair«. Vendar to ni pravilo. Idejno se album približa zlasti kasneje, ko odjekneta Chesse It, The Coirpse ter The Eggman Cometh, blizu kasnejšim King Crimson stvaritvam tipa “Power To Believe” (2003).
Torej sledi iz prej zacopranih odstavkov to, da je Torn v svoji izjemni glasbeni podkovanosti in edinstvenem geniju, ki je vseskozi prožno odziven za sleherni izziv svobodnjaškega eksperimenta, izjemno dober približek čudaškemu geniju Robeta Frippa. Pravzaprav mnogokrat kar njegov adekvat. To izkazuje namreč album »Levin Torn White«. In če na to čudaštvo vežeš basistične vragolije Tonyja Levina, je približek King Crimson opusu osemdesetih toliko bolj logičen. Le da to pot znamenito Brufordovo bobnanje nadomešča Whiteovska »Tales from the Topographic Oceans« coprnija. Zakaj ta Yes album? Ker je dopuščal Whiteu v celotni Yes karieri največji solo-razmah svobodnjaškega eksperimenta, ki ga nosi v sebi njegov enkratni glasbeni talent. Tribalni ritmični vložki po vzoru insertov kakšne Yes klasike The Ritual niso nikakršno naključje na »Levin Torn White« albumu. In še mnogo, mnogo več.
Skratka to je nekako v grobem opis kaj lahko pričakujete na albumu »Levin Torn White«. Vse se bere logično, deluje skorajda samoumevno. Levin je dlakocepsko točen, ekstremno hiter in nepopustljiv v narekovanju izjemne predstave na bas kitari. Od njega so se učili takšni asi kot je Les Claypool iz skupine Primus ali Flea iz zasedbe Red Hot Chilli Peppers. Z Levinom ni zdravo češenj zobati. Izdatna raba Chapman sticka je dodatna vrednost albuma »Liven Torn White« ki zbližuje njegov sentiment s sentimentom King Crimson adventivnega čudaštva«, na ped blizu. O Alanu Whiteu ne gre izgubljati besed. Končno lahko uživamo v njegovi polno sučni pregibnosti, ki je zlasti na post »Tormato« Yes albumih postajala vse bolj in bolj zamolčana, na rovaš slogovne preobrazbe skupine.. Perfektna kemija deluje med Levinom in Whiteom. Kot bi se poznala celo večnost in kot bi se zaznavala v transu. To so pač glasbeni asi, ki izstopajo iz povprečja visoko nad povprečje. Torej je odločilni dejavnik, ki vnaša melodijo in pravzaprav kreira glavnino prelivajočih se razpoloženjskih stanj ter valujoče dinamike prav David Torn. Tak izziv pa je za Torna največja privlačnost, saj mu ponuja največ prostora za njegov kreativni razmah. Torn poseduje tisto redko vrlino in žilico čudaštva, ko išče melodijo med melodijami. Išče najbolj usekana zaporedja tonov med toni. Tu ni navideznega pravila. Ušesom postanejo Tornovi prijemi všečnio šele po mnogoterih rotacijah tega albuma, če sploh. Torej bodo navdušeni to pot »najbolj vzdržljivi in debelokožni« glasbeni gurmani. Torn išče popolne obhode mimo običajne poslušljivosti form v tonalitetah. Njegove so namreč idejno rojene v vodah popolne avantgardno zasukane vsebine zaporedja tonov, ki vzbujajo element prismuknjenosti in usekanosti, kar je bila vselej zaščitna znamka in gonilna sila edinstvenega glasbenega karakterja King Crimson. Torn si vzame tudi veliko prostora za kreacijo »soundscapes« elementa. Element zvočne krajine, ki lebdi nad spontano poliritmijo avantgardnih prijemov ritem sekcije. Noro ubrisano, a brezmejno kompatibilno. Po »srhljivem« uvodnem No Warning Lights, sledi Ultra Mullet, ki že uvodoma razodene celotno poanto albuma »Levin Torn White«.
