Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Steely Dan
Založba: Island Records
Izid: year
Trajanje: 39:58
Ocena: 5/5
“Aja” predstavlja eno izmed najlepše spisanih pravljic v povesti jazz rock fusiona. Z njo je legendarni Steely Dan dvojec, katerega sta utelešala jazz rockovska mojstra Donald Fagen in Walter Becker, doživel največji artistično-komercialni uspeh v svoji karieri. Relativno lepe prodajne uspehe in vrhunske ocene s strani glasbenih gurmanov so sicer prejeli že njuni pretekli albumi, “Aja” pa je bil prvi, ki je dosegel platinasto naklado in prejel prestižno glasbeno nagrado grammy za najboljši zvočni inženiring, ki se podeljuje na področju izven klasične glasbe. Glede na to, da sta neuničljiva skladateljsko-inštrumentalna partnerja in produkcijska perfekcionista z njim dosegla še zadnji mejnik v artističnem razvoju svojega (v tem času izključno studijskega) projekta, so bile tovrstne pohvale in nagrade več kot zaslužene.
Fagenove in Beckerjeve kompozicije so bile od nekdaj slika in prilika skladateljsko-produkcijske dovršenosti pri tem pa so se ves čas izogibale vsakršnih ustaljenih zvočnih šablon, ki se jih lahko zlahka najde na področju popularne glasbe. Zato je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bodo ustrezno nagrajene tudi na svetovnem glasbenem zemljevidu. Nenavadni naslov albuma izhaja iz korejskega ženskega imena, ki je pripadal ženi s katero je bil poročen brat enega izmed Fagenovih prijateljev, kar dobro sovpada z njegovo visoko romantično atmosfero.
“Aja” je v glasbenem vidiku začrtal poslednji pomembni evolucijski korak pri nadaljnji jazzovski sofistikaciji prepoznavnega Steely Dan zvoka. Muzikalno visoko kompleksni, a obenem hitro dostopni glasbeni eksperimentalizem, ki je na njunih preteklih izdelkih, poleg zaščitne jazz rockovske osnove, črpal predvsem na mavričnih elementih progresivnega rocka, popa, funka, soula in r’n’b-ja, se je tu dokončno podredil prefinjenim in melodičnim jazzovskim aranžmajem v izvedbi nekaterih izmed najbolj čislanih jazz glasbenikov tistega časa. Med njimi naj naštejem zgolj veličine kot so legendarni saksofonist Wayne Shorter, bobnar Steve Gadd, klaviaturist Joe Sample, kitarista Steve Khan in Lee Ritenour, kajti seznam prestižnih priložnostnih glasbenikov gre skorajda v nedogled. Fagen in Becker nista nikoli več zbrala tako močne ekipe priložnostnih glasbenikov, kar se tiče njune obsesije pri doseganju čim bolj prefinjenih jazzovskih dimenzij.
Nekako ironično je, da je “Aja”, ki je zagotovo njun najbolj jazzovski izdelek, obenem tudi najbolj dostopen za širša ušesa in je kot tak skorajda idealen za vse tiste, ki jim niso blizu visoko improvizirane oblike jazz fusiona, značilne za prvo polovico 70-ih. Po zaslugi prefinjenih aranžmajev na pihalih in klaviaturah ter zapeljivih večglasnih harmonij, ki jih podpirajo vmesne, visoko eklektične kitarske umetnije in okusno razgibani ritmični vzorci, so posamezne skladbe po strukturah navidezno bližje popu kot pa tradicionalnemu jazz fusionu. Po zaslugi Fagenovega na daleč prepoznavnega karizmatičnega vokala, katerega pogostokrat podpirajo zapeljive ženske harmonije in katere so idealno vpete med inteligentne jazzovske aranžmaje, se album ponaša z visoko romantično naravo, ki pričara podobe nočnih lokalov in množice mestnih luči. V primerjavi s precej mračnim in lirično visoko sarkastičnim “The Royal Scam” (1976) je “Aja” skorajda plišasti medvedek, ki ne potrebuje dolgo preden osvoji tudi srca vseh tistih, ki gojijo pretežno idealistični pogled na življenje.
Najbolj dramatično spremembo pa so doživela besedila, ki so namesto nekdaj zaščitnega sarkazma, družbene satire in črnega humorja, odstopile mesto osrednjih liričnih subjektov različnim ljubezenskim dogodivščinam. Ta preobrat so dokazovala že ženska imena nekaterih skladb kot so “Aja”, “Peg” in “Josie”. Vse to so skladbe, ki so polne različnih ljubezenskih izpovedi, a tudi razočaranj, kot denimo sporočilo uvodne “Black Cow”, ki ne varčuje s pikrimi verzi na račun ženske nezvestobe. Tovrstna praksa uporabe ženskih imen je kasneje več kot očitno našla svoje mesto pri melodično rockovskih herojih Toto, ki so bili predvsem po zaslugi nekdanjih dveh sodelavcev Jeffa Porcara in Davida Paicha pa tudi Stevea Lukatherja, vedno veliki Steely Dan privrženci.
