Izvajalec: Winds of Plague
Založba: Century Media
Izid: year
Trajanje: 38:37
Ocena: 4/5
Čudeži se dogajajo in na vsake toliko se v toni dreka najde še kaj užitnega! Po domala desetletju gnevnega zlivanja srda ter idej v kelihe trdovratne generične zlitine metala, HC-ja ter potemnjenih dušnih abscesov človeka preseneti na vsake toliko izdelek, ki premore malce več idej ter muzikaličnosti od sivega bednega povprečja razvodenele soldateske klonov. To bi lahko bila primerna iztočnica, s katero bi lahko v svet pospremili novico, da je že od aprila leta 2011 na voljo čerti plošček južno kalifornijskih brutalcev Winds Of Plague. Ime vam nekako ne prikliče v spomin jasne podobe kakšne zvezdniške zasedbe in obenem ne čutite ob tem pretiranega razsvetljenja? Nič ne de, saj je kvintet iz mesteca Upland s svojo simfnično deathcore črnino na sceni šele od leta 2002 dalje (ali bi bilo bolj primerno besedico šele zamenjati z besedo že?). Letošnja plošča Against The World je že njihova četrta v nizu, tokrat pa se poleg fascinacije s samurajskimi kodeksi ter izročilom krvniške in neusmiljene doktrine iz dežele vzhajajočega sonca v ospredje postavlja predvsem nabor pestro mešanh ter predvsem ne tako neznanih zvezdniških imen, ki dajejo s svojim gostovanjem izdelku malce izrazitejši ter predvsem bolj užiten lesk. Pa pustimo goste ob strani ter se posvetimo izvirnosti glavnega jedra primarnega glasbenega jedra zasedbe Winds Of Plague. Meter, s katerim jih bomo premerili, je tokrat po meri njihovega novega veleuma.
Že po prvem predvajanju plošče Against The World postane kristalno jasno, da se v drobovju deathcoreovse zveri skriva občutek za simfoničnost, ki smo ga bolj vajeni pri Abigail Williams, Cradle Of Filth, Dimmu Borgirjih ter podobni aliansi teatraličnih metalskih presenečenj, vseeno pa je pod tono izvrstno sproduciranih zvokov slišati obilico himničnih klavskih napevov, ki so precej več kot golo posnemanje cirkusantov pentagramov ter peklenske črnine. Winds Of Plague so v svojem glem bistvu precej bolj preprosti in generično naravnani. To bi bilo mogoče sklepati ža po izvoru samega imena zasedbe, ki svoje korenine poganja v mehko tkivo zapuščine metalcorea ter skupine Unearth (ime Winds Of Plague izhaja iz njihove skladbe Endless z istoimenskega EP-ja iz leta 2002). Po s Timom Burtonom ter njegovim občutkom za privlačnost teme in umiranja navdihnjeni simfoniji Raise The Dead, vam bolj prvinski HC prizven ter bolj naravno konturo tekoče letečega ritma ponudi komad One For The Butcher. Metodična nagnjenost k mističnim konturam vzhodnjaških tonalitet si podaja roko s solidno zabeljenimi udarnimi rifi ter godalnimi sekvencami atmosferičnega lovljenja koraka z jezo ter obligatornim pokoravanjem udarnosti. Veliko je filmskih momentov, s katerimi se občutek neprekinjenega srda lomi in izgublja. Vokal grenega oratorja uničenja, morije ter vojnih pohodov, pevca Johnyja Plague Cookea se energično dopolnjuje z na trenutke res domiselnimi kitarskimi pasažami kitarskega dvojca Eash – Piunno ter bobnarski vstavki predvidljivega Arta Cruza. Bolj kot nizke frevence basa Andrewa Gloverja (tega domala ni jasno slišati nikjer na plošči) je v ospredje postavljen efektov ter himničnih zvokov prepoln klavirski sektor bojnega polja Alane Potocnik (domnevno potomke druge ali tretje generacije slovenskih priseljencev).