Ta album velja pravzaprav za popolnoma razrahljani jam session koncert v studiu. To pomeni, da sta Levin in White odigrala pravzaprav popoln koncert v studiu, ko sta se prečesala skoti te skladbe. Le Torn se je pri tem občasno »razumsko pripravljal« in je tako nekatere motive mestoma temeljil ter na tak način markiral formo skladb, ki pa je ostala pravzaprav maksimalno rahla. Torej so vse skladbe silno razrahljane, če želite fragmentirane. Razvijajo se popolnoma spontano in nepredvidljivo. Od poslušalca zahtevajo popolno sproščenost, neobremenjenost in odprto voljnost do užitja glasbenega eksperimenta. In ravno to je največja draž izdelka. Največja privlačnost. Prav ta lepota izvirnega čudaštva in realizacije principa »nemogoče je mogoče«. Tudi »soundcape-anje« (skladbi Convergence ali Sleeping Horse), ki je tako blizu solo delom Roberta Frippa, Briana Ena itn…. Vse je tu. Za vse je dovolj prostora. In Torn ne pozna skrivalnic, ne brzdanja. V vsem namernem neskladju kitarske igre je arogantno neobvladljiv in pravzaprav nečimrno nesramen. Že prav brezobziren. In brezmejno bizaren (From Night of the Centipedes – izraz je adkevat za stonogo). In prav v tem se iskri njegova največja umetniško kreativna vrednost! V srži bistva neprivlačnosti, ki pa postane prav zaradi svojega ekstrema nezadržno privlačna. Arzenal kitarske igre plasiran na ta album je izjemen!
Trojka dostavlja torej izdelek, ki je popolnoma nepotvorjen, povsem pristen, spontan, neskončno zabaven v brezmejni dozi bizarnega eksperimenta in dražljive usekanosti, ki je ni mogoče predvidevati in napovedovati v naprej. Že samo imena skladb sevajo prismuknjenost avantgardnega značaja glasbene kreacije tria, po vzoru King Crimson (vsega streljaj stran so Primus), ki se požvižga na sleherne trende in sledi zgolj svojemu trenutnemu navdihu. Ta pa generira izjemen energetski iztržek, kakršen ne preneha in ne preneha navduševati v svojem unikatnem glasbenem cirkusantstvu. Več ne moreš dostaviti konzumentu kot umetnik. Zato je izdelek »Levin Torn White« album, ki je pravzaprav popoln. Namenjen je v prvi vrsti tistim, ki se ne moremo sprijazniti z odsotnostjo albumov King Crimson nove dobe, saj legendarna zasedba že od leta 2003 ni izdala nobenega novega studijskega izdelka. Prav tako bodo našli simpatije z njim ljubitelji zasedbe Primus, kot tudi preteklih samostojnih studijskih del Tonyja Levina Tako je »Levin Torn White« dobrodošlo »mašilo« primanjkljaja novih King Crimson stvaritev, ki vas bo za uro odpeljal naravnost v nedrja pajdašenja z veseloigro znamenitih »Crimson-esk« in vam lažno pričaral iluzijo. Upajmo, da se zgodba tu ne ustavi in da trio dostavi še kak podoben album v prihodnosti. Ko prisluhneš temu izdelku, se ti smooth jazz lahko nepovratno zagabi.
Zasedba
Tony Levin – bas kitara, kontrabas, Chapman stick
David Torn – kitara
Alan White – bobni, tolkala
Produkcija
Tony Levin, David Torn, Alan White
Seznam skladb
1. No Warning Lights
2. Ultra Mullett
3. White Noise
4. The Hood Fell
5. Monkey Mind
6. Cheese It, The Corpse
7. Convergence
8. Pillowfull of Dark
9. The Eggman Cometh
10. Sleeping Horse
11. Prom Night of the Centipedes
12. Crunch Time
13. Brain Tattoo
14. Lights Out