Posamezne kompozicije, katere so tudi tokrat podmazane s fenomenalno produkcijo v domeni Garya Katza, se kar šibijo od zvočne ambicioznosti in prefinjenosti, tako da je pred vsakim, ki bi želel na albumu izluščiti favorite, sila zahtevna naloga. Že pri uvodni poslastici “Black Cow” lahko občudujemo s kakšno navidezno lahkoto in prefinjenim občutkom uspevata legendarna mojstra ob pomoči imenitnih studijskih sodelavcev združevati ritmično kompleksnost in izjemno pretočnost posameznih motivov. Duhoviti ritmični okraski, ki so utemeljeni predvsem na odebeljeni bas liniji, odstopajo prostor posameznim solističnim inštrumentalnim intervalom in prefinjenim pihalnim aranžmajem. Glavno bogastvo kompozicije pa se skriva v hipnotičnih vokalnih harmonijah, kjer je Fagenov vokal dodatno okrepljen z erotičnimi ženskimi harmonijami.
Ob naslovni skladbi, ki je skorajda osem minutna pustolovščina utemeljena na kompleksnih jazzovskih prehodih in večdelnimi inštrumentalnimi harmonijami, se bodo obliznili vsi jazz fusion gurmani. Tu navduši predvsem izjemno umetelno in eklektično polaganje inštrumentalnih tekstur ter znotraj vgrajeni visoko romantični refren. Izmed posameznih solaž gre izpostaviti fenomenalno in prepoznavno Shorterjevo solažo na saksofonu ter fantastično Gaddovo bobnanje v zaključku kompozicije. “Deacon Blues” je zimzelena Steely Dan klasika, ki se odlikuje z magičnim refrenom ob katerem se bodo zašibila kolena tudi najbolj zavrtim pripadnikom naše visoko čislane družbene “elite”. Večina ljubiteljev klasičnega rocka bi ob naslovu skladbe verjetno najprej pomislila na užaloščenega Johna Deacona, nekdanjega basista skupine Queen, vendar njeno besedilo, ki je na albumu eden redkih primerkov odkritega liričnega sarkazma, govori o precej bolj trivialni tematiki – porazu ekipe Demon Deacons (za katero je navijal Fagen) proti favorizirani ekipi Crimson Tide v univerzitetni ligi ameriškega nogometa. Fagenova občutja ob porazu njegove priljubljene ekipe so ključno pripomogle k eni izmed njegovih najboljših pevskih predstav v celotni karieri, katero dopolnjuje zapeljiva erotika spremljevalnih ženskih večglasij. Romantični refren je esenca perfekcije, saj vsebuje enega najboljših verzov v povesti projekta. Pri tem je treba povedati, da so tudi pihalni aranžmaji s fenomenalno solažo na tenor saksofonu vred, eni izmed najboljših, kar so jih kdaj ustvarili.
“Peg”, ki je izšel tudi kot single, je še ena slika in prilika jazz rockovske ritmične in harmonične duhovitosti v zaščitni Steely Dan režiji. To dokazuje predvsem izjemno domiselni osrednji motiv na klaviaturah ter hipnotični refren, ki je tudi tokrat podkrepljen z večglasji. Nič manj ne navduši fenomenalna kitarska solaža v izvedbi Jaya Gordona. Pri tem je potrebno kot zanimivost navesti, da je kitarsko solažo za to kompozicijo poskusilo prispevati kar sedem različnih, vrhunskih, priložnostnih kitaristov, preden sta bila jeklena komandanta zadovoljna z Gordonovo verzijo. “Home at Last”, ki naj bi bil navdahnjen po Odiseji, saj se v besedilu dotika domotožja, je očarljiva jazz balada, ki se oplaja na energičnih pihalnih aranžmajih in Fagenovi poetični vokalni predstavi. Tu pa je tudi prostor za nekaj odličnih Beckerjevih kitarskih solaž za katere so značilne izjemno čiste jazz linije. Povedati je treba, da se je Becker v tem času že razvil v vrhunskega jazz kitarista in je kljub izdatni pomoči šestih različnih kitaristov odigral večino solaž.