Zlovešči pevski zbor otroških glasov poje mantro: “Peel away the earth and raise the dead. / Back from the grave to strike again. / We have come as children of the night. / Sworn to drain everything of life” in kaj kmalu vas hipnotično ponavljanje napeva zaziblje v stanje katarzičnega odklapljanja možganov od slušnih centrov. Formula ostaja nespremenljiva tudi v nadaljevanju s skladbo Drop The Match, naivna himnika skladbe Built For War pa vas z izlivom nežnosti z besedami “A day without blood is like a day without sunshine / All I need is this firepower at my side / I write to you from this recon to hell / Never had a chance / Here we go, kill, kill, kill” napolni s plini popolnega besnila – seveda le v primeru če ste plehki ter padate na snubitev na prvo žogo … Vokalna dopolnitev demoničnega Johnnyjevega vokala z bolj starodobno te HC-ju zapriseženega Hatebreedovca Jameya Jaste je le uvertura v eksces gostujočih grl. Kot naslednji v nizu se dokaže že na skladbi Refined In The Fire vokalist skupine For Today, Mattie Montgomery, ki ga na skladbi Monsters poskuša prekositi Drew York, drugače pevec v Sloveniji manj znane zasedbe Stray From The Path.
https://www.youtube.com/watch?v=nNYykMMo328
Precej predvidljivo stopnjevanje ter ejakuliranje v tolmune eruptivne pompoznosti se, hvala bogovom nesvetega panteona, prekine z manj pretencioznim in predvsem gostov oropanem komadu Most hated, ki je na simfonični način podoben križanju death metala, black metala, Bachovih fug ter glasbe za morilski pohod bioničnega samurajskega bojevnika na poljih posejanih z na kol nataknjenimi jazzovskimi glasbeniki. Mojstrvina, ki jo je težko prekositi? Potem niste še prisluhnili nežni uverturi nenadejane kitarsko – klavirske skladbe Only Song We’re Allowed To Play In Church Venues. Navkljub temu, da gre za šalo na lastni račun, pokaže prav ta vso veščost in glasbeno podkovanost, ki jo glasbeni ustroj skupine nedvomno premore v obilici. Visokooktanski derivat divje energije bruhne v obraz z močjo Katrine v skladbi California, na kateri se ob bok Plageom postavita še markantni pevec skupine Terror Martin Stewart, drugače nekdanji član tudi legendarnih Bad Mannersov ter Josh Mishima. Po sklepnem dejanju Strength To Dominate, v katerem začutim energičnost Sick Of It All na metalskih stereoidih, je nemogoče karkoli dodati, veliko tega pa bi bilo možno z veseljem odvzeti in pozabiti.
Pravzaprav je plošča Against The World prepolna ambicij ter želje po dokazovanju, kar zaslutite v slehernem zvočno dokumentiranem trenutku res dobro sproducirane plošče. Skupina ima nedvomno talent, se pa prekomerno obremenjujejo z golo formo ter žanrskimi dločili. Izdelek je soliden in bogat, teatraličen in na svojevrsten način pompozen ter genialen. Prav zavoljo tega jim je mogoče lažje prsluhniti kot skupinam, kot so, denimo Carnifex, The Red Chord, Emmure ter pogojno tudi Whitechapel, vseeno pa je še obilico prostora za izboljšave zvoka, ki ne more ubežati opisom z besedami, kot so “brutalno”, “epsko” ali “prenapihnjeno”. Izdelek je trden in krvniško obračuna z dvomljivci, vseeno pa mu manjka ščepec nečesar, zaradi česar jih še ne morete postaviti na oltar čislanja ob kakšnih The Black Dahlia Murder, če vam je pri srcu, seveda, zvočna klavnica. Vsekakor se lahko nadejamo še zelo pestrega nadaljevanja opusa izpod prstov obrtnikov, ki dajejo žanru odtenek večje pestrosti in raznolikosti. Winds Of Plague zmorejo občutje generike na trenutke kar izvrstno sprati ter ublažiti!
Zasedba
Jonathan “Johnny Plague” Cooke – vokal
Nick Eash – kitara
Nick Piunno – kitara
Andrew Glover – bas
Art Cruz – bobni
Alana Potocnik- klaviature
Gostujoči glasbeniki:
– James Jasta – spremljevalni vkal na 4
– Mattie Montgomery – spremljevalni vkal na 5
– The Ultimate Warrior – spremljevalni vokal na 6
– Drew York – spremljevalni vokal na 8
– Martin Stewart – spremljevalni vokal na 11
– John Mishima – spremljevalni vokal na 11
Produkcija
Matt Hyde
Seznam skladb
1. Raise the Dead
2. One for the Butcher
3. Drop the Match
4. Built for War (feat. Jamey Jasta)
5. Refined in the Fire (feat. Mattie Montgomery)
6. The Warrior Code (feat. The Ultimate Warrior)
7. Against the World
8. Monsters (feat. Drew York)
9. Most Hated
10. Only Song We’re Allowed to Play in Church Venues
11. California (feat. Martin Stewart & John Mishima)
12. Strength to Dominate
