Izvajalec: Lizards, The
Založba: Hyperspace Records
Izid: year
Ocena: 5/5
Ali kdo izmed vas pogreša sedemdeseta? “Against All Odds” je nova riffovska pošast. Riffovski megaloman! Retro seventies !?!? Nič čudnega saj plove proti vetrom, proti vsem vetrom “mainstreama”. Zakaj poslušam tale album že od letošnjega avgusta neprenehoma in zamujam z recenzijo? Tudi, če bi ga poslušal še eno leto namreč, bi težko spisal bolj nazorno vso reč. Zakaj? So albumi, ki so le albumi in albumi, ki nosijo spredaj, pred besedo album, tako imenovani pridevnik “večni”!
Gre za popolno nadgradnjo albuma “Cold Blooded Kings”. V progresivnem smislu. Temu primerno so razpotegnjeni komadi z vključitvijo prvovrstnih “jammov”, nenadnih sprememb v tempu, kar daje albumu kvaliteto izdelka visoke dinamike! Komade bomo obdelali po vrsti, gre namreč za raznolike zaključene zgodbice znotraj enovite zgodbe.
1.) I’m No Good se lahko pohvali s prvinskostjo eruptivne Zeppelinske erotike. Seveda je govora o ženskah. Kako grenak je kitarski riff in kako sladka je bolečina! Naravnost v bistvo, brez ovinkov!
2.) Sledi povest iz povsem drugega testa Can’t Fool Myself! Predstavljajte si skladbo You Fool No One Deep Purple, ki jo odigrana z izvorno surovostjo Grand Funk Railroad. Pospešen funky ritem, izreden kontrast med vokalom in “na-groove-ano” bas linijo, vmes sporadično nori Klein z Zeppelin riffingom, oglasi se kravji zvonec Bobbyja Rondinellija. Goli slečeni “heavy funk drive”! Komad je odet v toplo pregrinjalo Hammond orgel. Klasičen “seventies hard rock” utripač z intelektom progresivnega dotika. Najbolj progresivna pesem plošče in definitivno eden vrhuncev albuma! Komad nosi v ritmu in atmosferi tudi reference z zgodnjim Carlosom Santano. Magija! Sapo jemlje zlasti atmosfera, ki graduirano spontano narašča skozi komad in ga atmosferično dviguje še posebej visoko instrumentalni kolaž dobesedno zagriženo vživetega sodelovanje kvarteta glasbenikov. Atmosfera spominja na valovanje najbolj razburkanega morja!
3.) On A Wire je izlet v bluesy funk rock nebesa Trapeze ali Free. Pozorni bodite na duet refrena. Kako zrase vokalno v trenutku. Tu sta DiMeo in nihče drug kot presvetli gospod Glenn Hughes v duetu!
4.) Funky instrumentalni jamm Planck Time z ustno harmoniko v središčni legi je odličen preklop atmosfere in opozarja na duhovito plat skupine!
5.) Za njo pa sledi strašljiva črno obarvana balada Ariel, ki jo odpre srhljivo zloben zven čembala in tudi, ko se DiMeove vokalne harmonije naposled vključijo, ta srhljiva občutja nikakor ne popuščajo. Gre za izvrstno stopnjevanje vzdušja oziroma vrste preludij!
6.) Ta preide mojstrsko v My Dark Angel. Sedaj ustvarja kontrast eksplozivna Rondinellijeva “a la Bonzo” linija, ki jo oživlja funky bas, na drugi strani pa zgradijo glavnino vzdušja in melodije orkestralni aranžmaji. V tem komadu DiMeo zgolj potrjuje zakaj je preprosto v tovrstni glasbi, kot jo pišejo The Lizards, preprosto najmočnejši. Preprosto je njegov pristop po energiji, po izvedbi in po produkciji neprimerljiv, s tistim kar počne z Riot. Gre za najbolj melanholični trenutek plošče ter obenem tudi v marsičem najbolj čustven. Godalni aranžmaji nenadno preidejo nekje na sredi na “a la Zepp – Kashmir” motiv, v katerega se prelije nova nora Kleinova solaža na kitari. Zeppelin temačna erotika? Da. Idealna primerjava!
7.) Bad Luck Is Come To Town je nova funkoidna pravljica, ki je atmosferično najbližja On A Wire.