“I Got the News” je nekoliko bolj raztresena, visoko kompleksna stvaritev s številnimi razposajenimi pasažami na električnem klavirju, neortodoksnimi pihalnimi aranžmaji in hipnotičnimi večglasji. Večdelne zavese klaviatur v ozadju so za vse prste obliznit, več kot navdušijo pa tudi duhovite jazzovske improvizacije in ritmični prehodi. Za zaključno mojstrovino “Josie” bi se lahko zlahka reklo, da predstavlja jagodo na vrhu smetane, saj gre za skorajda idealni zaključek albuma, ki ponudi vse najboljše, kar je povezano z imenom Steely Dan. V uvodu imamo opravka s skrivnostnim motivom na električnem klavirju, katerega za seboj potegnejo funkovski ritmični vzorci in imenitna pevska predstava. Vmes se ves čas nagajivo sprehajajo inteligentne kitarske pasaže in navihani pihalni aranžmaji ob katerih bo zaigralo srce slehernega jazz fusion sladokusca. Šarmersko, a obenem duhovito besedilo vsebuje močno seksualno aluzijo na idealno deklino iz bližnje okolice. “Josie” predvsem po zaslugi te lastnosti spada med najbolj strastne kompozicije v povesti projekta.
“Aja” je utelešenje najbolj norih jazz rockovskih sanj, ki jih je jekleni dvojec delil na vrhuncu njunih kreativnih moči. S tako močno ekipo vrhunskih jazz glasbenikov sta bila praktično “obsojena”, da ustvarita brezčasno klasiko popularne pa tudi eksperimentalne glasbe, katere ime se še danes v krogih glasbenih petičnežev izgovarja le z največjim spoštovanjem. Vsi Steely Dan albumi iz 70-ih so mojstrovine, “Aja” pa ostaja prvi, ki je neukrotljivemu dvojcu prinesel svetovni uspeh epskih razmer in ju za vekomaj zapisal med nesmrtne. S tem albumom sta Fagen in Becker dosegla vse kar se je dalo doseči na področju artističnega navdiha in inštrumentalno-kompozicijske perfekcije, čeprav se v tistem času, zvočna ambiciozneža in produkcijska pikolovca kot sta bila, tega še nista zavedala. “Aja” zato predstavlja njuno poslednjo veliko mojstrovino 70-ih, preden so začele težave, tako na skladateljskem, kot osebnem področju, ki so privedle do nepričakovanega in prezgodnjega slovesa ene izmed najbolj vznemirljivih formacij v povesti popularne in eksperimentalne glasbe.
Zasedba
Donald Fagen – sintetizator, klaviature, vokal, spremljevalni vokal, žvižganje
Walter Becker – bas kitara, kitara, električna kitara, vokal
Chuck Rainey – bas kitara
Timothy B. Schmit – vokal
Paul Griffin – klaviature, električni klavir, vokal, spremljevalni vokal
Don Grolnick – klaviature, klavinet
Michael Omartian – klavir, klaviature
Joe Sample – kaviature, električni kavir, klavinet
Larry Carlton – kitara, električna kitara
Denny Dias – kitara
Jay Graydon – kitara, električna kitara
Steve Khan – kitara
Dean Parks – kitara
Lee Ritenour – kitara
Pete Christlieb – flavta, tenor sakasofon
Chuck Findley – rog, pihala
Jim Horn – flavta, saksofon
Richard “Slyde” Hyde – trombon
Plas Johnson – flavta, saksofon
Jackie Kelso – flavta, rog, saksofon
Lou McCreary – pihala
Bill Perkins – flavta, rog, saksofon
Tom Scott – dirigent, flavta, tenor saksofon, lirikon
Wayne Shorter – flavta, tenor saksofon
Bernard Purdie – bobni (“Home at Last”, “Deacon Blues”)
Steve Gadd – bobni (“Aja”)
Ed Greene – bobni (“I Got the News”)
Paul Humphrey – bobni (“Black Cow”)
Jim Keltner – tolkala, bobni (“Josie”)
Rick Marotta – bobni (“Peg”)
Gary Coleman – tolkala
Victor Feldman – tolkala, klavir, klaviature, električni klavir, vibrafon
Venetta Fields – vokal, spremljevalni vokal
Clydie King – vokal, spremljevalni vokal
Rebecca Louis – vokal, spremljevalni vokal
Sherlie Matthews – vokal, spremljevalni vokal
Michael McDonald – vokal, spremljevalni vokal
Produkcija
Gary Katz
Seznam skladb
1. Black Cow
2. Aja
3. Deacon Blues
4. Peg
5. Home at Last
6. I Got the News
7. Josie