8.) Sledi še eden magičnih trenutkov plošče, ki so tako izkušenim glasbenikom, kot so The Lizards preprosto pisani na kožo. Gre za balado Revelation No. 9., ki počiva na linijah piana. Brez sladkorja in odločno zrelo! Znova so tu prilegajoči se kontrastni aranžmaji na violinah! Tu je definitvno prinesel nekaj svojih idej sam Glenn Hughes, saj je podobno orkestralno začinjena tudi njegova aktualna studijska plošča “Music For The Divine” (2006). Hughes nadgrajuje vzdušje skladbe s svojimi soul vražami, nastopi nova električna eksplozija s Kleinovo solažo in nepričakovan preskok dinamike, a vse se vrti popolnoma skladno zloženo in bolje ne bi moglo ležati skupaj. Pravi ljubitelji sedemdesetih boste že vedeli, ko vas bodo trgali mravljinci po telesu vselej, ko se bo tole vrtelo na vaših slušalkah.
9.) Funky R & B odklon s Take The Fall, čuti se znova doprinos Glennovih idej zlasti v refrenu. Fuzija funka s prvinami heavy metala in hard rocka pod vročo taktirko strasti! Inštrumentalni del je znova nekaj posebnega ! Pozorni bodite na subtilnost prvega instrumentalnega dela, ko je solaža kitare položena skozi povsem tenko zveneči “sustain” efekt, ki leži nekje globoko v produkcijskem ozadju zvočne slike, komad pa preplavlja v ospredju nežna melodija piana. Potem nenaden izbruh surovega kitarskega sekanja odetega v Hammond! Da dame in gospodje, tako se to dela pri The Lizards!
10.) Posebna štorija pa je Up The Stairs, ki je slogovno najbližje “disco funk” linijam sedemdesetih. Komad je spisal Randy Pratt še v osemdesetih. Pratt je v duši cepljen na funk!
11.) In to ni vse!!! Tu je Eleven sedaj – enajsti po vrsti! Z “a la Barry White” “seventies disco” violinskimi aranžmaji! Skladba srednje hitrega tempa, ki na mojstrski način razelektri navito voltažo albuma, katero do tu doseže atmosfera!
12.) The Arrival Of Lyla pa je nastavljena za zaključek na “durovsko” linijo in nosi kanček šarmantnosti Cheap Trick.
Toliko “na kratko”. Preprosto je to album, ki ga poslušaš lahko v nedogled in nagrajuje prav ob slehernem poslušanju. Nabit je s čustvi, erotiko, strastjo, hrepenenjem. Seveda se vrtijo besedila okrog žensk! Torej album za vse, ki trpite/trpimo v ljubezni, da se potolažimo skozi gnev žalovanja na “Against All Odds”. Gre za album, ki združuje na enkraten način čvrsto riffovsko komponento, subtilnost slikovitih vzdušij (ne pozabimo na soul Glenna Hughesa) in ki ga nadgrajuje atribut nepredvidljivosti v nepričakovanih dinamičnih motivskih preklopih. Hkrati gre za najboljšo izvedbo vokalov Mikea DiMea, hkrati pa jemlje sapo njegov doprinos v dovršenosti dodanih aranžmajev samih klaviatur! Album nosi vseskozi najbolj iskren pridih spontanosti. Vse na njem je zloženo skupaj, da pravzaprav bolje ne bi moglo biti. Gre za klasično učno lekcijo hard rocka sedemdesetih let. Občutek je, kot bi se The Lizards sprehodili s časovnim strojem in zaobjeli na najbolj eleganten način velike dni davne rockovske preteklosti. “Against All Odds” je najbolj progresiven album skupine doslej in sicer v eksperimentalnem smislu oziroma stopnji raziskovalne svobode, ki je nedoločljiva (na nek način zato brezmejna). The Lizards postavljajo novi evolutivni mejnik v celokupni glasbeni podobi skupine, kot tudi v podobi njenega duha in to za nekaj kvalitativnih korakov navzgor. Prvinski obraz “Cold Blooded Kings” je sedaj nadgrajen s progresivno avanturistično privlačnostjo davne letnice 1974! (S)eksplozivni hard rock album leta! Še enega prosim!
Zasedba
Mike Di Meo – vokal, klaviature
Patrick Klein – kitara
Randy Pratt – bas kitara, orglice
Bobby Rondinelli – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Glenn “Big Poppa” “The Voice Of Rock” Hughes – vokal (skladbe št. #3, #8, #9 in #10)
Produkcija
Patrick Klein & Randy Pratt
Seznam skladb
1. I’m No Good
2. Can’t Fool Myself
3. On a Wire
4. Planck Time
5. Ariel
6. My Dark Angel
7. Bad Luck Is Come to Town
8. Revelation No. 9
9. Take the Fall
10. Up the Stairs
11. Eleven
12. The Arrival of Lyla
Trajanje albuma: 67.11
